Vprašanje:
Zdravo. Pišem zato, ker imam problem s punco. Obupan sem in ne vem več kako naprej. Punca, s katero sem bil 2 leti v zvezi, me je pred 14 dnevi zapustila. Rekla je, da me ne želi več in da hoče bit malo sama. Vem pa, da to ni res, ker se vmes občasno videvava, ker me rabi in me pokliče. Jaz pa jo ubogam, ker bi naredil vse, da jo vidim. Ko sva skupaj vidim, da se ves čas pogovarja z drugim fantom. Ko jo vprašam kdo je to in kaj imata, mi prikriva. Od nje sem odšel že 3x ampak sva se čez čas vedno pogovorila in sva zgladila prepir in je bilo nekaj časa v redu. Brez nje sem čisto obupan.
Zaradi tega sem se skregal še z mamo in očetom. Star sem 20 let torej svojega stanovanja nimam, domov grem pa samo ponoči, ko vsi spijo. V dveh tednih sem shujšal 7 kilogramov, ker nimam apetita. Grem si po hrano ampak ne morem jesti. Kaj mi vi svetujete; naj prekinem z njo vse stike in pozabim na njo ali kaj naj storim? Jaz več ne vem…razmišljal sem o samomoru, ampak tega ne morem narediti zaradi mojih domačih. Zahvaljujem se vam za odgovor.
Odgovor:
Joj kako žalostno je brati tole in koliko žalosti morate vi čutiti sedaj, ko izgleda, da jo zares izgubljate. Njo, ki vam toliko pomeni, ki bi jo tako rad obdržal, občudoval, njo za katero ste toliko naredil. Kako boli, da imate radi nekoga, ki pride in odhaja in niti ne ve dobro, čemu vse ste se vi odrekel, da bi bil lahko njen. Ali lahko še kaj bolj boli, kot to da smo zavrnjeni v odnosu, v katerega smo vložili vse? Verjamem, da je to bolečino težko prenesti in da ste pomislili celo na samomor. Zdi se, kot da brez nje ni življenja in da tudi če pride druga punca, da ne boste mogli nikoli več dati toliko, kot ste dal v to vezo. In ko ostanemo sami, ko se soočimo z osamljenostjo, ki jo nosimo v sebi, je ves svet drugačne barve, brez smisla. A kar vam lahko povem je to, da je to žalost, da je to poslavljanje, da je to nekaj, kar mine. Vsak človek, še posebno partner, v nas prebudi vse tisto, s čimer se moramo še soočiti in ko smo na tleh, nas življenje prisili, da se soočimo s tistim, kar nas boli. Ko spoznamo od kje vsa ta žalost, kaj je tisto, kar najbolj boli, kaj z vso to osamljenostjo, kaj nas ojača na dnu, v kakšnem smislu nas žalost bogati, potem imamo mi kontrolo in zaživimo prav skozi te solze v še lepših in še boljših odnosih. Pa ne maram dajati praznih obljub, sploh zato, ker vem kako boli, ko smo na dnu. Kako smo prepričani, da je vse v tej osebi in smo jezni na vsakega, ki reče, da je življenje lahko lepše. Vem koliko časa zahteva poslavljanje in žalovanje, ampak vem, da se vsaka rana in vsako delo na sebi, vsako soočenje z bolečino, bogato izplača. V to sem močno prepričana.
S tabo ni nic narobe in bodi hvalezen, da se ti to dogaja. Imas nezavedna prepricanja zaradi katerih si se zaljubil v osebo za katero tocno ves globoko v sebi da to ni to. Ampak privlacnost, tvoje misli in obcutki ki so v resnici nauceni te ne spustijo. Ko si bos dovolil videti skozi to meglo bos opustil prepricanja in bil punci iz srca hvalezen zato izkusnjo. A ni ocitno da sedaj nisi ti ti, ker ko si zivis zivlhenje v prijetnem obcutku. Zdaj ko nisi ti pa trpis v strahu, prizadetosti, izgubi, nesreci in se cem. Resitev tvojega problema ni v njem ampak je v tebi, ugotovi zakaj ti povzroca te obcutke in samega sebe resi ?
Ljudje ne znajo opisovat svojih občutkov, to sem že dostikrat opazil. Ni tako enostavno kot “ni bila prava zate”. Fante najbrž ve, da tako dobrih čustev, kot jih je dobil s to punco ne bo dobil z nobeno drugo. Zaradi teh čustev, za katere bo prikrajšan z njenim odhodom, mu je tako hudo.
Najbrž ni zamenjal polno punc, če mu je tako hudo za to in najbrž ve, da bo težko dobil drugo, ki mu bo tako v redu. Če bi imel nagledano drugo kandidatko bi bil tega odhoda vesel, da bo lahko sprobal to drugo, ampak je očitno nima, torej je po moje bolj samotar.
Punca ga je zapustila ravno zato, ker bi se kar ubil zdaj, ker ga je zapustila. Oćitno je bil malo depresivca že preden ga je zapustila, od depresivnih pa bežijo ljudje.
Rešitev:
Če ni bivša totalna p* bo ostala z njim v stikih dokler je ne preboli.
Bolj intenzivno mora delat stvari, ki mu dajejo pozitivne občutke. Saj to najbrž ve iz spomina, po katerih stvareh se počuti v redu in po katerih zanič. Bolj si mora organizirat življenje. Ne more si več privoščit bluzenja. Če pravi, da misli na samomor mu moramo verjet in to ni noben hec, s tem se ni za igrat, če se že ne bo ubil pa je nevarnost ta, da bo depresiven celo življenje zarad tega dogodka.
Če si bo bolje organiziral življenje lahko iz tega potegne nekaj pozitivnega, to pa je tisto, kar ljudje delamo vedno, ko se nam zgodi kakšna takale tragedija, da sploh lahko živimo naprej. Po moje ni drugega izhoda kot to.
Eno pozitivno stvar že lahko potegne iz tega dogodka: če jo je tako težko prebolet pol je lahko srečen, da je doživel tako intenzivne občutke z njo. Bolje to kot pa da jih ne bi nikoli doživel.