Če vas bo pot kadarkoli zanesla po svetu, si lahko le močno zaželite, da vas bo peljala v Provanso ali vsaj mimo. Verjamem, da si pod besedo Provansa predstavljate številne zaspane srednjeveške vasice na strmih pobočjih ali sredi pokrajine, ki jo ustvarjajo srebrnkasti nasadi oljk, razprostrani vinogradi in dišeča sivka. Nič nenavadnega torej, da je to najbolj obiskan predel Francije, saj premore na eni strani izjemno kulturno dediščino, na drugi strani pa mešanico raznolikosti – od narave, kuhinje, podnebja, ljudi… A Provansa še zdaleč ni samo to. Turisti hitro podležejo čarom pokrajine, jaz, ki sem na tem koščku sveta kot študentka preživela pol leta, pa bi se želela vračati spet in spet, da bi ponovno okusila tisto pravo la vie Provençale. V času študija v mestu Aix-en-Provence, ki mimogrede velja za drugo najdražje francosko mesto takoj za Parizom in je tudi znano po umetniku Paulu Cézannu, sem spoznala, da so name največji vtis in čar pustila prav tista lastna potepanja, raziskovanja in doživljanja vsega lepega. V nadaljevanju želim z vami deliti vtise enega najlepših izletov v regiji Vaucluse, za katerega priporočam, da ga tudi vi čim prej dodate na vaš “to do” seznam.
Izlet po okolici vasi Apt
S prijateljico Tino sva nekega junijskega dne planirali izlet do polj sivke, kar je bil, priznam, moj prvi in eden večjih ciljev v času bivanja v Franciji. Ogled muzejev in lokalnih kulturnih znamenitosti zna biti včasih utrujajoč, še posebej, če v glavi šviga tisoč in en podatek, letnica, zgodba. Takrat pa sem želela možgane odklopiti, saj me je želja vlekla v neznano, v naravo. Po preučevanju lokalnih zemljevidov in popotniških nasvetov v priročnikih sva sklenili, da morava iz Aix- en-Provence najprej do vasice Apt, od tam pa bova pot nadaljevali naprej. Do kar precej odročne vasi Apt naju je z avtomobilom peljal malo starejši gospod, ki je bil ravno na poti v službo. Po uri in pol vožnje po zelo razgibanem skalnatem pobočju hribovja Petit Luberon in Grand Luberon smo prispeli do mesta in poiskali info točko s turističnimi informacijami. Ker nisva imeli avta, javni prevoz pa nama v izbranem času ni bil na voljo, sva se odločili, da polja sivke poiščeva kar sami. Ni nama preostalo drugega kakor poiskati kakšno izposojevalnico koles. Od prijaznega možakarja sva najeli kar dragi kolesi, s katerima se je nato začelo najino raziskovanje pokrajine.
Po nekajurnem kolesarjenju po vroči zeleni pokrajini in okoliških hribih ter hribčkih, kjer naju je spremljal le občasen piš vetra, sva utrujeni še z zadnjimi močmi pritisnili na pedale, sledil je vzpon in pred seboj uzrli – sivko. Pogled na vijolično modro barvo me je pomiril in srce je od veselja zaigralo. V hipu sem obstala in si zamrmrala: “To je to!” Približala sem se sivki in verjemite, da bi lahko na tistem mestu, v tisti idili in miru preživela ure in ure, saj ni bilo hrupa avtomobilov, ljudi, hitrega tempa življenja, problemov in skrbi. Slišati je bilo le čebele, ki so vztrajno letale med dišečimi cvetovi.
Dan je bil vroč in poln planov, zato sva se odpravili novim dogodivščinam naproti. Slišali sva za stare rudnike Colorado de Rustrel, ki naj bi bili prava turistična znamenitost, saj je območje polno nasipov, stebrov, votlin in pečin v vseh odtenkih okra. Po tehtnem premisleku sva se odločili, da bi bila pot do tja morda predolga, zato sva izbrali drugo možnost. Spet sva pridno vrteli pedala in še preden sva postali resno zaskrbljeni, da sva se nekje sredi ničesar izgubili, naju je kmalu zatem pozdravila tabla, na kateri je pisalo, da je to eno najlepših mest v Franciji. Prikolesarili sva namreč do čudovitega mesta Roussillon.
Roussillon
Mesto je znano po Sentier des Ocres (steze okra), saj se je tu v 18. stoletju začela industrija pridobivanja barvila oker in bila v razcvetu vse do časov, ko jo je prehitela proizvodnja cenenih sintetičnih barvil. Kljub temu v mestu vsako leto še vedno prirejajo poseben festival v čast okru in tradiciji. Hiše so obarvane v celotno paleto odtenkov okra: od mareličnih, rožnatih, vijoličnih, zlatih, gorčičnih, vinsko rdečih, rjavih. Nedaleč stran naju je pot vodila kilometer daleč po poteh okra, obdanih z zelenimi borovimi gozdovi in goščavjem. Vsem, ki boste morda obiskali to znamenitost, priporočam, da poskrbite za ustrezno obutev. Še dobro, da sva imeli natikače, ki sva jih nato očistili pod tekočo vodo, saj pesek okra ne prizanese nobenemu obuvalu, še posebno ne takemu bele barve.
Po ogledu čudovite znamenitosti sva se odpeljali do vasice Apt, vrnili kolesi in počakali najinega voznika, ki naju je v začetku dneva pripeljal, saj sva se dogovorili, da se po koncu njegove službe skupaj vrnemo v Aix-en-Provence. Veseli sva bili, da nama je uspelo videti lepote narave izven organiziranih izletov turističnih agencij, saj sva sami načrtovali pot in pri tem (občasno) tudi malo zašli, a sva na koncu dneva bili zelo zadovoljni in prijetno utrujeni.
