Shujšal sem petdeset kilogramov



Iskal sem način, kako brez denarja shujšati petdeset kilogramov. Spoznal sem, da je to izvedljivo. S plavanjem, pohodništvom in šolsko prehrano sem tako v zadnjih dveh letih shujšal petdeset kilogramov. Pred tem sem tehtal 198 kilogramov pri višini 177 centimetrov. Sedaj sem na dobri poti, da začnem leta 2014 izvajati nove gibalne aktivnosti, kot so kolesarstvo, planinarjenje in druge duhovno-duševne vaje, med katere se uvršča tudi rezoniranje (iskanje smisla).

Začetki stilske preobrazbe

Milan RobičPri prekomerni telesni teži gre za vzročni pojav stresnega vodenja. Že kot otrok in tudi v mladostnem obdobju sem se vedno boril s kilogrami oziroma s samim sabo, a tega takrat nisem tako razumel. Res je, da mi je pri dvanajstih letih umrl oče, kar je očitno bolečina, ki je nisem znal najbolje uravnovesiti. S kilogrami sem se tako vedno gibal na robu normalne telesne teže. Boj je trajal, dokler ni prišlo do preobrata – odhoda v tujino. Takrat sem izgubil bioritem. Krhko ravnovesje sem porušil, ker nisem znal ravnati z večjo vsoto denarja, ki sem ga zaslužil z delom. Slovenci smo delali v Iraku šest dni na teden po dvanajst ur na dan, sedmi dan pa po sedem ur. Ob vrnitvi smo bili finančno bogati, duševno pa obubožani – druge razlage ni.

Stilske preobrazbe življenjskega sloga sem se tokrat lotil tretjič. Po vrnitvi iz Iraka sem namreč pridobil prekomerno telesno težo, ki je poglobila socialno izključenost, ki sem si jo priigral z nevestnim upravljanjem denarja, saj sem ga trošil prekomerno in nesorazmerno. Kakor sem ga zaslužil, tako hitro sem ves zaslužek tudi zapravil. Nisem zgradil hiše kot moji vrstniki, niti se nisem poročil ali vezal. Izgubil sem sled za normalno kakovostjo nestalne socialne varnosti, ker sem živel drugače, svobodno. Ta svoboda je pomenila socialno izolacijo, saj je okolje takoj blokiralo moj življenjski slog oziroma ljubosumno obsodilo moje razsipno obnašanje. Stari rek pravi, da dobro ime hitro izgubimo, težko pa ga pridobimo nazaj. Tako je tudi s kilogrami. Neuravnotežen stil življenja poruši stabilen slog vodenja samega sebe. Kilograme pridobimo hitro, zelo težko pa se jih znebimo.

Pri iskanju rešitve so me vodili globoki motivi in ne le klasična socialna nemilost ali krutost okolja, ki človeka dobrega srca pahne v socialno stisko oziroma blago ali težko depresijo. V trenutkih pijanosti ni bilo mogoče najti službe, niti občasnega dela. Trenutki streznitve so me usmerili v proučevanje vzrokov za nastanek pojava, ki se imenuje organizacijska kultura. Storil nisem nič kaznivega, a se je okolje postavilo proti moji dobroti. Ker zavist ne pozna meja, so javnomnenjski kritiki moje obnašanje obsodili oziroma blokirali vse možnosti mojega normalnega ali izrednega napredovanja. Izrinili so me iz kroga povprečja, ker sem izstopal, saj sem se s pristnim ravnanjem postavil po robu družbenim normam.

Že v srednji šoli sem trdil, da je ključno, da je človek na stara leta, na jesen življenja, bogat. Takrat nisem razumel, zakaj sem hotel izstopiti iz območja udobja, saj smo vsi imeli varne službe in perspektivo. Službena kariera mi je bila zagotovljena. Vendar pa sem namesto varnosti izbral nevarnost, saj ljubim tveganje bolj kot samega sebe. Temu stanju, ko se za kratek čas znajdemo na vrhu prepoznavnosti (slave, hvale in časti), pravimo zlati rez ali mojih pet minut slave. To stanje potrjuje, da je slava minljiva. Trenutki slave minejo, še preden dojamemo, kaj smo unovčili, kaj pridobili in kaj izgubili.

Imaginacija (sposobnost sanjarjenja, domišljanja)

Če hočemo shujšati petdeset kilogramov, ne potrebujemo samo znanja, temveč tudi sanje. Domišljija je več kot znanje ali območje udobja. Če sem imel pri enaindvajsetih letih zame idealno postavo (77 kg/177cm), potem se že tri desetletja temu idealu/boju bolj ali manj družbeno neodgovorno izogibam. Kriza smisla pusti svojo sled. Ne upamo se več ljubiti, kot smo se znali. Ne znamo spoštovati lastne lepote ali privlačnosti. Konec koncev smo magneti, upanje za mnoge, četudi smo čisto na dnu družbene lestvice. Resnica je, da se ne upamo resno soočiti s posledicami prekomerne telesne teže. Tako tudi sam stojim na mestu, četudi sem zadnji dve leti lepo napredoval, saj sem shujšal petdeset kilogramov. Ne upam si priznati, da sem lep, niti tega, da se kljub vsemu čudežno ljubim, čeprav sem dosti boljši kot verjamem, saj se dosti bolje počutim, če imam vsak mesec kakšen kilogram manj. Tako vsi živimo stresno, negotovo in zaskrbljeno, namesto da bi živeli odrešeno.

Imaginacija je ključ do postavljanja visokih (komplementarnih) ciljev. Sanjati o lepi postavi ni dovolj, treba je sanje udejanjiti, želje pa prenesti v dejanja. Shujšati petdeset kilogramov je precej veliko dejanje, visok cilj, ki ga težko dosežemo brez resničnega napora. Pri tem nam je lahko v pomoč metoda rezoniranja, saj gre za zrelostni izpit iz samozavedanja ali samopodobe. Vizualizirati si je treba telo, ki smo ga ljubili. V igri rezoniranja gre za zmagovalno (zdravorazumsko, rezonirajočo in inventivno) kombinacijo imaginacije oziroma sposobnosti domišljanja. Sanje je treba unovčiti kot znanje. Domišljija nas vodi od sanj do dejanj, s katerimi realno zmanjšamo telesno težo, ker uravnotežimo razmerja med vnosom in iznosom.

Resnica je preprosta: petdeset kilogramov sem shujšal, ker sem sledil sanjam. Bil sem tako jezen, da se nisem hotel odpovedati priložnosti, da še enkrat poskusim zmagati in premagati lenobo. Odločil sem se, da poskusim brez denarja, brez dragih prodajnih receptov. Živim v okolju, kjer imamo vse dobesedno pred nosom, podobno kot v vsakem drugem okolju, kjer iščemo rešitev oziroma priložnosti za gibanje. Dejstvo je, da je vsak začetek težak. Ko sem začel s plavanjem, nisem preplaval niti dveh metrov. Niti ene dolžine (petindvajset metrov) v enem zamahu ne. Nisem mogel verjeti, kako slabo kondicijo imam. Vendar pa sem bil odločen, da vadim vsak dan. Po nekaj mesecih sem obiskoval bazen dvakrat na dan in sčasoma, približno po letu dni, preplaval dva kilometra na dan. Prehrano sem si uredil v osnovni šoli, saj tako telo dobi vse ključne sestavine za dnevni boj, obroki pa so uravnoteženi. Kupujem redna šolska kosila, ki jih porazdelim na tri ali štiri obroke dnevno. Jem večkrat po malo. Še vedno zaidem tudi v trgovino, vendar se trudim, da porabim več kot vnesem v telo.

S kolesom in hojo po hribu navzgor ter z vodeno in redno jutranjo vadbo v bazenu, ki poteka dvakrat na teden, razgibam celo telo oziroma pospešim metabolizem ali bioritem. Vedno več si upam in vedno bolj drzno sprejemam (ljubim) svoje telo. V vodi delam vaje, ki jih v stvarnem okolju ne. Tako hodim po zunanjem robu stopal, se z drugimi igram »pepčka«, preskakujem s kolebnico in sistemsko razgibam celo telo. Še pred dvema letoma nisem mogel hoditi po hribu navzgor. Ker sem shujšal petdeset kilogramov, je to zdaj precej lažje opravilo. Prvo leto sem shujšal trideset kilogramov, drugo leto pa dvajset. Okrepil sem svoje mišice in imam moč. Dobra volja je na začetku ključna. Disciplina pa naplavi znanje. Sedaj šestkrat mesečno prehodim srednje lahko petnajst kilometrsko gorsko pot, ki je idealno speljana po gozdu in se zaključuje v dolini kanjona Lobnice.

Obstaja zelo preprosta strokovna razlaga: mišična masa se z redno vadbo okrepi, kar pospeši zakon imaginacije. Začnemo sanjati o lepi postavi, izboljša se samopodoba. Dosežke hujšanja najprej opazimo na obrazu. Sami sebi postajamo vse bolj simpatični. In prav plavanje je dandanes skoraj zastonj. Za letno karto, ki jo odplačujem na mesečne obroke, plačam vsaki mesec dvajset evrov. Ker trenutno živim z 260 evri socialne podpore, si to še upam privoščiti, ker si iskreno želim stilske preobrazbe življenjskega sloga. Petdeset kilogramov sem shujšal, ker v to investiram. V vodi smo lažji za težo izpodrinjene vode, zato smo bistveno bolj samozavestni kot sicer. Vendar pa vse to ni dovolj, ker ni inovativno, niti celovito. Treba se je gibati v dobri ekipi sotrpinov, ki iz različnih razlogov obiskujemo vodeno vodno jutranjo rekreacijo.

Poklicna izbira

Zraven osebnih ambicij sem si postavil tudi poslovne cilje. Stavil sem na tri adute: zdravo prehrano, kritično maso gibanja in socialno vključenost. Pri tem je ključna poklicna kariera.

Izbral sem si svobodni poklic iskalca smisla, saj se zavedam, da je človek udejanjen po lastni realizaciji. Talent (inteligentnost, ustvarjalnost in nadarjenost) ni dovolj – ne navrže uspeha samega po sebi. Človek mora delati na sebi ali »jazu«, da uresniči socialni kapital oziroma pristna hotenja »biti, početi, imeti«. Moj poklic je ukvarjati se s samim sabo, ker tako realiziram vodstvene kompetence (vloge, naloge in spretnosti). To ni tako težko, le slediti je treba modrosti ali moči imaginacije.

Človek je sposoben udejanjiti lastne sanje, če na tem dela. Postaviti si je treba realne (sorazmerne/uravnotežene) cilje. Shujšati želim v sedmih letih. To ni prisila, je le sanjska želja, ki se ji želim približati. Če vsako leto shujšam pet kilogramov, bo moj cilj dosežen. Ker je to izvedljivo, je treba nenehno iskati način ali strategijo, s katero lahko napredujemo po zmagovalni poti. Pomembna je duševna naravnanost, naša duševna hrana/drža. To, da shujšaš petdeset kilogramov, je poklicna izbira, kizahteva predanost, redno delo in doslednost. Odstopanja med imaginacijo in dejanji so minimalna. So pa prostovoljna, niso prisila. Vsak sam odloči o hitrosti zmanjševanja teže oziroma o odnosu ali ljubezni do samega sebe.

Svobodni poklic sem si izbral, ker pišem avtobiografsko monografijo. V njej je tudi študija primera – shujšal sem petdeset kilogramov. Pri udejanjanju imaginacije me vodi ali zanima etika kreposti (vrlin). Tako se mi dogaja, da med plavanjem refleksno ustvarjam nove sanje, ker se naplavijo ideje. Sanje neformalno zapišem. Kasneje jih uredim in dodam v poročilo. Tako nastajajo stvaritve, ki so prava umetnost. Ker bomo udejanjeni od lastne realizacije, moramo poskrbeti tudi za to, da bodo dela prišla ob svojem času na trg nepopolne konkurence. To je stresno delo, ki ga z lahkoto opravljamo le svobodni ljudje.

Zgodi se, da se ponoči prebudimo, ker smo izsanjali sanje in jih je treba nemudoma unovčiti oziroma prenesti na papir. Ideje poniknejo, če nismo pripravljeni tvegati in vstati ter jih zapisati (ozavestiti). Dejanja pa ostanejo, navržejo dodano vrednost in tako se cikel ponavlja. Ko gremo ponovno plavat, sistem dela ponovno naplavi nove cilje, nove ideje in nove poti. Tako je tudi s kilogrami. Če jih vsak dan proizvajamo, se teža množi. Če vnose vsak dan sistemsko potrošimo, lahko shujšamo petdeset kilogramov v dveh letih brez denarja, ker smo osredotočeni tudi na poslovno prihodnost ali socialno vključenost, ki obilnejšim predstavlja problem. Ne blokira nas samo okolje, tudi sami se sčasoma izoliramo, distanciramo od aktualnega socialnega, političnega in ekonomskega dogajanja.

Sklep

Boj z debelostjo bo trajal, dokler ne bomo znali povezati v eno ali »jaz« tri sestavine značajskega trikotnika (biti, početi, imeti) oziroma unovčiti socialnega, čustvenega in intelektualnega kapitala. Boj traja, dokler ne udejanjimo pristne ljubezni do samega sebe. Ljubiti se moramo bolj kot ljubimo stresne, zunanje učinke potrošništva. Boj se začne v glavi, s proaktivnim (konvergentnim, divergentnim in lateralnim) rezoniranjem (razmišljanjem, odločanjem in vodenjem). Resnica (ljubezen) pri tem boli, priznanje pa osvobodi. Je pa lep pogled nazaj, na prehojeno pot. Kadar ozavestimo dejstvo, da smo shujšali petdeset kilogramov brez večje vsote denarja, torej zgolj z lastno realizacijo samega sebe, smo na svoja dejanja ponosni. Dobimo polet. Tako se gibljemo proti novim dosežkom, pri doseganju ciljev pa nas nič in nihče več ne zaustavi.

Obljubo, ki smo si jo zadali, bomo izpolnili. Pri rezoniranju/hujšanju gre za lepoto dela. Ker nismo grajeni kot slavni športni manekeni, to še ne pomeni, da nismo lepi. Še manj pa, da se ne ljubimo. Če ne bi poznal pristne ljubezni, ne bi shujšal petdeset kilogramov. Z ljubeznijo zrem v novo podobo, ki jo bom meril čez leto dni. Ni vse v kilogramih.

Kot je razvidno iz članka, sem sedaj sposoben udejanjiti mnoge aktivnosti, ki jih sicer ne bi zmogel, če ne bi v potrebni in zadostni celovitosti vlagal v osebnostni razvoj. Zavedam pa se, da vsak kilogram manj še ne pripomore k boljši samopodobi. Potrebna je reklama, da izdelek na trgu pride do veljave.

2 komentarja

  1. Kapo dol Milan! Ta članek me je resnično prevzel, kar pogoltnila sem ga. Sicer se sama ne borim s toliko preveč kilami kot ste se očitno vi, ampak ravno tako sem sama prišla do spoznanja, da je ravno tistih nekaj preveč kilogramov, ki jih imam pot do sprejetja samega sebe. Ker sem zelo aktivna športnica vem, da moji kilogrami nimajo veze s pomanjkanjem fizične aktivnosti, ampak je vzrok zanje veliko globlji. Želim vam veliko ljubezni in sprejemanja na vaši poti 🙂

  2. Borut Planinšič, Maribor

    Bravo! Pravcata doktorska dizertacija, mojstrsko. Vztrajaj. Priporočam ti tudi kegljanje, je blizu bazena. Želim tu popolno zmago. O priliki v Rušah poklepečeva. Bye!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*