Parkour ali svoboda gibanja



Človekovo telo je naravno zgrajeno zato, da se premika. Sodoben, večinoma statičen način življenja, kot smo ga vajeni, dejansko zatira vse naše sposobnosti, ki so nam bile dane z rojstvom. Če bi nas postavili v divjino in bi morali ubežati nevarnosti kot je recimo lačna zver, bi se verjetno kaj hitro znašli med njenimi čekani, saj niti naše noge, niti roke niso dovolj hitre in dovolj močne, da premagajo takšno nevarnost.

Skakanje čez ovire, kjerkoli čez karkoli
Skakanje čez ovire, kjerkoli čez karkoli

Kaj pa bi se zgodilo, če bi svoje telesne lastnsoti združili z naravnimi danostmi okolja v katerem živimo? Če bi nam drevesa, zidovi, luknje in skale pomenili poligon za treniranje potenciala našega telesa? Verjemite, da nekateri posamezniki med nami dobro vedo, kako se spretno izogniti oviram ali priti iz točke A do točke B v najkrajšem možnem času in po najbolj optimalni možni poti.

Ovire ali izziv

Ljudje o katerih govorimo pripadajo svetovni skupnosti, vsem pa je skupna ena stvar. Imenuje se parkour. Park kaj? Beseda izhaja iz francoske skovanke “parcours du combattant“. Gre pa za način gibanja. Kombinacijo skakanja, teka, plezanja, izmikanja in še česa. Njihov cilj je, da se v določenem okolju čimbolj poistovetijo z okolico in vsako stvar, ki bi lahko potencialno ovirala njihovo pot vidijo prej kot izziv kako jo premagati in vzeti v del svojega gibanja. Bodisi, da se nanjo oprejo, čez njo skočijo,  splezajo pod njo ali se od nje odrinejo.

Parkour je za večino praktikantov način življenja in ne le nekakšen šport. Ko enkrat začutiš svobodo gibanja pravijo, je težko priti nazaj v dolgočasne okvirje premikanja. Gre za kreativno doživljanje okolice, kjer se povežeš s prostorom in se z njim v prenesenem pomenu rokuješ. Namesto, da narediš ovinek okoli zidu, ga enostavno zagrabiš z eno roko in preskočiš. Ali pa splezaš po železnem drogu na katerem stoji prometni znak. Pri parkourju je vse možno.

Kako se je začelo?

Prvi, ki je nekako zastavil zametke parkourja je bil Raymond Belle. Francoz z vietnamskim poreklom, ki je bil pri 7-ih letih razstavljen s starši in poslan v sirotišnico. Raymond se je rodil leta 1939 v Vietnamu francoskemu doktorju in vietnamski materi. Zaradi vojnih razmer v takratnem času je bil poslan v vojaško sirotišnico, kjer je imel le dve možnosti. Ali preživeti ali pa se vdati. In odlo9čil se je za prvo. K temu mu je pomagal tudi parkour, ki se takrat seveda še ni tako imenoval.

Odločil se je, da bo eden izmed preživelih, da bo zmagovalec in zato je treniral več kot ostali in vedno pretekel še kak meter več od drugih saj se je zavedal, da ga bo v kritičnih trenutkih le to lahko rešilo ali ločilo od smrti ali poraza. Ponoči, ko so vsi ostali otroci v sirotišnici spali je Raymond plezal po drevesih, uporabljal skrivne vojaške poligone, največkrat pa si je kar sam zadal smer in naredil svoj poligon. Tako se je počasi rojeval parkour, ki bi mu lahko rekli tudi svoboda gibanja. Tak način življenja ga je sčasoma pripeljal tudi do svobode in ko se je eta 1954 vrnil v Francijo so bile njegove skoraj nadnaravne sposobnosti hitro opažene in v svoje vrste so ga povabili tamkajšnji gasilci.

Leta 1973 se je Raymondu rodil sin David Belle. Čeprav se je kot otrok udejstvoval v športnih panogah pa ga je šolski sistem kmalu odvrnil od tega in mu vzel začetno navdušenje. Vendar je David med odraščanjem v javnih glasilih bral o junaških podvigih njegovega očeta in postal radoveden. Bolj kot se je pogovarjal z očetom, bolj navudšen je postajal nad njegovim načinom treninga in gibanjem. Tako se je preneslo znanje o parkourju iz očeta na sina. Zavedal se je tudi, da je za njegovega očeta ta način treninga pomenil veliko več kot le ostajanje v kondiciji, ampak ga je oče jemal kot edini način, da je preživel v tem svetu in zaščitil ljudi okoli sebe, ki jih je imel rad.

David je hitro pričel trenirati tudi sam, saj je kaj kmalu ugotovil, da je bilo to nekaj, kar je iskal celo življenje. Kmalu zatem sta z bratrancem ugotovila, da ju zanima enak način življenja in večino svojega časa sta posvetila treningu, ki je kaj kmalu postal veliko več kot to, bil je način življenja.

Kako preskočiti ali splezati po 5 metrskem zidu?

Od začetkov parkourja je preteklo že mnogo let in do danes se je po svetu oblikovalo že veliko skupin, predvsem moških, ki so postali praktično zasvojeni s parkourjem. Posneli so tudi že nekaj filmov na to temo, vsekakor pa so parkourjevci zelo zaželen kader v akcijskih prizorih posameznih filmov.

Seveda se je potrebno zavedati, da parkour zahteva veliko, veliko treninga, saj so določene situacije lahko zelo nevarne. Preskočiti iz ene strehe 20-metrske stolpnice na drugo pač ni  mačji kašelj in je lahko usoden. Vendar je adrenalin in občutek svobode tisto, kar žene te ljudi naprej.

Gibi oz. elementi, ki jih pri parkourju uporabljajo so večinoma sestavljeni iz:

  • Teka proti visokemu zidu, nato skok z nogo na zid in odriv od zidu proti vrhu

  • Skoka s premetom iz neke višje točke na nižjo

  • Preskakovanje ovir

  • Skakanje od ene točke do druge, velikokrat z zelo natančnimi gibi, saj so pristajalne točke lahko majhne površine ali zelo ozke

  • Skokov iz točke ter pristanek v vesi na drogu ali spust po drogu

  • Pristanek z elementom povaljke, da ublažimo trdne pristanke iz visokih višin

Ste se navdušili? Če vas je zgoraj napisano pritegnilo in že dolgo iščete nekaj vznemirljivega kar bi lahko poizkusili je morda parkour prava stvar. Vendar previdnost in zdrava pamet le nista odveč, vsaj na začetku! Pa veliko uspešnih skokov in srečnih pristankov!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*