Peru, Bolivija, Čile – 8. del



9. dan: Cusco

Če ne bi spala v takšnem nočnem avtobusu, kot sem tu v Peruju, ne bi nikoli verjela, da se da v njemu odlično spati. Na avtobusih nikoli nisem bila vajena trdno zaspati ali se nasploh spočiti. Ampak takšen nočni avtobus, kot je bil ta, ki nas je iz Arequipe peljal v Cusco, je vreden imena spalni avtobus. Sedeži so namreč široki ter udobni in se zložijo skorajda v posteljo, ne da bi ob tem čutil sopotnikovih kolen za seboj oziroma sopotnikovega hrbta pred seboj. Super udobna zadeva: prevoziš mnogo kilometrov pa še na prenočišču prihraniš.

V zgodnjih dopoldanskih urah smo torej spočiti prispeli v Cusco. Cusco je sicer precej turistično mesto, saj je poleg bogatega zgodovinskega ozadja tudi izhodišče na svetovno znano inkovsko mesto Machu Picchu, kamor se bom odpravila čez dva dni. Je manjše mesto, veliko približno kot Ljubljana in ima le okrog 360.000 prebivalcev. Leži v dolini reke Huatanay na 3350 metrih nadmorske višine, na severu pa ga obkroža del andskega gorovja – Vilcabamba. Že prvi pogled na to mesto je bil čudovit. Manj prometa in predvsem manj neskončnega hupanja. Kolonialno inkovska arhitektura se je važila vsenaokrog, zelenje vsepovsod in okoli mesta hribi, na katerih kraljujejo napisi v stilu Hollywood-a, a ustvarjeni na preprost način – z odmikanjem kamenja s peščenih tal.

P1070154

P1070105

Vse skupaj pa so kičasto zaokrožili oblački, ki so v majhnih skupinicah, kot v otroških slikanicah, kraljevali na modrem nebu. Bili so videti precej bližje, kot pri nas oziroma bolje rečeno, mi smo bili bližje njim. Svetloba je bila neverjetna, k čemur najbrž pripomore dejstvo, da je Cusco mesto z najvišjo stopnjo UV svetlobe na svetu.

P1070116

P1070103

Ko smo odložili prtljago v hotelu, smo šli na ogled mesta. Kot zanimivost naj povem, da je tloris mesta v obliki pume, medtem ko ima Macu Picchu, drugo najpomembnejše mesto Inkov, tloris v obliki kondorja. Stavbe in ulice mesta Cusco so, tako iz predkolumbovskih časov, kot iz kolonialnih časov. Slednje so večinoma grajene na porušenih inkovskih zidovih, sami zidovi pa so iz trdnih kamnin granita in andezita. Inki so bili pravi mojstri obdelave kamnov, kar sem lahko občudovala na slavni ulici Hatun Rumiyuq (Stara skala), kjer je v zidu ‘kamen dvanajstih kotov’.

P1070150

Takšni inkovski zidovi nespremenjeni premagujejo stoletja in stoletja in to brez vezave, kot je malta, saj se kamni med seboj prilegajo z neverjetno natančnostjo. Kar ni uničil čas, pa je na žalost uničil španski pohlep. Tempelj Coricancha, posvečen Inti, bogu sonca, je bil prekrit z zlatom in je moral izgledati resnično veličastno, kot sonce. A Španci so zlato s templja pokradli in zapolnili blagajno svojega kralja. Nato so tempelj porušili in iz njegovih ruševin na njegovih temeljih zgradili cerkev Santo Domingo. Ironično se mi zdi, da je potem cerkev v potresih utrpela veliko škode, a inkovski zidovi, na katerih stoji cerkev, so ostali nepoškodovani. Potresi so na tem območju na splošno puščali posledice na kolonialnih stavbah, a inkovska arhitektura je ostajala domala nedotaknjena.

Med vso to čudovito arhitekturo smo naleteli na karneval. Karneval lahko opišem le z naslednjimi besedami : živobarvno, pisano in hrupno. Več o tem naj vam povedo slike.

P1070126

buttons14

buttons15

P1070143

Karneval se je zaključil kje drugje, kot na trgu Plaza de Armas. Trg je bil, v objemu glavne katedrale, cerkve La Companie in kolonialnih zgradb na drugi strani, zelo prijeten. Ob vodnjaku so se igrali otroci, domačini so veselo kramljali, golobi pa ob vodometu žlobudrali svoje. Tako je bila prazna klopca, kot naročena za postanek. Z druščino smo se posedli na njo in si odprli pivo. Kmalu se nam je pridružil kuža, kar je tu povsem običajen vsakodnevni pojav. Potem pa se nam je pridružil še policaj. In tu smo bili soočeni s kruto resnico. Na javnem mestu v Peruju namreč ni dovoljeno piti alkohola in kazni so stroge. Policaj je bil vseeno zelo prijazen, tako da nam je dovolil pospraviti steklenice, brez da bi nas doletela kakšna kazen.

P1070155

P1070159

Dan smo zaključili v lokalnem nočnem baru, nazdravljali dobremu poteku potovanja in novim spoznanstvom ter temu primerno plesali, dokler je dah dal. Kasneje sem šla ‘pofirbcati’ še v popularno ‘diskoteko’ v Cuscu, za katero so domačini delali precej reklame. A sem se tam počutila, kot bi se vrnila nazaj v Evropo. Vse je bilo namreč popolnoma prilagojeno turistom, obiskovalci bara pa so bili turisti iz vseh ‘zahodnih’ svetov. Bilo je zabavno znano, a sem jo vseeno precej hitro ucvrla nazaj v lokalni bar, kjer so domačini preživljali svoj petkov večer, v kotu pa je igrala domača skupina svoj rokenrol. Ko je ura odbila drugo uro ponoči, sem pospravila šila in kopita proti postelji. Zgodnje jutro nas bo  namreč popeljalo v Sveto dolino Inkov, zato pa se je vredno iz žura odpraviti prej kot kasneje.

P1070170

Naslednjič: 10. dan: Inkovske terase (Moray) in Soline (Maras) 

Prejšnjič: 7. dan: Kanjon Colca, Cabanaconde

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*