Omejitev hitrosti: kaj narediti, če za tabo pelje reševalno vozilo na nujni vožnji?



Zakaj imamo opozorilne table za omejitev hitrosti, se dnevno sprašujem na svoji poti na delo.

Ker sem našla sanjsko službo, se vozim na delo 55 km stran od svojega kraja bivanja. Vozim se na delo ob različnih jutranjih in popoldanskih urah, v nasprotni smeri prometnih konic. Velika večina oziroma 85 odstotkov moje poti je po avtocesti. Imam lep, udoben in predvsem varen avto. Ni pa nov. Z zmerno vožnjo prihranim kar nekaj goriva. Večina svoje poti prevozim z napravo, s katero se vzdržuje hitrost vožnje brez uporabe stopalke (tempomatom). Noge veliko manj trpijo. Na svoji poti pa imam tudi staro cestninsko postajo, ki je še niso odstranili. Tam je omejitev hitrosti najprej 80 km na uro, nato še 60. Za kamione na vzporednem pasu pa 40 km na uro. V trajanju približno 600 m.

Pred leti sem delala v podjetju tujega lastnika. Ker sem občasno opravljala službene poti, sem imela v začasni lasti služben avto. Za uporabo tega so veljala tudi stroga pravila. Tako si niti v sanjah nisem smela privoščiti prometnega prekrška. Takrat sem se naučila voziti po omejitvah hitrosti. Ker sem odvisna od prevoznega sredstva, si tudi izgube vozniškega dovoljenja nikakor ne smem privoščiti. Tako se še vedno držim omejitev hitrosti. In tudi drugih prometnih predpisov se trudim držati. Zakaj bi delala za državo, saj mi tako že preveč pobere. Ubogi policaji pa bi imeli samo še dodatno delo z mano. Ali pa tisti, ki pošiljajo slikice radarskih posnetkov na dom. Raje ta denar porabim za kaj bolj pametnega.

Tako se vozim mimo omenjene cestninske postaje po omejitvah hitrosti. In se prekleto neumno počutim. Prehitevajo me tako avtomobili po levi strani kot kamioni po desni. Občasno me zgrabi, da bi tudi sama pohodila stopalko ali pa sploh ne izklopila naprave. Prehod je dovolj širok, moj avto pa dovolj vodljiv, da bi ga speljala. Pa ne. Porajajo se mi misli, kaj če so ravno danes namestili radar, kaj, če je kje skrit. In vedno znova grem skozi po omejitvah hitrosti.

Prav tako se vozim tudi po drugih cestah. Ali mimo delovnih ovir. In enkrat sem padla na težko preizkušnjo.  Vemo, da zelo radi postavljajo radarje ob delovnih zaporah. Tako sem se nekega dne popoldne peljala po avtocesti. Zaprta sta bila tako vozni kot počasni pas. Peljala sem se po prehitevalnem pasu. Omejitev hitrosti 80 km na uro. Za mano je pripeljalo reševalno vozilo s sireno in modrimi lučmi. Kaj sedaj? Zaradi ovir se nisem mogla nikakor umakniti. Naj pospešim in tvegam kazen? Naj vozim po omejitvi? Kaj, če so pacientu v vozilu štete minute in bo zaradi moje perfekcije umrl? Delovna zapora pa ni bila ravno kratka. Poslužila sem se najbolj logične rešitve. Pospešila sem na 90 km na uro. Tako se bom najlažje izvila morebitni kazni. In poslala sem kratko molitev, naj pacient zdrži. Kaj se je z njim zgodilo, ne vem. Sama pa sem še tisti večer poslala dopise na ustrezne institucije, kako ravnati v takem primeru. In veste, kdo mi je odgovoril? Predsednik enega prostovoljnih gasilskih društev, s katerim se poznava. Ostali nič. No, moje logično razmišljanje se je izkazalo za pravilno.

Na splošno se sprašujem, kdo sploh odloča o postavljanju opozorilnih tabel za omejitev hitrosti. In kaj razmišljajo vsi ti vozniki, ki omejitve zavestno kršijo. V večini primerov ogrožajo le svoje denarnice. V izjemnih primerih pa življenja nedolžnih ljudi. Je tista minuta, ko pridejo prej na cilj, res toliko vredna. Kakor koli sem si preračunavala, nobena ura ne stane 250 evrov, kolikor je kazen za prehitro vožnjo. Pa eno uro nikoli ne pridobiš s prehitro vožnjo, tudi če se pelješ iz Murske sobote do Kopra. Ali pač?

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*