Trojstvo telo, duša in duh je v arhaičnih kulturah nesporna osnova življenja in verovanja. Šamanistične tehnike zdravljenja upoštevajo medsebojno odvisnost in delovanje duha, duše in telesa v tem zaporedju, medtem ko današnje materialistično mišljenje sledi obratnemu zaporedju. Tako šaman s pomočjo duhov deluje na dušo, ta pa deluje na telo. Duša je področje psihologije, zdi pa se, da se sodobna psihologija bolj kot z dušo samo ukvarja s človekovim obnašanjem, vedenjem in t.i. socializacijo duše. Današnje družbene sisteme bolj kot dogajanje v človekovi duši zanima princip pokorščine duše, (nikakor ne svobode duše), ki omogoča obstoj vseh družbenih sistemov. Svoboda duše in s tem sreča, zdravje in blagostanje, pomenijo vsakemu družbenemu sistemu grožnjo integritete, zato se institucionalne znanstvene discipline tem kategorijam izmikajo. Proces manipulacija zavesti poteka – nenavadno – po istem principu kot šamansko zdravljenje: duh – duša – telo. Bistvena pa je razlika v namenu. Medtem ko šaman vedno deluje z namenom zagotavljati izključno pozitivne aspekte življenja v svoji skupnosti, ima manipulacija zavesti popolnoma nasproten namen in pomen.
Ko šaman bobna, preide v stanje spremenjene zavesti, kar omogoči šamansko potovanje, ki je pravzaprav prestop v področje nezavednega. Kot psihoterapevt šaman v področju nezavednega prepozna arhetipe in razdrobljene dele duše znova sestavi v popravljeno celoto.
Če izhajamo iz dejstva, da je osrednji aspekt šamanskega delovanja duša in sledimo etimološkemu izvoru beseda psihologija, je nesporno, da je šamanizem najstarejša psihologija. Grška beseda psyhke pomeni namreč življenjska sila, življenje, dih, duša, kar je izpeljano iz besede psykho – diham in živim. Verjetno ni naključje, da je ljubici boga ljubezni Amorja, ime prav Psyha.
Beseda duša v starocerkvenoslovanščini pomeni dih, sapa. Sorodna beseda v praslovanščini je duh, kar pomeni dihati. Prvotni pomen besede je dihanje, pomenski prehod v pojem duša pa temelji na dejstvu, da je dihanje najočitnejši znak življenja in prisotnosti duše v telesu. Podobno je tudi latinska beseda anima (duša) izpeljanka iz indoevropske besede hahn, ki pomeni dihati. Duša je priznanje božanske narave človeka. Največja zabloda človeštva je v tem, da čeprav priznava, da je telo domovanje duše, duši ne priznava glavne vloge v misteriju, ki mu pravimo življenje.
Naš Jaz sestoji iz telesa, duše in duha, ki v procesu združitve ustvarijo zavest in ego. Vzporedno s tem trojstvom tudi svet sestoji iz treh ravni ali delov, ki so med seboj neločljivo prepleteni: vsakdanji svet, spodnji svet in zgornji svet. Duša sestoji iz dveh delov: t.i. kozmična duša ali božanska iskra in duša-Jaz (spirit ali duh), ki nastaja v času našega življenja. Zavest in ego z našo smrtjo umreta, kar vzbuja dvom v obstoj kazni in pokore: karma pomeni, da vzorec našega življenja tvori začetni pogoj sledečim eksistencam. Stvarjenje sveta ni niti končano niti dokončno. Stvarjenje sveta ustvarjamo vsi v vsakem trenutku z našim delovanjem, mislimi in čustvi. Zato je tudi vsak od nas odgovoren za stanje sveta, kakršno je in kakšno bo v bodoče. Razvoj in spremembo omogoča Jaz s tem, da se dojemamo kot od sveta ločeni. V stanju biti eno s svetom, ki ga doživljamo v določenih stanjih spremenjene zavesti, spremembe in razvoj niso možne. Biti eno s svetom in biti ločen od sveta tvorita popolnost bivanja. Tudi trojstva telo, duša in duh zato ne smemo gledati prioritetno: te tri ravni Jaza ustvarjajo meje, pa tudi možnosti, zato neravnotežje vodi do tega, da svojih potencialov ne moremo izživeti. Ključnega pomena je, da živimo zadovoljno in s tem posredno in neposredno dvigamo nivo zadovoljstva na svetu.
Holistični način razmišljanja izhaja iz prepričanja, da svet ureja neka kreativna sila, ki ne pozna ločnice med umom in materijo. To silo lahko imenujemo duh, mana, magija ali bog, neizpodbitno pa gre za silo, ki nima izvora v mehanskem in materialnem Newtonovem Kozmosu. Gre za psihično silo, ki je edina sila, ki deluje izven dimenzij prostora in časa. Humanistični, transpersonalni in jungovski koncept psihologije izhajajo iz stališča, da so dimenzije izven prostora in časa področje duha, kar pa empirična psihologija kategorično zavrača. Nesporno je, da so tudi fizikalne kategorije kot so svetloba, gravitacija, elektrika le navidezno empirično določljive. Matematično natančno lahko sicer določimo njihove lastnosti, ne moremo pa določiti njihovega bistva – lahko bi rekli duha. Tudi psihološki kategoriji zavest in nezavedno sta razložljivi le kot nek opis delovanja možganov oz. prenosa električnih impulzov preko nevronskih sinaps, kar pa ne pojasnjuje samega bistva pojma zavest. Zavest pa ima sposobnost širiti svoj obstoj izven vseh fizikalnih dimenzij, torej tudi izven prostora in časa.
Sodobna psihologija se je ob znanstvenih odkritjih psihonevroimunologije v zvezi z delovanjem placebo efekta pričela nezaupljivo ozirati k šamanističnemu razumevanju Jaza. Morda nam najlažji pristop k razlagi pojma Jaz ponuja prav ena najpomembnejših in najzanimivejših ugotovitev psihonevroimunologije in drugih vej medicine o placebu efektu: po najnovejših ugotovitvah zunaj materialnega obstaja duh, brez katerega mehanski modeli ne bi delovali. Placebo efekt razvije svoje zdravilno delovanje s tem, da deluje na duha, ki sproži določene biokemične procese v telesu. Placebo, torej biokemična substanca brez delovanja ali terapevtsko delovanje brez učinkov, lahko ozdravitev sproži le takrat, ko duh sprejme vero v ozdravitev. Razumevanje placebo efekta pripomore k razumevanju ene največjih skrivnosti človekove narave: povezavi telesa, duše in duha. Znanstvene raziskave so seveda usmerjene v raziskovanje telesa oz. materialnega dela te povezave, kar je popolnoma razumljivo, saj raziskovanje duše in duha nikakor ni v domeni znanosti. Znanost se lahko ukvarja le z odražanjem duha na telo, z reakcijami in načini obnašanja (psihologija) ali biokemičnimi spremembami (medicina). Duh sam ostaja znanosti nedostopen. Delovanje placebo efekta ali preprosto delovanje tablete, ki vsebuje le škrob, sladkor in barvilo, je dokaz o obstoju več ravni našega Jaza. Kako bi sicer lahko razložili dejstvo, da tableta brez zdravilnih substanc v telesu sproži intenzivne biokemične spremembe, ki povzročijo ozdravitev?
Naše telo predstavlja področje materialnega, duša predstavlja področje duhovnega, duh pa področje magičnega. Materialno sta materija in energija, duhovno (spiritualno) je področje duše, magično pa je področje duha. Magija pomeni delovanje nematerialnega na materialno in izhaja iz predstave, da je vse v svetu prežeto s transcendentno močjo. Magija je sposobnost ljudi, da na to moč vplivajo, jo uravnavajo in jo uporabljajo. Ta transcendentna moč je mana, koncept, ki se izmika vsaki jasni opredelitvi – definiramo jo lahko samo kot silo, ki vključuje vse magijsko, sveto oz. numinozno, nekakšen magijski potencial nadnaravnega.
Šamanska kozmologija razume svet kot magičen kraj, ki mu prav magija dodaja četrto dimenzijo. Magija temelji na vzročnih povezavah, ki jih naš racionalni um razume kot iracionalne – to pomeni kot vzročne povezave, ki jih v realnem svetu ni mogoče dokazati.
Sistemi magije, religije in znanosti so različni diskurzi ter oblike transformacije kaosa v urejen kozmos, torej različni načini vzpostavljanja reda.
Delovanje placebo efekta ima magičen značaj, kajti gre za nek ritual, ki v človekovem duhu zbudi vero v možnost ozdravitve. Duh pričakuje ozdravitev in pošilja signale telesu, ki sproži biokemične spremembe in nenazadnje ozdravitev bolezni. Če želimo razumeti, kako so telo, duša in duh med seboj povezani in kako delujejo drug na drugega, moramo razumeti stično točko med telesom in duhom. Dejstvo je, da je svet materialnega popolnoma drugačen od sveta duhovnega. Duh, njegovo zgradbo in njegovo delovanje je s sredstvi znanstvenega materializma nemogoče opisati. Tudi sama psihologija se ne deklarira kot znanost o duhu, temveč kot znanost o človekovem obnašanju in doživljanju. Kljub temu je znanosti uspelo oblikovati model o stičišču: Nobelov nagrajenec za psihologijo Sir John C. Eccles in priznan filozof Sir Karl Popper sta razvila teorijo, da v človekovih možganih obstaja vmesnik, ki omogoča medsebojno komuniciranje telesa in duha. Znanstvenika sta ugotovila, da je ta vmesnik izjemno senzibilen in da že rahel duhoven vzgib zadošča za aktiviranje številnih reakcij. Ta impulz je izjemno šibak, kajti duh lahko deluje na materijo le na nivoju najmanjših elementarnih delcev ali kvantov. Če se na primer naš duh odloči, da gremo na neko določeno mesto, mu zato ni potrebno vplivati na aktiviranje vsake mišice posebej, korak za korakom, posredovati mišicam energijo, koordinirati naše gibanje z ravnovesjem… Tak način se ne bi obnesel, saj je delovanje človekovega telesa tako kompleksen splet številnih dejavnikov, da naša zavest kot del našega duha, tega ne bi bila sposobna obdelati. Naše telo ima nešteto vzorcev delovanja, ki delujejo avtomatsko, zato za gibanje zadošča zgolj ukaz – tja in že se sproži avtonomen proces, ki nas pripelje na želeni cilj. Ta avtonomen proces poteka tudi v obratnem zaporedju: velik del naših čutnih zaznav se namreč sploh ne zasidra v naši zavesti. Telo privzame nujne aktivnosti, brez posvetovanja z zavestjo.
Nazoren je primer Bude, ki se je sprehajal s svojim učencem po poljski poti. Nenadoma mu je na čelo priletela muha in zamahnil je zroko. Čez par korakov se je ustavil, stopil nazaj in ponovno zamahnil z roko. Učenec je bil presenečen nad Budovim ravnanjem, Buda pa mu je razložil: Prvi zamah, ki je odgnal muho, ni bil popolnoma zavesten, zato sem ga ponovil.
Najbolj jasen dokaz za to, kako telo včasih deluje brez posvetovanja z zavestjo, je na primer panika. V izjemnih življenjskih okoliščinah, zlasti ko gre za preživetje, se telo odzove na način, ki obide zavest in v trenutku aktivira tisto delovanje, ki je v dani situaciji nujno za preživetje. Obstaja torej vmesnik med telesom in dušo, ki deluje v obe smeri. Prav tako obstaja tudi vmesnik med duhom in dušo in telesom in dušo. Dejstvo je, da ne gre za prevlado duha nad telesom ali duše nad duhom. Vsi trije elementi Jaza, torej telo, duh in duša so enako pomembni in enakovredni. Ključnega pomena je dejstvo, da življenje nastane s spojitvijo teh treh elementov in ob naši smrti se ti trije elementi znova ločijo. Naša duša gre nazaj tja, od koder je prišla, prav tako tudi telo in duh. Elementi Jaza prihajajo iz sveta, ki je tako kot Jaz sestavljen iz treh delov, ki so enako pomembni in enakovredni: vsakdanji svet, drugi svet, božanski svet ali spodnji, srednji in zgornji svet po šamanski terminologiji.
Vsakdanji svet nam je poznan – sestoji iz prostora, časa, materije in energije. To je naša vsakdanja resničnost, v kateri se gibamo. Pojem drugi svet in božanski svet sta težje razumljiva, njuno razumevanje oblikujeta človekov svetovni nazor in kulturna pripadnost. Pojem drugi svet šaman imenuje svet duhov. Gre za magični del sveta, torej kraljestvo duhov. Pojem drugi svet označuje njegovo drugačnost od vsakdanjega sveta, v katerem bivamo.
Izraz božanski svet je C. G. Jung imenoval kraljestvo numinoznega. Numinos je izraz, s katerim je Jung združil vse onostransko, spiritualno, religiozno, božansko in duhovno, ne da bi posamezne kategorije definiral. Pri sibirskih Samojedih se njihov Bog imenujem Num in morda je Jungovo poimenovanje povezano s šamanskim zgornjim svetom pri Samojedih – svetom boga Numa.
Opažanja, izkušnje in poročanja o drugem svetu lahko sledimo skozi človeško zgodovino. Drugi svet je prav tako resničen kot vsakdanji svet, v katerem bivamo, če seveda dopuščamo to možnost. To je kraj bistva, pomena in smisla, njegovo strukturo določa princip sinhronicitete, medtem ko vsakdanjo resničnost določajo princip kauzalnosti, ter materija in energija. Drugi svet in vse, kar je povezano z duhom, lahko zato imenujemo s pojmom magično. Božanski svet pa je področje praskrivnosti in spoznanja. Njegova struktura je določena z univerzalnostjo.
Te tri ravni sveta so med seboj neločljivo povezane, toda njihova struktura je zunaj dojemanja zavesti, zato je neoblikovana, amorfna in neprepoznavna. Šele, ko se te tri ravni na nek določen način med seboj povežejo, nastane Jaz in s tem zavest, ki ima nek smisel in pomen.
Ker se Jaz sestoji iz teh treh ravni, ima sam po sebi sposobnost, da jih zavestno zaznava in izkusi. Naše telo, duša in duh zaznavajo materialno, magično in božansko, prepoznavajo kavzalnost, sinhronost in univerzalnost, kajti naše zaznave ne potekajo tja v en dan, ampak ustrezne odzive na našo lastno tripartitnost najdejo tudi v svetu.
Poskus znanstvene razlage placebo in nocebo efekta z metodami znanstvenega materializma pa kljub temu ni tako brezupen, kot se zdi na prvi pogled. Ob ugotovitvi, da so telo, duh in duša neločljivo povezani in v neprestani interakciji, so nekateri znanstveniki pričeli raziskovati delovanje možganov v spremenjenem stanju zavesti. Vse možganske aktivnosti, zavedne in nezavedne, čutno zaznavanje, naše misli in čustva – se namreč v možganih odražajo z določenimi električnimi impulzi, ki aktivirajo živčne celice. Ti električni impulzi so merljivi z EEG (elektroencefalogram) aparatom, ki odčita moč (amplitudo) in frekvenco impulza. Nikola Tesla je ugotovil, da je vse v naravi živo in da ima vsaka živa stvar določeno elektromagnetno polje, ki je prisotno tudi na Zemlji in v Kozmosu, pa tudi v naših možganih. Tesla je poznal način prehajanja v spremenjena stanja zavesti in s tem prestopanja v druge svetove. Ta paranormalni fenomen je razložil s skalarnimi električnimi valovi, vendar nam je to njegovo odkritje še vedno nedostopno. Z vplivom in odvisnostjo stanja zavesti od teh skalarnih valov se je pri svojem znanstvenem delu ukvarjala Felicitas Goodman, doktorica antropologije, rojena leta 1914 na Madžarskem, profesorica na Univerzi Columbia v Ohaiu. Pri raziskovanju ritma, jezika in stanj transa je ugotovila, da so ritualni objekti nosilci informacij, da delujejo kot antene, ki človekovim možganom oddajajo posebne frekvence in sprožijo spremenjeno stanje zavesti. Pri svojem antropološkem raziskovanju se je osredotočila na poslikave v paleolitskih jamah in tisočletja stare statue, ki so jih arheologi izkopali na različnih koncih sveta. Posebne drže telesa, ki so značilne tako za poslikave v jamah kot tudi za nenavadne statue, so dr. Goodmanovi vzbudile pomislek, da te ritualne drže niso same sebi namen, temveč imajo neko globjo sporočilnost. Trideset let je raziskovala stanja transa pri ljudstvih, ki ohranjajo šamansko tradicijo in prakticirala različne ritualne drže v kombinaciji z zvokom bobna 210 Hz/min. Pri tem je ugotovila, da pride v stanju transa, ki nastopi kot posledica monotonega konstantnega zvoka in določene ritualne drže, v telesu do velikih sprememb, ki so posledica biokemičnih procesov, kot so povečanje srčnega utripa, padec krvnega tlaka, sprememba vsebnosti krvnega seruma ter močno zmanjšanje adrenalina in kortizola. To povzroči tvorbo možganskega opiata, ki aktivira beta endorfine, ti pa vplivajo na spremenjeno stanje zavesti. Med temi procesi pa so meritve delovanja možganov z EEG pokazale, da pride do ogromnega povečanja visokofrekvenčnih beta valov. Le-ti omogočajo povečano aktivnost in koncentracijo, poleg tega pa se občutno povečajo tudi nizkofrekvenčni delta in theta valovi, ki so sicer značilni za stanje meditacije ali spanja. Gre za zanimiv fenomen, na videz kontraverzen, ki ga dr. Goodmanova razlaga prav z delovanjem prisiljene ritualne drže, ki zahteva mišični napor, kar sproži v telesu določene biokemične reakcije. V stanju transa se delovanje možganskih polovic sinhronizira, korteks, neokorteks in centri za čutila delujejo v ravnovesju, nekoliko bolj aktivna je desna možganska hemisfera. Nasprotje med mirno koncentracijo uma in napetostjo telesa sproži specifično možgansko aktivnost, ki jo je prof. Giselher Guttmann, psiholog z univerze na Dunaju, leta 1990 raziskoval v svoji obsežni študiji in potrdil domnevo dr. Goodamanove, da je skrivnost prehoda v druge svetove prav biokemični proces v človekovih možganih.
Ker so telo, duša in duh, torej vsi trije elementi Jaza enako pomembni in enakovredni, obenem pa med seboj neločljivo povezani in soodvisni, lahko bolezen, šok ali kak drug dogodek vplivajo na te elemente Jaza in jih poškodujejo, kar posledično vodi v smrt Jaza. Jaz lahko zato obstaja zgolj kot živa tvorba, ki pred spočetjem in po smrti ne obstaja. Jaz pa poleg teh treh elementov vsebuje še ego in zavest.
Ego je odgovoren za identiteto Jaza, določa način in obliko Jaza in pri tem razvije izjemno sposobnost vztrajnosti in volje. Ego je odgovoren za to, da ne izgubimo svoje lastne identitete. To enostavno pomeni, da na primer vsako jutro vstanemo, pa tudi to, da se pri spremenjenih stanjih zavesti vedno zavedamo svoje identitete. Obenem pa ego mnogokrat ovira spremembe, tudi takrat, ko so zaželene – na primer pri dolgotrajni bolezni, ki jo ego sprejme kot sestavni del strukture Jaza.
Zavest je usmerjena pozornost Jaza na samo sebe in na svet. James Radfield, avtor knjige »Celestine«, pojem zavesti nazorno razloži s podobo temne knjižnice, v kateri z žepno svetilko osvetljujemo določene knjige na policah. Usmerjen snop svetlobe lahko naenkrat osvetli le določene knjige. Ta žepna svetilka je kot naša zavest.
Jaz lahko dojema samega sebe in obenem tudi svet okrog sebe. Zato Jaz lahko razumemo hkrati kot eno s svetom in ločenega od sveta. V naši normalni vsakdanji zavesti je zavest fiksirana na ravni telesa, torej vsakdanjega sveta. Prehod v spremenjena stanja zavesti pa zavest prestavi: v teh stanjih zavesti lahko vstopamo v drugi svet in v božanski svet in ga tudi dojemamo, ker se pozornost Jaza z ravni vsakdanjega sveta preusmeri na druge ravni. Ko razvijemo posebne metode spremenjenega stanja zavesti, se usmerjena pozornost razširi in osredotoči na drug »kraj« zavesti, na primer na drugi svet, svet duhov in magičnega. Pri mnogih stanjih spremenjene zavesti ego ostane na istem mestu in nekako skrbi za to, da se znova vrnemo na to mesto. Vse oblike meditacije, ki lahko povzročijo razkroj ega (na primer budistične meditacije), so usmerjene v to, da bi to sidro ega odpravile, z namenom, da bi se zavest lahko svobodna sprehajala po različnih ravneh sveta. Vztrajnost ega in njegov odpor pa sta razlog za to, da je ta proces izjemno dolgotrajen. Dejstvo je, da se ego nikoli popolnoma ne loči od forme Jaza, kajti vedno ostane vsaj v svoji vlogi, da sklaplja vse tri elemente Jaza, ki bi brez prisotnosti ega razpadli v kaotično in nepovezano obliko, ki ji nikakor ne bi mogli več reči Jaz. Ego torej sidri človekovo zavest v vsakdanjem svetu in varuje njeno strukturo pred spontanimi spremembami.
Človekov Jaz je obenem eno s svetom in obenem ločen od sveta. To navidezno nasprotje je bistvo Jaza. Naša zavest nam omogoča, da se doživljamo kot individuum, ločen od sveta, zato lahko tudi svet zaznavamo kot ločen od nas. Ker pa smo del sveta, se zaznavamo tudi v tej povezavi. Nekatere spiritualistične šole poudarjajo pomen enosti s svetom in zavračajo ločenost od sveta. V resnici sta za človekov duhovni razvoj pomembni obe stanji. Človekov Jaz nosi v sebi neko dvojno hrepenenje, ki se izraža v dveh temeljnih potrebah: v potrebi po individualnosti in ločitvi od sveta in v potrebi po enosti in združitvi s svetom.
Obstajajo različne poti, kako postanemo eno s svetom – pot telesa, pot duha in pot duše.
Na poti telesa to enost lahko dosežemo na dva načina: z ekstazo, ki meje zavesti razširi navzgor, in odpovedovanjem ali askezo, ki zavest popolnoma utiša. Primer ekstaze je na primer ekstatično gibanje plešočega derviša, primer askeze pa popolna odpoved vsem telesnim potrebam pri jogijih, pa tudi popolno mirovanje pri zenu.
- Pot duha je na primer tehnika ekstatičnega šamanskega potovanja, pa tudi utišanje zavesti in ega v nekaterih oblikah meditacije.
- Pot duše je ekstatična mistična poglobitev in iz tega izhajajoče osebno spoznanje boga.
- V vseh treh primerih gre za združitev Jaza s svetom z namenom doseči stanje enosti.
- Vsaka raven našega Jaza ima svoje načine za dosego stanja biti eno s svetom in biti ločen od sveta. Poti so različne, vse pa vodijo k istemu cilju – razsvetljenju.
Na šamanskem potovanju v drugih svetovih srečujemo bitja, s katerimi lahko komuniciramo in ki se na nek subtilen način manifestirajo tudi v našem vsakdanjem svetu, tako kot se mi včasih manifestiramo v drugem svetu. Ljudje živimo pretežno v vsakdanji resničnosti, ki pa je le en del sveta, le en del resničnosti. Naša zavest je zaradi svoje omejenosti in inercije usmerjena le na ta del resničnosti. Temu vzporedno je tudi zavest bitij z drugega sveta usmerjena le na njihov svet. Tako kot sta drugi svet in božanski svet le senci na robu naše zavesti, tako sta vsakdanji svet in božanski svet le senci na robu zavesti drugega sveta.
Vsa bitja, ki se doživljajo kot sinteza ega (kot spoznanja lastne identitete) in zavesti, se hkrati doživljajo kot del sveta in kot ločene od sveta. Stanje, ko smo eno s svetom, dosežemo tudi pri monotonih opravilih oz. rutinskem delu, ko pride do enosti med človekom, materialom in delovnimi operacijami. Zdi se, da se delo opravi samo od sebe, Jaz se potopi v tukaj in zdaj in ego in zavest nista prisotna. V tem trenutku smo resnično eno s svetom in nič več ločeni od njega. Gre za spremenjeno stanje zavesti, v katerem občutimo srečo in zanos. Primer takega dela je delo na tekočem traku, kjer se v enakomernih časovnih intervalih ponavljajo vedno ene in iste delovne operacije.
Medtem je občutek ločenosti od sveta poseben izziv: le od sveta ločen človek lahko spoznava sebe in svet. Prazniki, ki so jih častili naši predniki, rituali kroga življenja in večni krog rojstva in smrti so ljudem sporočali, da smo vsi del sveta, del kroga življenja. To razumevanje vključenosti v večni krog je današnjemu človeku tuje, ker si je Zemljo podredil in sebi dodelil pravico, da ji vlada. S tem je človek izgubil spoznanje o enosti s svetom, kar ga pelje v samouničenje. Da bi ohranili ravnovesje in osnovo za srečno in zadovoljno življenje, je potrebno, da imamo oboje: spoznanje o ločenosti s svetom in obenem spoznanje o enosti s svetom. Obe stanji potrebujeta predstavo o smiselnosti. Smisel in pomen obstajata izključno v glavi ljudi, v duhu in duši, v spoznavanju in delovanju, ki je osnova ločenosti od sveta in obenem spoznanje enosti s svetom.
Morski val obstaja. Sam sebe ne more prepoznati. Ko pa se vodna kapljica od vala loči, lahko spozna val in se morda tudi odloči, kam se bo premaknila. V tem stanju lahko opazuje njegovo lepoto in moč, ne da bi se čutila kot del tega vala. Če pa je del vala, je val sam in kot taka nima zavesti o sami sebi in niti ne zavesti vala, njegove lepote in njegove moči.
Notranje ravnovesje Jaza pomeni zavedati se enosti s svetom in ločenosti od sveta. V vsakdanjem svetu živimo stanje ločenosti od sveta, medtem ko v stanju spremenjene zavesti živimo stanje enosti s svetom. Stanje enosti s svetom je težko opisati z besedami, ker besede pripadajo svetu ločenosti od sveta. Umetniki se s svojim umetniškim ustvarjanjem temu stanju lahko približajo, naš razum pa le s težavo. Naš notranji ustroj je ustvarjen tako, da se sicer večinoma zadržujemo v materialnem svetu, imamo pa dostop do magičnega in božanskega sveta. Ker s pomočjo svoje zavesti in ega samega sebe dojemamo kot ločene od sveta, nosimo v sebi dvojnost biti eno in biti ločen od sveta. Gre za nekakšno razkolništvo, ki je bilo v času romantike sicer prepoznano kot t.i. svetobolje ali svetožalje, obenem pa kot izvor najlepših umetniških stvaritev.
Analogno našemu telesu sestoji tudi svet iz materialnega, magičnega in božanskega. Ljudje imamo sposobnost te tri ravni prepoznavati in doživeti tako, da svojo pozornost usmerimo na materialno, magično in božansko. Izbira je izključno naša, tako kot je izključno naša tudi odločitev, da obstoj tistih ravni, ki so nad fizično-materialno prepoznavnim, enostavno ignoriramo. Način razmišljanja je tisto, kar določa meje svetovom in našemu življenju. Naša zavest in ego rišeta meje horizontu našega lastnega neba. Ko nam uspe ego umiriti ali ga celo podrediti, dosežemo prost prehod do vseh ravni sveta, do materialnega, magičnega in božanskega.
Ego in zavest imata v različnih stanjih zavesti različne vloge. V vsakodnevnem stanju zavesti sta ego in zavest prisotna in aktivna. Pri šamanskem potovanju v druge svetove sta zavest in ego sicer prisotna, toda med seboj ločena. V spremenjenem stanju zavesti na šamanskem potovanju doživljamo drugi svet kot nekakšno pokrajino, ki jo ne določajo zakoni materije, temveč smisel in pomen, ki nam ju spoznavni svet ponuja. Pojavna oblika bitij in okoliščin, ki jih v tem svetu spoznavamo, je po zunanji podobi sicer lahko podobna bitjem in okoliščinam vsakdanjega sveta, lahko pa je tudi popolnoma drugačna. Pomembno je dejstvo, da materialna pojavnost teh pojavov ni zgolj fizična, ampak da je bistvo njihov pomen. Šaman v tem svetu dobiva tudi informacije in moč, obenem pa operira s silami na način, ki je v vsakdanjem svetu nemogoč. V tem vsakdanjem svetu naše telo črpa moči iz hrane, ki nam jo nudi materija in v stalnem izmenjavanju materije in energije se ohranja ravnovesje med človekom in okoljem. V drugem svetu naš duh črpa moči iz pomena in smisla. Ker so telo, duh in duša povezani in soodvisni, to pomeni, da karkoli se zgodi v telesu, vpliva na duha in karkoli se zgodi v duhu, vpliva na telo. Enaka soodvisnost delovanja velja tudi za dušo. To pomeni tudi, da so materialni, magični in božanski aspekti našega sveta in našega Jaza med seboj neločljivo prepleteni. Kdor torej zapostavlja telo ali duha ali dušo, si neposredno povzroča škodo na vseh treh ravneh.
Zavest in ego nista negativna momenta, temveč nujno potrebna za oblikovanje Jaza. Človekovo hrepenenje po raju je pravzaprav želja po dokončni enosti s svetom. Budisti poudarjajo, da je trpljenje le iluzija, ki jo moramo odpraviti, da bi lahko dosegli stanje sreče. V resnici sta žalost in trpljenje čustveni stanji, ki nista odvisni od stvari in dogodkov v zunanjem svetu, kot si vse preveč radi razlagamo. Ko opazujemo pojavne oblike sveta, nobenega ne moremo označiti z besedo trpljenje. Trpljenje je beseda, ki je nastala v naših mislih in se kot vsaka beseda udejanila v življenjskih okoliščinah. Trpljenje ni del sveta zunaj, ampak del sveta znotraj nas – to pomeni, da mi sami, torej naš Jaz, odločamo o tem zakaj in čemu bomo trpeli. Ko spoznamo, da svet ni napolnjen s trpljenjem, temveč mi sami, vemo, da sta trpljenje in bolečina prostorsko in časovno omejena, določata ju naš ego in naša zavest z načinom zaznavanja Jaza in zunanjega sveta. Ego in zavest sta tista, ki ustvarjata probleme, na primer izkušnjo trpljenja in boleč občutek ločenosti od sveta, strah pred smrtjo.
Človek se premalo zaveda, da so prav misli tiste, ki določajo strukturo človekovega Jaza. Ego in zavest sta tista, ki človeka konstantno zadržujeta v morfogenetskem polju, ki ga ustvarjajo prav misli. Ker se morfogenetsko polje tvori iz misli vseh ljudi, posebno potenco pa mu dajejo misli naših prednikov in našega okolja, je razumljivo, da naše mesto v tem mikrokozmosu določata obe premisi: enost s svetom in ločenost od sveta.
Rupert Sheldrake je razvil hipotezo o obstoju morfogenetskih polj.
Znanstveno raziskovanje obnašanja podgan je vzbudilo pomislek, da obstaja neka nerazložljiva povezava oz. informacija v polju, iz katerega podgane po vsem svetu, ki si ne morejo izmenjavati informacij, niti niso krvno povezane, črpajo informacije. Poizkus, v katerem so podgane zaprli v labirint in opazovali, kako hitro bodo našle izhod iz labirinta, je namreč pokazal, da podgane izhod najdejo vedno hitreje, oz. da vsaka naslednja generacija pot najde še hitreje. Enak fenomen se dogaja pri kristalih pri kemijskih poskusih – večkrat je kristal sintetiziran, hitreje steče proces. Na osnovi teh opažanj je Sheldrake postavil hipotezo, da vse dogajanje v živih bitjih in tudi v »neživi« materiji, sproži neko obliko informacijskega polja, ki deluje na ponavljanje dogajanja in ga tako rekoč stabilizira. To praktično pomeni, da na človekov razvoj deluje informacijsko polje vseh njegovih predhodnikov in tudi vseh ljudi, ki živijo v sedanjosti. Obenem pa pomeni tudi, da s svojo lastno biografijo, torej svojim lastnim Jazom ustvarja svoje morfogenetsko polje, ki je sicer povezano z drugimi, hkrati pa zunanjemu morfogenetskemu polju daje njegovo lastno noto. Znanost je Sheldrakovo hipotezo kategorično zavrnila, saj je s stališča materialistične znanosti popolnoma nedokazljiva. Geomorfološko polje namreč ni fizikalna kategorija, ampak je stanje duha, torej presega področje materije in s tem znanosti in obstaja na področju duha in magičnosti, kjer veljajo drugi kriterije dokazovanja.
Morfogenetsko polje nastane kot nekakšen vzorec našega Jaza in deluje kot stabilizator na naš Jaz. Kot kaže primer podgan v labirintu oz. njihovo polje učenja, to polje obstaja tudi po fizični smrti podgan in se na nek način prenese na druge podgane. Če se informacija iz tega polja dalj časa ne uporablja, oslabi in se polagoma izgubi. Primer podgan pa nam nazorno kaže tudi na dejstvo, da je individualno morfološko polje podgan dostopno tudi drugim podganam, ki nimajo nobene povezave s podganami, ki tekajo po labirintu in iščejo izhod. To pomeni, da je kolektivno nezavedno kot pravi Jung, enako kot arhetipi, neko morfogenetsko polje. Torej se tudi socialno obnašanje ljudi tvori v takem polju, obenem pa je del že obstoječega polja. Ego in zavest nastaneta z našim Jazom, se z njim razvijata in premineta z našo smrtjo. Duša Jaza se oblikuje skozi naše življenje, našo biografijo in ostane po naši smrti v svetu kot morfološko polje, iz katerega se lahko razvije novo življenje. Biografija vsakega posameznika je tvorec morfogenetskega polja našega bivanja. V tem polju se kot zapis hranijo vse informacije. Obstoj in delovanje tega polja sodobna fizika raziskuje s principi znanstvenega materializma, ki ne morejo niti razumeti niti potrditi obstoja nečesa, kar ima značaj magičnega. Tipičen primer za to je znanstveno raziskovanje fenomena sinhronicitete.
Naši davni predniki so se zavedali magične narave sveta in so vzročne razloge za neko dogajanje razumeli kot magične. Magija ne razlaga kavzalnosti, razloži koincidenco, torej ne pojasnjuje zakaj se stvari dogajajo, ampak zakaj se dogajajo nam, tukaj in zdaj. Naključje arhaični človek doživlja kot mano, usodo in magijo hkrati. Pri tem nekega navideznega naključja ne razume kot neodvisnega od človekove volje in delovanja, temveč kot aktivno povzročeno sinhronitetno dogajanje. Kot naključje si predstavljamo dva istočasna dogodka, pri čemer smo implicitno prepričani, da med seboj nista povezana in da sta se zgodila neodvisno drug od drugega. Besede nosijo svojo sporočilnost in beseda naključje pove, da gre za dogodek, ki se je zgodil na-ključ. Nemška beseda za naključje je Zufall, sestavljena iz predloga zu in besede der Fall, kar bi dobesedno lahko prevedli kot nekaj, kar pada k nečemu. Delovanje naključij je v svoji klinični praksi kot psihiater in psihoterapevt proučeval Carl Gustav Jung in izoblikoval svojo teorijo o sinhroniciteti oz. akavzalnem in navidezno nevzročnem povezovanju določenih psihičnih stanj s sočasnimi objektivnimi pojavi. V svojem delu z naslovom »Synhronicity: An acausal connecting principle« poudarja, da ima fenomen sinhronicitete kot nasprotje vzročnosti, ki sicer navidezno vlada v svetu, izvor v nezavednem. Nezavedna podoba po Jungu prihaja do zavesti neposredno z besedo ali posredno kot sanje, trenuten preblisk ali slutnja. Ta nezavedna podoba ali navidezno naključno sovpada z objektivnim, torej dejanskim stanjem. Še bolj nenavadno od te navidezne naključnosti pa je dejstvo, da je nek dogodek ali okoliščina, ki v svetu realno obstaja v določenem prostoru in času, že prisotna v umu, ne da bi bilo to razložljivo in razumljeno na osnovi kakšnega vzročnega principa. Močan dejavnik, ki vpliva na nastajanje sinhronicitetnih fenomenov so čustva, zlasti tista, ki so povezana z arhetipskimi dogajanji kot so krize, bolezni in smrt.
Jung predlaga dopolnitev klasične triade prostor-čas-vzročnost s četrto dimenzijo – sinhroniteto, ki bi omogočila celovit pogled na stvarnost. Fenomen sinhronicitete daje slutiti, da ima človekova zavest in predvsem njegovo nezavedno močan vpliv na objektivno resničnost. Jung pri tem pojasnjuje, da v zunanjem svetu obstaja neka razprostranjena sila, ki ustvarja vse te nenavadne pojave – to je mana. V tej zvezi zato ugotavlja: »Duhovi niso moje duševne halucinacije, temveč se mi prikazujejo po svoji lastni volji.« To je bistvenega pomena za razumevanje principov delovanja drugih svetov, pa tudi za razumevanje delovanja principa božje volje. Ob tem se nam postavlja pomislek: je naša volja tista, ki odreja voljo boga ali duhov – ali obratno?
Psihična stanja so po zakonu sinhronicitete povezana z objektivnimi stanji, kar naša zavest zaradi nerazumevanja imenuje z oznako parapsihološki ali paranormalni pojavi: telepatija, telekineza, gledanje na daljavo, zdravljenje na daljavo, bioenergijsko zdravljenje, napovedovanje prihodnosti, vplivanje na vreme, magija, intuicija,… Izza materialnega videza stvarstva obstaja očitno (še) nekaj odločilnega: sveto, numinozno, mana ali v jeziku sodobne fizike kvantno polje ali polje ničte točke.
Naključja ne obstajajo – vsi dogodki in vse okoliščine sledijo nekemu planu in imajo neko določeno povezavo. Vsi dogodki in vse okoliščine so lahko tako del plana, ki ga imenujemo nespremenljiva usoda. V tem primeru pa nimamo možnosti svobodnega odločanja in brez te možnosti se ne moremo učiti, spreminjati in razvijati. Če pa možnost svobodnega odločanja, torej izbire, imamo, potem imamo tudi možnost, da okoliščine in dogodke našega življenja prosto izbiramo.
Če torej obstaja svoboda in z njo možnost, da se odločimo tako ali drugače, potem obstaja tudi naključje. V prostoru »različic« se nahajajo dogodki in možnosti, ki niso med seboj povezani. Nihče ni sam na tem svetu, vsak je izpostavljen posledicam delovanja drugih živih bitij in svojemu lastnemu delovanju. Svet je neskončno velik ali pa se nam tak dozdeva. Meje okrog nas nam postavljajo zunanje zakonitosti, postavljamo pa si jih tudi sami iz izkustva, ki nam ga izoblikujejo genski zapis, socialno okolje in naše življenjske izkušnje.
Svet lahko opazuje, vrednoti in spreminja samo od sveta ločen Jaz. Vrednotenje ne obstaja v svetu, ampak samo v naši glavi. In samo na osnovi vrednotenja nastanejo odločitve, ki jim sledi delovanje, ki vodi k spremembam in razvoju. Spremenjeno stanje zavesti ponuja Jazu možnost, da se prepozna kot del sveta in obenem ločen od sveta, kar mu omogoča, da svet in sebe opazuje, vrednoti in spreminja. Obenem pa nam omogoča, da razumemo veliki vzorec sveta, vse tri ravni bivanja – materialno, magično in božansko – in s tem razumemo tudi božji plan – šele, ko ga razumemo, lahko v njem aktivno delujemo in s tem izpolnimo svojo nalogo na tem svetu.
