Razvoj samopodobe pri otroku



Otrok si pridobiva izkušnje v smislu spoznavanja sebe, svojih posebnosti oziroma podobnosti z drugimi, vključevanja v socialno skupino, dogovarjanja in reševanja nalog… Vse te izkušnje omogočajo razvoj tistih lastnosti posameznika, ki lahko v prihodnosti pripomorejo k njegovemu uspešnemu sobivanju z drugimi.

Otroci med odraščanjem pogosto dvomijo o sebi. Primerjajo se z vrstniki in se ponavadi vidijo v slabši luči. Starši in drugi vzgojitelji lahko to naravno nagnjenost preprečimo ali vsaj omilimo s tem, da otroke učimo misliti pozitivno.

Otroška samopodoba

Vloga staršev in učiteljev je od vstopa otoka v šolo zelo pomembna. Otrok v tem času začne razvijati aktivnost, delavnost, podjetnost. Te lastnosti so popotnica za otrokovo nadaljnje življenje. Uspeh v šoli začne dobivati zelo velik pomen. Uspeh vpliva na samopodobo, samopodoba pa na uspeh.  Učno uspešen otrok ima boljšo samopodobo kot otrok, ki je učno manj uspešen. Otroci se v tem obdobju vedno več družijo z vrstniki. Z njimi se primerjajo, iščejo podobnosti in razlike. Nekateri so bolj priljubljeni, drugi manj. S tem je povezana tudi samopodoba.

Ko govorimo o pozitivnem razmišljanju, moramo najprej začeti pri sebi. Zavedati se moramo, da smo otroku zgled – dober ali slab. Če sami razmišljamo pozitivno, bomo otroku lahko dober zgled, drugače ne.

Pri tem je zelo pomembno, da otroku prisluhnemo in da smo mu v pomoč pri premagovanju negativnih dojemanj in prepričanj. Ko nam otrok postreže z negativno izjavo, je dobro, da se odrasli na to odzovejo pozitivno.

Samopodoba pri otrokuČe otrok reče: »Tega ne zmorem«, je dobro, da ga spodbujamo in mu vlivamo zaupanje s spodbudnimi besedami, kot so: »Vzemi si čas in poskusi znova. Glej, zaupam ti. Vem, da ti bo uspelo. Saj veš, kaj pravi pregovor: Vaja dela mojstra.«

»Tega ne znam.«

Ob likovnem izražanju so mnogi otroci nezadovoljni s svojim izdelkom in pogosto potožijo, da oni tega ne znajo narisati ali pa, da »bodo itak vsi drugi narisali lepše«. V takih primerih

pristopimo k otroku z vzpodbudnimi besedami, kot so »vaja dela mojstra« ali »ko bi ti videl moje risbice, ki sem jih naslikala, ko sem bila v tvojih letih« in podobno. Otroku lahko pomagamo tudi tako, da mu predlagamo drugo likovno tehniko ali drugačna likovna sredstva, s katerimi bo požel več uspeha. Pomembno je tudi, da ne pozabimo pohvaliti, tudi najmanjšega napredka. Previdni moramo biti, da s pohvalami ne pretiravamo.

 »Ne marajo me.«

Pogosto se dogaja, da otrok potoži, da ga vrstniki, prijatelji ne marajo. Primerno se odzovemo tako, da otroku prisluhnemo, ga potolažimo in hkrati njegovo negativno mišljenje obrnemo v pozitivno smer. Rečemo mu na primer: Jaz pa vem, da si ti zelo prijetna deklica oz. fant in čudovita oseba, ne glede na to, kaj pravi Miha ali kdorkoli drug. Mogoče je bil Miha slabe volje in je svojo slabo voljo stresel nate. V resnici pa njegovo vedenje ni bilo povezano s teboj. Razumem, da se ob tem ne počutiš prijetno in si prizadeta.

»Tako nerodna (neroden) sem. Nikoli ne bom znala …«

 Ob takih izjavah otroka opogumljajmo: »Vedno se je težko naučiti kaj novega. Se spomniš, ko si prvič poskusila smučati in kako težko je bilo na začetku? Toda vztrajala si, zdaj pa ti gre smučanje prav dobro od rok.«. pri tem gre za dviganje samozavesti in gradnjo pozitivne samopodobe otroka.

Otroci

Pomembno je, da otrokom prisluhnemo, se z njimi pogovarjamo in jih učimo pozitivno razmišljati. Pri tem nam lahko na pomoč skočijo pravljice, ki obravnavajo določeno tematiko.

Če bomo razumeli pomen samopodobe, se zavedali, da pomembno vplivamo na otrokovo pozitivno samopodobo, bomo otroke navadili na samostojno oblikovanje pozitivne samopodobe.

En komentar

  1. ?tole, se je res splacalo prebrati, priporocam vsem 😉

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*