Prvi greh tradicionalnega razmišljanja je, da ves čas analiziramo za nazaj, iščemo krivce, iščemo vzroke, kritiziramo in argumentiramo. Tako je počel Sokrat in tako počnemo še danes, 2.400 let pozneje.
Naslov mogoče zveni neverjetno pretenciozno, saj razmišljanje sodi med tiste samoumevne zadeve, ki potekajo kar same od sebe.
Tako kot dihanje, na primer. Ali lepa drža. A zakaj potem obstajajo knjige in tehnike, ki nas učijo dihati pri sproščanju, plavanju, teku, pri porodu,… in zakaj potem svojim otrokom nenehno popravljamo držo (glavo gor, ramena ven, trebuh noter), če je tako zelo samoumevno? Zato, ker ni. Res je, da dihamo, res je, da se držimo pokonci, res pa je tudi, da z malce poudarka lahko tako eno kot drugo izboljšamo v splošno zadovoljstvo, boljše počutje in večjo učinkovitost.
Razmišljanje ni odvisno od inteligence
Enako velja tudi za razmišljanje. Mislimo, da se dogaja samo od sebe. Saj se, a ni tako zelo učinkovito, kot če mu posvetimo malce več pozornosti in se naučimo nekaterih tehnik. Razmišljanje je namreč samo veščina in ni odvisno od inteligence. Inteligenca je samo potencial našega razmišljanja, kot je motor potencial naše vožnje avta. Lahko imate formulo 1, a če niste vešči vožnje, se nikamor ne primaknete. Enako je z našimi možgani. Morda imate vi ali vaši otroci izmerjen visok IQ, a če ne poznate nekaterih orodij razmišljanja, vam to v življenju ne pomaga. Veliko je zelo inteligentnih ljudi, ki so slabi misleci. Pogostokrat zato, ker mislijo, da vse vejo. Ljudje se tega navadno zavedamo in tako svoji mladini pravimo: »Začni razmišljati. Pamet v roke. Spomni se nečesa.« Ne povemo pa jim, kako. Ker običajno ne vemo.
Kako prelisičiti rutinske možgane?
Svojim otrokom, tudi deset let mlajšim od najstnikov, pa bi v resnici lahko pomagali. Tako, da bi jih naučili nekaterih orodij razmišljanja. Razvil jih je dr. Edward de Bono, zdravnik in psiholog, ki se najraje predstavlja kot mislec. Kot internist kardiolog se je ukvarjal s kompleksnimi sistemu v človekovem telesu, nato pa ga je zanimalo, ali podobni postopki potekajo tudi v naših možganih. Začel je raziskovati in ugotovil, da naši možgani vsako prihajajočo informacijo takoj priredijo v znan vzorec. Z drugimi besedami, narejeni so za rutino. To je večinoma enkratno. Predstavljajte si, da vaši otroci zjutraj ne bi imeli vedno iste rutine: iz postelje, poljubček, oblečemo se, uredimo, pojemo, obujemo, vzamemo torbico in gremo ven…, ampak bi želeli biti vedno znova ustvarjalni. Bili bi popolnoma neučinkoviti.
Ker smo tako rutinsko naravnani, se moramo malce potruditi za nerutinske primere, za situacije, v katerih ni dovolj ponavljati starih postopkov, ampak se moramo spomniti novih, drugačnih, po možnosti še boljših – z nekega vidika.
Prednosti poučevanja razmišljanja
Raziskave iz Velike Britanije kažejo, da poučevanje razmišljanja otrok poveča učinkovitost šolanja pri vseh predmetih za 30 do 100 %. De Bono je ravno za Veliko Britanijo razlagal, da zavrže dve tretjini učencev, ker jim razlaga, da niso za šolo, da niso pametni, da ne znajo. V resnici pa ne samo, da ne znajo, kar naenkrat ugotovijo, da se znajo spomniti mnogo različnih možnosti in naraste jim samozavest. V običajnem šolskem sistemu se pač podajajo informacije, znanje in izkušnje. Ker je ocenjevanje lažje, se pričakuje čim večja konvergentnost: »Ponovi za mano tako kot se jaz povedal!«
Z de Bonovimi tehnikami pa v šolah ne učimo samo ustvarjalnosti, ampak tudi percepcijo. Harvardska raziskava je pokazala, da je 90% nerazumevanje zaradi napak v percepciji, ne logiki. Otroci ugotovijo, da je tisto, kar se njim zdi belo, nekomu drugemu rdeče, in da s tem ni nič narobe. V šolah ugotavljajo, da je po uvedbi Razmišljanja torej še ena prednost poleg večjega interesa in samozavesti. Zelo upade število nesporazumov med učenci. Tisti agresivni fant se naenkrat ne zdi več grd, ampak ga razumejo, da išče pozornost in razumevanje, da nadoknadi kak osebnostni ali družinski primanjkljaj, na primer.
Rešitve namesto krivcev
Saj veste, da ne vzgajamo z besedami, ampak z vzgledom. In če bomo mi iskali krivce namesto rešitev, jih bodo sčasoma tudi otroci. Pomagajmo otrokom, da sami razmišljajo o svežih idejah, o drugačnih možnostih, o novih poteh, spodbujajmo jih pri tem in pohvalimo za vsako podano alternativo, četudi se vam zdi morda nerealistična.
Tovrstno razmišljanje otrokom odpira nove poti, zdi se jim zabavno in jih vključuje v svet. Poizkusite ga!
