Nogomet, posel in politika



Že dolgo je znano, da je nogomet številka ena svetovnega športa. Ta že lep čas velja za šport, v katerem so časi športne romantike že zdavnaj minili. Če za kateri šport velja pregovor, »šport je velik biznis«, velja to za nogomet. Vzporednic med gospodarskim in nogometnim svetom ne manjka. Evidenten primer vzporednega uspeha je Nemčija, ki ji je načrtno delo na gospodarskem in nogometnem področju prineslo dvojni triumf.

24 let je minilo, odkar so Nemci nazadnje dvignili zlati pokal namenjen svetovnim nogometnim prvakom. Slavje, ki se je končalo s sprejemom pred Brandenburškimi vrati, kjer je nogometaše pričakalo več kot pol milijona rojakov, je bilo nepopisno. Nemčija slavi največji uspeh združene države, so zapisali nemški mediji, ki so sami sebe med drugim označili kar za narod s štirimi zvezdicami.

Vendar pa Nemčija danes ne vlada le nogometnemu svetu. Njen prevladujoči vpliv se čuti tudi v evropski in svetovni politiki. Zdi se, da je Nemčija na zelo prebrisan način in v času miru, tj. preko projekta EU, EMU ipd., ustvarila okolje, v katerem pridobiva ne sicer ozemeljsko, zagotovo pa gospodarsko oblast nad preostalo Evropo. Gospodarska oblast pa je v vsakem primeru močnejša od politične.

Nemški klubi so lahko vzor nogometnemu svetu

Nemška kanclerka ne skriva navdušenja nad nemškim uspehom
Nemška kanclerka ne skriva navdušenja nad nemškim uspehom

Vrnimo se k nogometu. S koncem svetovnega prvenstva se je srž zanimanja za najpopularnejšo obstransko stvar ponovno usmeril v klubski nogomet, v katerem glavne vloge pripadajo evropskim velikanom iz peterice najmočnejših nogometnih lig Nemčije, Anglije, Španije, Italije in Francije. Na prvi pogled morda izgleda, kot da se evropskega klubskega nogometa gospodarska in finančna kriza nikoli nista dotaknili. Vsakodnevno prebiranje novic o večmilijonskih prestopih in rekordnih plačah nogometašev precej zamegli realno sliko.

A milijonski zaslužki in prestopi veljajo zgolj za peščico največjih nogometnih klubov, medtem ko mnogi ostali – manjši klubi – še kako čutijo negativne spremembe gospodarstev, krčenje sponzorskih pogodb in manjšo kupno moč svojih navijačev, zaradi katerih so se tudi sami znašli v položaju, ko so za poplačilo svojih dolgov primorani prodajati svoje največje dragulje, nižati plače in nagrade, prositi banke za podaljševanje kreditnih rokov oziroma se obračati za tujim kapitalom (največkrat za arabskimi dolarji). Mnogo evropskih klubov je bankrotiralo oziroma se je znašlo na robu bankrota.

In medtem ko se velika večina evropskih klubov bori zgolj za preživetje, to s pridom izkorišča peščica najuspešnejših klubov, ki s pomočjo nogometne globalizacije zgolj še povečuje svoje konkurenčne prednosti. Njihova moč in privlačnost, tako za nogometaše kot za tuj kapital, je tolikšna, da jim preostala konkurenca ne more slediti niti po športni, kaj šele po finančni plati. Sploh slednja v veliki meri zavisi od finančnega stanja gospodarstva, v katerem se klub nahaja. In tudi zato, glede na situacijo v kateri se danes nahajajo Španija, Italija, Portugalska in druge, nekoč »finančno močne« države, niti ni presenetljivo, da sta se predlani v »vse-nemškem« finalu evropskega klubskega nogometnega prvenstva – znameniti Ligi prvakov – prvič v zgodovini srečala nemška kluba – Borusia Dortmund in Bayern München.

Vendar finančna moč in gospodarska stabilnost nista edina razlog za vzpon nemškega nogometa. Ta se je, tako na klubski kot reprezentančni ravni začel na začetku tega tisočletja. Eden od mejnikov oziroma prelomov je bil pogrom nemške reprezentance na evropskem prvenstvu leta 2000, kjer je Nemčija v skupini z Anglijo, Portugalsko in Romunijo osvojila le eno točko. Malo po koncu prvenstva, ki sta ga družno gostili Nizozemska in Belgija, je Nemčija dobila organizacijo svetovnega prvenstva 2006.

S tem se je začel vse-nemški nogometni projekt, ki naj bi nemški nogomet – tako klubski kot reprezentančni – popeljal na vrh sveta. Leta 2002 so Nemci postavili temeljni kamen današnjih uspehov. Sprejeli so pravilo, po katerem so morali vsi klubi za pridobitev licence za nastopanje v nemški prvi in drugi zvezni nogometni ligi imeti svoje nogometne akademije. Zgolj v zadnjih desetih letih je bilo vanje vloženih več kot milijarda evrov. A investicija se je izplačala. Ne le, da je večina letošnjih zlatih reprezentantov bilo vzgojenih v domačih akademijah, njihova vrednost in vrednost preostalih nogometašev (prav tako vzgojenih v domačih klubih), ki se niso uspeli prebiti med t. i. Jogijeve fante, danes krepko presega vložena sredstva.

Ob pregovorni finančni vzdržnosti, nemški delovni pridnosti in načrtnem delu z mladimi, na uspehe ni bilo treba dolgo čakati. Leta 2006, na domačem svetovnem prvenstvu, so Nemci osvojili tretje mesto. Enak uspeh so ponovili štiri leta kasneje v Južni Afriki, letos pa so končno stopili na sam vrh. Vzporedno z reprezentančnim nogometom so zgodbo o uspehu pisali tudi nemški klubi. Štirikratni zaporedni preboj najuspešnejšega nemškega kluba, Bayerna iz Munchna, med najboljše štiri v Evropi je zgolj posreden uspeh nemškega nogometa. Bistveno večji uspeh so polni stadioni, urejeni klubi in ena najbolj organiziranih svetovnih nogometnih lig.

Po nogometno na vrh Evrope

Zakaj Nemčija raste, medtem ko se ostala – tudi (nekoč) močna – gospodarstva znotraj evro območja krčijo? Zakaj so stadioni v nemški zvezni ligi razprodani, v Italijanski Serie A pa na pol prazni? Zakaj imajo nemški klubi dobiček, medtem ko so nekateri njihovi evropski tekmeci na robu bankrota?

Na današnjo distribucijo moči v Evropi, na razcvet nemškega gospodarstva in na podjarmljenost preostale Evrope na račun velikih, zlasti Nemčije, bi bilo treba pogledati skozi očala zgodovine, vendar pa bi se tako preveč odmaknili od naše figurativne nogometne zgodbe. Vzpon in današnjo moč nemškega gospodarstva lahko vsaj delno ponazorimo po nogometno. Slikovit in nazoren primer uspeha je primer nogometnega kluba Bayern München. Nemški nogomet – klubski in reprezentančni – danes velja za enega najmočnejših in najbolj organiziranih, nemško gospodarstvo pa v primerjavi z drugimi državami že dolgo ni bilo ekonomsko in politično tako močno.

Svetovno nogometno prvenstvo 2014

Podobnosti med nogometnim klubom in nemško gospodarsko zgodbo o uspehu je kar nekaj. Za Bayernovo zlato obdobje veljajo sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je v sezonah 1973/74, 1974/75 in 1975/76 trikrat zapored osvojil naslov evropskega klubskega prvaka. Položaj je bil podoben današnjemu, pa tudi Nemčija je bila takrat na vrhuncu moči. Ponoven vzpon na vrh evropskega klubskega nogometa je Bayern doživel v zadnjih petih sezonah, ko je kar dvakrat igral v finalu najprestižnejšega klubskega tekmovanja. Pri tem mu gre – podobno kot nemškemu gospodarstvu – na roko gospodarska kriza, ki je prizadela marsikaterega konkurenta.

Bayern, čigar nedavno obsojeni karizmatični predsednik (Uli Hoeness), ki je več kot desetletje koval načrte o nogometni dinastiji, je zgodbo zgradil na talentu in moči domačih (nemških) fantov, ki se kljub nasprotovanju svojih klubov in ogorčenju navijačev ne morejo upreti klicu Bayernove slave in bogastva. Ta ima danes za večino (bavarskih) Nemcev že nacionalen pomen. To ni ušlo niti nemški državni politiki, ki se je (pravočasno?) začela zavedati razsežnosti Bayernovega uspeha, zaradi česar so denimo Hoenessa celo povabili, da bi se na lanskih septembrskih volitvah (še preden je bil pravnomočno obsojen zaradi utaje davkov) pojavil na listi vladajoče stranke krščanskih demokratov (CDU).

Bayern, ki danes upravičeno razmišlja o novi nogometni dinastiji, ki bi (ali mogoče tudi bo) naslednje desetletje obvladovala evropski klubski nogomet, slikovito izriše tudi širši nemški pogled na svojo vlogo v morebiti prihodnjih »združenih državah Evrope«. Bayernovi načrti niso brez podlage. Nemčija je danes najmočnejše gospodarstvo v Evropi, sam klub pa ima sedež v Münchnu, se pravi v centru Bavarske regije, ki je že dolgo, tako nogometno, kot gospodarsko, prvi konj nemške (in tudi evropske) nogometne, gospodarske in finančne konjenice.

Podobnosti so očitne! Gospodarsko in politično je Nemčija že na vrhu Evrope. Kakor kaže, ji tudi na nov nogometni naslov ne bo treba dolgo čakati. Priložnost bo že nogometno evropsko prvenstvo 2016.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*