S pogumom do sreče na surfu



Pogum najde človek, ko ga želja po nečem večjem, višjem, vleče do njega. Od posameznika zahteva – korak. Ko stopimo v pogum smo že na poti sreče. Kako majhni in veliki so ti koraki pa je seveda odvisno od posameznikove, vaše volje. Zato sanjaj in pogumno sledi sanjam.

Predstava o nečem je čisto drugačna, kot jo potem vidimo, podoživljamo. Otrok me je vprašal pri vožnji s kanujem po reki:«Je morje res večje od reke?« Ko smo prišli na cilj sem mu skušala približati dolžino in širino. Peljala sem ga na morje, kjer je sam prišel do spoznanja, da je večje. Odločil se je, da bo veslal tudi po morju. Nisem vedela kaj želi s tem doseči. Pogumno je sedel v napihnjen čoln in zaveslal po morju. Kmalu je ugotovil, da je potrebno precej bolj veslati kot po reki. Obrazložila sem mu, da smo šli kot po stopnicah dol. Morje pa je bilo mirno in je tako, kot bi hodil po doma po balkonu, naravnost. Ker je želel to primerjavo poskusiti, je pogumno sedel v čoln doma na balkonu in se igral z vesli.

Presenečen je ugotovil, da se za razliko od morja ne premika. Vztrajno je položil čoln na voz s kolesi ter se uprl s svojo težo na vesla do mere,  da se je zapeljal naprej, kot po morju. Sosedje so se ravno vračali od nedeljske maše, ga opazovali in mu navdušeno ploskali. Tudi sam si je nekaj let pozneje navdušeno ploskal, ko je čoln zamenjal za desko. Stopil je na desko, dvignil jader in se odpeljal, surfal. Tega trenutka ne bom nikoli pozabila. Sama sem se zelo trudila ostati nekaj časa na desko, pa mi ravnotežje ni dopuščalo. Sedaj surfa v vetru, ki piha toliko vozlov, da nimam veselja ležati na plaži. Pravi, da se takrat šele začne pravi užitek surfanja. Pika na i je valovito morje, ki dopušča skok in pristanek, obrat in zasuk. To mu leži na koži in želja je dopust, ki ga hrani za veter, za užitek.  In tako ga spremlja sreča, šarm, ljubezen do športa.

Spoznal je, da lahko nauči tudi druge in jim pomaga, če jih tok odnese, da ne morejo nazaj na obalo. To se mu je dogodilo dva krat, dva dni zapored. Prvi dan je reševal mamo, drugi dan sina od te mame. Oba sta bila tako pogumna, da sta ostala kot začetnika dlje časa na desko, kot je za začetnika surfanja dopustno. Pomoč sta poklicala tako, da sta pokleknila na desko in mahala z rokami. Moj sin mi je zaupal, da je bila mama, ko je prispel do nje tako utrujena in panična, da je pozabila plavati.

Tresla se je po vsem telesu, pa ne od mraza, saj je bila v obleki. Njena čustva so premagala pogum. Na obali sem spremljala reševanje. Zato sem steklenico vode odnesla pol ure daleč – dol naproti sinu in rešeni ženski. Žeja je bila premagana. Zahvala in priznanje, ki jo je moj sin prejel od te družine se mu je za vedno vtisnila v spomin. Mož oziroma oče tega sina (ta je bil hitreje pripeljan do obale) mu je čestital za pogum in hrabrost. Malenkost, ki jo je prejel, ni štela.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*