Peru, Bolivija, Čile – 11. del: Machu Picchu 2



12. dan: Treking na Machu Picchu 2
Noč v šotoru sem prespala mirno, ne da bi me zeblo. Budnica se je pričela ob šestih zjutraj, ko so nam nosači skozi vrata šotora ponudili kokin čaj. Res prijazni fantje, ki pa so govorili bolj malo. Ko smo pospravili spalke in ostale stvari v nahrbtnik, smo pojedli že pripravljen zajtrk pod manjšo odprto kolibico. Na mizi so bili seveda kruh, marmelada in jajca – klasika. Nato je sledil odhod na približno sedem urno hribolazenje. Hrib se je že kmalu začel nevarno vzpenjati, kar mojim dihalnim potem ni bilo čisto nič všeč. Vmes smo prispeli do drugega ‘chek pointa’ na našem trekingu in moj potni list je bil bogatejši še za en žig. Po dobri uri je pot prešla v deževni gozd Polylepis. Noro veliko zelenja, vzpenjalk in lišajev. Vlage pa toliko, da bi jo lahko pila. Vse je teklo iz mene, prav tako sem težko dihala v vsej tej vlagi. Pa še z vsakim korakom se je višala nadmorska višina, ki je nisem bila vajena.

Deževni gozd z lišaji in vzpenjalkami
Deževni gozd z lišaji in vzpenjalkami
Deževni gozd se ne imenuje zaman deževni gozd
Deževni gozd na poti na Machu Picchu se ne imenuje zaman deževni gozd
Deževni gozd na poti na Machu Picchu
Deževni gozd na poti na Machu Picchu

Po dveh, treh urah smo dosegli gozdno mejo in prišli na travnate planjave, ki nosijo ime Llulluchampampa. Dosegli smo že višino 3600 metrov nadmorske. Hja, to pa zame ni bil več mačji kašelj. Izgledalo je nekako takole – deset korakov naprej in postanek za minuto. Mogoče malce pretiravam, vendar ni daleč od tega. Tako so se mi minute vlekle in vlekle.

Travnate planjave Llulluchampampa
Travnate planjave Llulluchampampa

P1070426

Večina mojih sopotnikov je bila že na vrhu 4200-metrskega prelaza in nas ostale z vrha spodbujala. Misel na Machu Picchu mi je odrinjala na stran kletvice v stilu, kaj mi je bilo tega treba. Zelo prijazno gesto sem takrat doživela od sopotnika Boštjana, ki mi je z vrha prišel nasproti in mi vzel z ramen nahrbtnik ter ga namesto mene nesel do vrha. Precej lažje sem jo nato odsopihala do vrha in na vrhu zavriskala, kot ta prava Slovenka zna. Uf, to pa je bil podvig, predvsem za moja kadilska pljuča. In razgled fantastičen na obe strani prelaza. Pa je bil za mano najtežji vzpon na trekingu, juhej!

Najtežji vzpon na trekingu na Machu Picchu osvojen
Najtežji vzpon na trekingu na Machu Picchu osvojen
Pogled nazaj s prelaza Warmiwanuske - Dead woman's pass na 4215 nmv
Pogled nazaj s prelaza Warmiwanuske – Dead woman’s pass na 4215 nmv
Pogled na drugo stran prelaza Warmiwanuske - Dead woman's pass na 4215 nmv
Pogled na drugo stran prelaza Warmiwanuske – Dead woman’s pass na 4215 nmv
Čudoviti razgledi na poti s prelaza naprej
Čudoviti razgledi na poti s prelaza naprej

Spust s prelaza navzdol je bil precej strm, temperature so padle, pa še dež je pričel padati. Po kamniti potkah sem morala biti precej previdna, da mi ne bi spodrsnilo. Okoliški hribi so bili fenomenalni in po uri in pol smo prispeli v kamp Pacamayo, ki je zasidran med obema prelazoma na višini 3600 metrov nadmorske. Vse okoli nas so bili vršaci in slapovi. Bil je čudovit razgled, a mraz v kombinaciji z vlago in dežjem je bil še hujši.

Kamni, brvi in dež na poti na Machu Picchu
Kamni, brvi in dež na poti na Machu Picchu

V šotoru sem slekla mokra oblačila in nase navlekla vsa suha oblačila, kar sem jih še imela. Pogrešala sem volnene žabe pa še kaj, tako me je zeblo. Na tuš, ki ga je ta kamp imel, tudi pomislila nisem, saj se ne bi imela kje ogreti. Hitro sem šla pod jedilni šotor, kjer me je gužva na klopcah ogrela. Po večerji smo si privoščili šnopc, da bi nas še ta ogrel. Ponudili smo ga tudi našim nosačem, ki so ga sramežljivo spili in po grimasah sodeč, tako močnega žganja niso vajeni. A pohvalili so ga. Prav tako so se malce opogumili in me pričeli prosjačiti za cigarete. Tu v Peruju sem prišla do spoznanja, da načeloma nobenega domačina ne boš videl s cigaretom v ustih. A to ne pomeni, da ne kadijo. Le denarja nimajo za to razvado, kadil bi pa skorajda vsak in ko te vidijo s cigareto, jo vzamejo takoj, ko jim jo ponudiš.
Ko sem začutila, da mi je šnopc ogrel žile, sem odšla v vlažni šotor in se zabubila v spalko ter ‘molila’, naj ta mrzla, vlažna noč mine čimprej.

Spodaj kamp Pacamayo med vrhovi in slapovi
Spodaj kamp Pacamayo med vrhovi in slapovi
Večerja in ogrevanje s šnopcem v kampu Pacamayo
Večerja in ogrevanje s šnopcem v kampu Pacamayo

Prihodnjič: 12. del: Machu Picchu 3

Prejšnjič: 10. del: Machu Picchu 1

2 komentarja

  1. George Bijay

    kakšna je zahtevnost tega trekinga v primerjavi s trekingom na kanjonu Colci?

    • branka ojnik

      Je tezji od colce, saj je tudi nadmorska visina visja pa vec ur se hodi. Najtezji je drugi dan, cez prelaz ‘dead woman’, ostalo kar gre. Sama colca niti ni tako naporna.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*