Peru, Bolivija, Čile – 9. del: Moray, Maras



10. dan: Inkovske ruševine Moray in soline Maras

Deseti dan je bilo precej težje vstati, saj sem posledice ponočevanja na tej nadmorski višini še bolj občutila, kot doma. Pred menoj je bil izlet na sever proti mestecu Maras, oddaljenega od Cusca 40 kilometrov oziroma uro in pol vožnje. V bližini mesteca Maras se nahajajo znane inkovske ruševine Moray, severno od mesteca pa predinkovske soline. Naše prevozno sredstvo je bil tudi tokrat avtobus in med vožnjo smo občudovali pokrajino, ki obkroža Sveto dolino Inkov. Na vmesni postojanki so nas poleg klasičnih prodajalk pisanega tekstila pričakali dve punčki v tradicionalni opravi. Seveda so za sliko zaračunavale po nekaj solov.

dolina
Sveta dolina Inkov
Male čolite na poti v Maras

Inkovske ruševine Moray ležijo na planoti visoki 3500 metrov, le pet kilometrov zahodno od mesta Maras. Pokrajina je bila dih jemajoča. Oblaki nad pokrajino so bili zaljubljeni v zemljo in se poljubljali z obdelanimi polji. Severno v daljavi pa so preko Svete doline Inkov kraljevali Andi. Okoli andskih vrhov so se gnetli temnejši oblaki, kar mi je vzbujalo slabe občutke glede jutrišnjega začetka štiridnevnega trekinga na Machu Picchu.

Pogled na andsko višavje

Sem pa hitro pozabila na vreme, saj sem ob pogledu na stranišče, ki je kraljevalo sredi travnika, postala solzna od smeha.

bano

Že deset minut kasneje me je prevevalo navdušenje nad inkovsko bistroumnostjo. Nenadoma sem namreč stala pred 150 metrov globoko luknjo, ki se je proti dnu terasasto krožno ožila. Med terasami so bile stopnice, po katerih si se spuščal v dno. Resnično ogromna zadeva, da si se na dnu počutil kot palček.

lab
Inkovski laboratorij Moray
lab1
Pogled od bližje (Moray)
lab3
Stopnice s terase na teraso do dna (Moray)

Pred odkritjem je bila luknja zasuta, zato je bilo za restavriranje ruševin porabljenega ogromno dela in časa. V bližini je še nekaj manjših takšnih lukenj, ki jih prav tako počasi urejajo. Sama veličina teh ruševin mi je resnično vzela sapo, presenečena pa sem bila tudi nad pomenom teh teras. Inki naj bi namreč terase Moray uporabljali v znanstvene namene za preučevanje uspevanja rastlin v različnih temperaturnih okoljih. Temperaturna razlika med najvišjo teraso in teraso na dnu je namreč 15 stopinj celzija. Torej pravi naravni laboratorij izpred dobrega pol tisočletja nazaj. Preden smo odšli iz Moraya, smo z domačim vodičem na dnu terase zmolili molitev za lepo vreme na jutrišnjem vzponu na Machu Picchu. Pača mami, mati narave, ki je boginja plodnosti in setve, smo žrtvovali kokine liste ter cigarete, kot je v navadi pri tukajšnjih avtohtonih andskih prebivalcih.

lab4
V fazi restavriranja (Moray)
mamapaca
Cigareti in kokini listi za Pačamamo

Iz Moraya naprej se je šlo s kolesi ali avtobusom do mesta Maras. Mesto Maras je pravo malo umazano skromno mestece, a z zelo prijaznimi ljudmi. Po manjšem sprehodu med uličicami sem v ‘trafika-baru’ v družbi prijazno radovednega policaja in prodajalca spila pivo in občudovala poroko mladega para v cerkvi čez ulico nasproti nas.

ulca
Ulica mesteca Maras

Po kratkem oddihu smo se iz mesta spustili do solin. Kar naenkrat je izza doline posijala belina. Dobesedno. Soline v vsem svojem sijaju. Nastale so iz majhnega potočka, ki teče iz hriba. Potoček vsebuje veliko soli, katero so v davnih časih še pred Inki uporabljali tukajšnji prebivalci. Španci so nato potok v kolonialnih časih  speljali v stotine bazenčkov, ki sedaj tvorijo čudovite soline na strmem bregu. Samo delo v solinah je izredno težko, saj je voda ledeno mrzla, v njej pa delajo večinoma bosi na vročem višinskem soncu. Pridelava soli in organizacija prodaje je urejena po načelu zadruge. Več okoliških družin ima tako v lasti po več bazenov, prodajo pa jih lahko le znotraj zadruge, tako da jih ne more kupiti nihče od zunaj. Ravno tako lahko tudi sol prodajo le zadrugi, katera potem dobiček razdeli med družine.

soline
Soline Maras

soline2Zanimivi ogled smo zaključili v dolini pri domačinu, ki vari domače koruzno pivo, kateremu pravijo Chicha de jora. Pivo je gosto in motno in mi začuda ni bilo všeč. Ta dan sem zgodaj zaključila v postelji v Cuscu, takoj potem, ko sem spakirala prtljago za štiri dni v manjši nahrbtnik. To niti ni bilo lahko delo, saj nahrbtnik ni smel biti pretežak. Možnosti, da bi prtljago dala nosačem in jim za to plačala, nisem hotela izkoristiti. Malce zaradi ohranjanja debeline denarnice, ki ni bila ravno debela, malce pa tudi zaradi ponosa. Spat sem šla z rahlo vzdraženim želodcem, ki me je opominjal, da je pred menoj treking po znameniti poti Inkov na svetovno znano inkovsko mesto Machu Picchu. Moje življenjske sanje, uzreti Machu Picchu, so torej bile tik pred menoj. Premagati moram le še 44 kilometrov hribolazenja po andskem hribovju, od tega večino po stopnicah, in 4200 metrski prelaz.

Prihodnjič: 11. dan: Treking na Machu Picchu

Prejšnjič: 9. dan: Cusco

3 komentarji

  1. zelo dobro branje 🙂

  2. vera ojnik

    branka čudovit potopis ponosna sem nate

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*