Pomoč otroku z avtizmom v osnovni šoli



Ne, nisem strokovnjak za avtizem. In ne, nimam avtističnega otroka. Lahko bi rekla hvala bogu, pa je preveč bogokletno. Zlasti odkar sem spoznala osnovnošolca, ki je avtist. Ne bom ga imenovala s pravim imenom. Naj bo kar Sonček, ker to tudi v resnici je. Rada bi samo posredovala svoje izkušnje. Morda bodo komu v pomoč.

Pred časom se mi je življenje obrnilo na glavo, v resnici se mi je sesulo. Kot rešitev, vsaj začasna, se mi je ponudila možnost opravljanja javnega dela na osnovni šoli. Pomagala naj bi otrokom z učnimi težavami, tujcem oziroma novo priseljenim albanskim otrokom in tistim s posebnimi potrebami. Tako sem spoznala Sončka. Bilo me je strah in počutila sem se negotovo. Kako naj pomagam otroku, pravzaprav je že fant pri štirinajstih, če o njem ne vem ničesar. Povrhu pa je še avtist in tudi o avtizmu vem bore malo. Pravzaprav samo to, da je videti odsoten in ne vem, kako se bova razumela.

V začetku je bilo res težko, saj se Sonček ni odzival niti na svoje pravo ime. Odsotno je strmel nekam v daljavo. » Saj bo vse dobro «, je rekel vsakič in odtaval v kakšen miren kotiček. Sčasoma, ko se me je navadil in sem vztrajala, ga večkrat zaporedoma poklicala po imenu, je ta problem vsaj v najinem odnosu praktično izginil. Velikokrat mi je dolgo mirno zrl v oči. Sprva odsotno, kot da me ne pozna. Potem pa so se mu usta razlezla v prisrčen nasmeh. Začela sva se pogovarjati. O njegovem psičku, o športu, ki ga je navdušeno spremljal na televiziji. Pa o avtih, njegovih najljubših oddajah, glasbi, ki jo rad posluša. Celo zapel mi je nekajkrat. In ne slabo. O vsem je želel slišati tudi moje mnenje. Veliko sva se » hecala « kot je to imenoval on. Prikradel se mi je za hrbet in me » prestrašil « ali pa mi pripovedoval svoje šale, ki jih ni nihče razumel. Ampak midva se smejala in se imela fino. Šola je postala prijazna in vesela.

Na začetku najinega druženja je zelo težko ali pa sploh ne sledil navodilom učitelja. Iz tega razloga smo se dogovorili s specialno pedagoginjo, da bom z njim pri določenih predmetih pri pouku vsaj nekaj ur na teden. Tako sem se vselila v razred pri slovenščini, angleščini, tehničnem pouku, naravoslovju in biologiji, fiziki. Sonček je to novost hitro osvojil in me kmalu vzel za svojo. Težje so mojo prisotnost pri pouku sprejeli nekateri posamezni učenci, ki so mu na nek čuden način zavidali, da ima svojo lastno učiteljico. Reakcija učiteljev je bila zelo različna. Od navdušenja in olajšanja pri nekaterih do odpora pri drugih. Prva dva meseca je bilo težko, verjetno za vse. Na srečo so učitelji neverjetno lepo sodelovali z mano, tudi v drugih primerih. Vsako šolsko uro posebej so mi posredovali navodila, kaj naj zapiše v zvezek ali naredi. Sprva je bil dosežek, če je bil tako rekoč dejansko » prisoten « pri učni uri vsaj deset ali petnajst minut. Z naporom sva zapisala tri ali pet stavkov po navodilih. Hitro ga je zmotil hrup, ki ga njegovi sošolci niso niti slišali. Prebrala sem nekaj člankov in literature na temo avtizem. Dosledno sem pričela izvajati kratka in jasna navodila, jih večkrat ponovila. Brez smisla je bil na primer stavek: » Sonček, sedaj pa prepiši s table, kar je napisala učiteljica «. V tem primeru je samo pogledal nekam v daljavo, se obrnil na stran, rekel » saj bo vse v redu « in izginil v svoj svet. Čisto drugače se je odzival, če sem mu rekla: » Sonček, piši ! « In potem sem mu narekovala, kar je bilo potrebno. Iz napisanih tri do pet stavkov v eni uri na začetku, je ob koncu šolskega leta ob minimalni pomoči večinoma sledil pouku. Ob vsakem uspehu sva si dala » petko « in obraz mu je kar žarel. S trdim delom in doslednostjo tudi doma si je prislužil kar nekaj lepih ocen. Vse po vrsti je prijetno presenečal. Zgodilo se je, da je prekašal svoje sošolce. Nekaterim se je zaradi tega celo nehote zameril in so mu začeli groziti z nasiljem, a to je že druga zgodba.

Večina sošolcev in drugih otrok na šoli ga je sčasoma sprejela, nekateri so mu z veseljem pomagali. Pa tudi Sonček je vedno vsakomur želel z navdušenjem pomagati, četudi malce nerodno. S tem je vzbudil simpatije. V njegovem razredu sem pomagala tudi drugim otrokom z učnimi težavami, kar nas je vse povezalo. Sčasoma moja prisotnost pri pouku ni bila več moteča. In nisem bila več samo Sončkova učiteljica. Postali smo skupnost, z vztrajnostjo, dobro voljo smo vzpostavili zaupanje in prisrčen odnos.

 Žal ne opravljam več dela na osnovni šoli. Ob mojem odhodu smo se vsi, otroci in učitelji strinjali, da bi na vsaki šoli bila še kako potrebna in dobrodošla pomoč, kakršno sem nudila. Sonček ni edini otrok z avtizmom. Pravzaprav je avtizem v porastu. Tudi ni edini otrok, ki potrebuje pomoč. Pomoč nekoga, ki ni nujno pedagoški delavec, ampak v prvi vrsti človek, pa naš okosteneli birokratski sistem to preprečuje. In pušča te otroke, ki bodo nekoč odrasli, same z njihovimi problemi. V mojem primeru smo z javnimi deli na osnovni šoli vsi ogromno pridobili. Učitelji prepotrebno pomoč, otroci nekoga, ki jim je prisluhnil, jih vzpodbujal, nudil čustveno oporo, jih razumel. Sama pa službo, ki je nimam več. In Sončka.

   Vsem, ki boste imeli posebno srečo, da – srečo, da boste srečali Sončke sporočam:

GLEJTE JIH S SRCEM

2 komentarja

  1. Leon Turščak

    To so posebni otroci, ki imajo večkrat kot ne, boljše sposobnosti razmišljanja in dojemanja komunikacije okolja. Na kakšen način, pa je odvisno od principa vzgoje in motivacije, do njihovih želja – pri katerih je največkrat problem, da imajo drugačne vizije od učnega sistema vrtcev in osnovnih šol, kar pa za njih ni najboljše.
    Priporočam jim več v naravo, odraslim pa poskušati razumeti te otroke in njihova stališča, ne pa začeti z sistemskimi psihološkimi prijemi ki jih ponujajo vrtci za otroke z posebnimi potrebami.

    • Toplo mi postane pri srcu, vsakokrat ko odkrijem, da so na svetu ljudje, kot je avtorica članka. Ljudje, ki me spomnijo, da je zadosti že samo to, da si “človek”. Tako se svet začne spreminjati na bolje. In ko dodaš še ščepec ljubezni, se dogajajo čudeži.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*