Nimam časa za…

Kolikokrat slišite izgovor, da človek preprosto nima dovolj časa? Naj je prišlo iz vaših ust ali iz ust ljudi okoli vas, dvomim da je med nami veliko ljudi, ki še nikoli niso slišali tega izgovora.

Ampak ali je problem resnično v pomakanju časa? Je pomakanje časa razlog, ali pa gre preprosto za simptom nečesa drugega?

Nimam časa za...

Če pogledamo izgovor bolj od blizu, ugotovimo da ima v samim sebi logično nejasnost. Časa ne moremo imeti, čas namreč teče, brez da bi mi imeli kakršenkoli vpliv na njega. Če lahko čas imamo, potem bi lahko nekdo imel več kot drugi.

A vsi vemo da to ni res. Moj dan ima ravno tako 24 ur kot tvoj dan in dan vseh ljudi na svetu. Dan Nelsona Mandele je bil enako dolg kot dan Napoleona in kot dan tlačanov v srednjem veku. Je ena stvar, ki ne diskriminira med ljudmi.

Problem torej ni v času, ampak je to le simptom nečesa drugega. Kaj ta stavek sporoča je preprosto, da nam to ni prioriteta.

Vsakič ko sama zaslišim ta stavke, naj bo iz mojih ust ali od koga drugega, zamenjam besede v glavi. Namesto ‘Nimam časa za…’ v glavi slišim ‘… ni moja prioriteta.’

Vsak človek ima sposobnost govoriti 10 tujih jezikov, se naučiti igrati 3 glasbene inštrumente, biti najboljši v službi, imeti najbolj urejeno hišo, imeti najširši krog znancev in bili najbolj ljubeč starš in zakonski partner. A ne vseh teh stvari. Vsaka od teh stvari potrebuje našo energijo, našo motivacijo in naše delo. Če veliko našega časa namenimo eni od teh stvari, ga ne moremo veliko nameniti ostalim stvarem.

Najlažje bi bilo, če bi lahko postavili naše prioritete in nato namenili največ časa najpomembnejši prioriteti, in če bi ga kaj ostalo, šli po seznamu navzdol.

A prioritete niso vedno tako jasne, kot se nam zdi. Včasih si mislimo da imamo neke prioritete, živimo pa po povsem drugih prioritetah. Včasih niti ne vemo kakšne so naše prioritete.

Ekonomisti že dolgo vedo, da se ljudje ne zavedamo dobro naših prioritet in želja. Medtem ko velik del študij preiskuje preference med materialnimi dobrinami, lahko najdemo tudi študije, ki preiskujejo naše preference in posledično s tem prioritete tudi na drugih področjih. Kot je recimo študija, ki preiskuje kolikšnemu delu fizičnega telesa smo se pripravljeni odreči za daljše življenje.

Človeške prioritete

Ampak eno od stvari ki so jo odkrili je, da se ljudje večinoma ne zavedamo svojih preferenc in s tem posledično svojih prioritet. Verjetno ni presenetljivo da so to prvič opazili pri izberi med materialnimi dobrinami, a se pokaže tudi pri drugih izbirah. Ljudje nimam hierarhično razporejenih prioritet ali pa se prioritete stalno spreminjajo, tudi večkrat na uro.

Eden od razlog za to je najverjetneje, da to ni racionalni proces. Naše prioritete so velikokrat postavljene glede na naš občutek v tistem trenutku in se posledično lahko spremenijo tako hitro, kot se spreminja naše razpoloženje.

Ne vem za vsa, a sama se videla veliko ljudi, ki so jih dobro počutje ljudi prioriteta, a se v primeru stresa jezili na druge za vsako stvar. Ali pa primer starša, ki se zaveda da otrok rabi njegovo pozornost, a je tako utrujen, da raje gleda televizijo, tudi če mu ni všeč. Ali človek, ki se zaveda da je služba pomembna, in si želi biti uspešen, tako da jo racionalno postavi za prioriteto. In kje ga lahko najdemo kasneje med njegovim ‘delom’? Na kavi z drugimi ljudmi ali pri preverjanju raznih socialnih omrežij.

To je eden od glavnih razlogov zakaj imam tako rada, ko mi ljudje povedo za kaj vse nimajo časa. Ali pa ko sama ugotovim, da želim uporabiti ta izgovor. Ker tem samim stavkom izrazimo naše prioritete. S tem povemo kaj ni naša prioriteta. In če si zraven še odgovorimo zakaj nimamo časa, lahko ugotovimo tudi kaj je višja prioriteta za nas. In isto lahko opazimo pri drugih ljudeh.

Konec koncev, stvari za katere porabimo največ časa in energije so naše prioritete. Nihče me ne bo prepričal, da je za nekoga prioriteta da se nauči tujih jezikov, nato pa preživel ves čas po službi pred televizijo. Razen če gleda stvari v tem tujem jeziku. Prav tako ljudje ki med osebnim pogovorom preverijo telefon dajo vedeti, kaj je njihova prioriteta. Namig, ni človek trenutno nasproti njega.

Tako da naslednjič ko uporabite ta izgovor pomislite, če je tisto za kar trenutno namenjate čas res večja prioriteta za vsa kot tisto za kar zdajle govorite, da nimate časa za. Naj ne postane še en klišejski izgovor, ampak se iz njega kaj naučite o sebi.

2 komentarja

  1. Jaz vedno pravim “čas je stvar interesa” in se tako ne bi mogla bolj strinjati z napisanim. Posebno me je pa presenetilo napisano dejstvo, da ljudje nimamo jasnih prioritet in če pomislim zase je res, da jih lahko hitro zamenjam glede na počutje. Vendar se zadnje čase zavestno trudim, da bi mi glavne prioritete in vrednote vedno ostale na vrhu. Konec koncev te recimo prijatelji ne bodo tolerirali v neskončnost, če boš stalno prestavljal srečanje z njimi, ker nimaš časa zanje. 😉

  2. Super članek; sami si ustvarjamo realnost, naša realnost postane točno to kar mislimo, govorimo, čutimo; zato ni vseeno kakšne besede prihajajo iz naših ust:):):)

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*