Skrb za agresivnega partnerja po možganski kapi

Vprašanje gospe Marje:
Spoštovana, imam partnerja, ki je 9 let starejši od mene. V zvezi sva 5 let in pred 18 meseci ga je zadela možganska kap. Od takrat je postal precej agresiven, samo kritizira in nič mu ne paše. Počasi izgubljam živce in sem se celo odločila da ga zapustim. Iz prejšnjega zakona ima 3 otroke, ki mene ne marajo, njega pa niti ne obiskujejo, pridejo le takrat, ko kaj potrebujejo od njega…največkrat denar. Drugače pa jih ni blizu.

partnerski odnosi agresija žalost

Sam ne more živeti, sedaj čaka na invalidsko komisijo. Po eni strani se mi smili, po drugi pa več ne, ker ima za vse lepo besedo, le zame ne. Sicer vidi, da brez mene ne more niti v trgovino, ki jo ima 5 km stran, ampak vseeno ne spremeni odnosa. Do mene je prijazen le takrat, ko kaj potrebuje, da kaj postorim, potem pa je spet takoj sovražen do mene. Sploh ne vem kako naj to uredim, ker sama zelo trpim, hodim v službo in nimam toliko časa, kot si on želi. Zelo me zanima vaš nasvet…hvala.

Odgovor:
Draga Marja, ob branju vašega vprašanja, sem se vprašala, kako se je kruto razpletla mreža vašega življenja. V vaših besedah je čutiti toliko energije, toliko želje po veselju, po ljubezni in hkrati toliko žalosti, toliko vdanosti v življenje in ene ujetosti, kot da za vas ne more in ne sme biti sreče. Pristala ste v odnosu z 9 let starejšim moškim in se že tukaj odpovedala enemu delu svoje mladosti. Ne glede na vaša leta, je 9 let razlike veliko. Predvidevam, da je tole vaš drugi partner in da ste si v drugo zaželela partnerstva, kjer bo več sproščenosti in veselja, sedaj pa se ob svojem moškem sprašujete, če sploh še vztrajati ali spet oditi. Sprašujete se, če je opravičeno poskrbeti zase in se imeti fajn. Če je prav zahtevati zase spoštovanje in priznanje in toplino in prijaznost. In naj vam povem, da je prav! Zahtevajte in vztrajajte, saj samo tako odnosi napredujejo. Ženska, ki neha govoriti kaj jo moti, nima več rada. Dokler pa se ženska jezi, pa v sebi nosi željo, da bi jo oseba slišala in se spremenila, da ima lahko rada dalje. Odnos je skupna rast in vztrajajte tam, kjer bo pripravljenost na obeh straneh. Zaslužite si najboljše in če vidite, da je vaš partner to najboljše, kar si želite, pojdite k njemu in vztrajajte, da si želite pogovora. Povejte mu, kar vas moti, kar pogrešate. Bodite ženska, ki je vladarica svojega telesa. Ženske moramo znati poskrbeti za svojo dušo in če znamo osrečiti sebe, bomo lahko srečne tudi ob njemu. In kar je najboljše, lahko bomo dovolile tudi njemu, da nas osreči. Mož bije svoje bitke in pobira, kar je ostalo od njegovega očetovstva, sooča se z življenjem, ki mu je ostalo, takšnim kot je. Tudi on verjetno trpi. In ne veva, ali je on pripravljen kaj narediti za lepši jutri, za lepši odnos,a to za vas niti ni pomembno. Vi ste tista, ki morate vedeti, kdaj se v trgovino odpravite zaradi sebe, kdaj zaradi moža in kdaj zato, ker iščete pohvalo, ker bi rada slišala besede, da ste dobra. In ste dobra, prijazna, ustrežljiva, samo čas je, da vse to začnete početi zase, zaradi sebe, zaradi vaše sreče, ker je to tisto, kar si zaslužite. Marja čas je, da si dovolite biti mlada!

Imate tudi vi težave na področju partnerskih odnosov in ne veste kako naprej? 
 
Uni. dipl. socialna delavka Eva Erpič, ki se je specializirala na področju psihoterapije, brezplačno pomaga rešiti vašo težavo. Kliknite na https://www.preberite.si/imate-tezave-v-partnerskih-odnosih/ in ji opišite svojo težavo.
 
Eva Erpič je tudi predsednica društva Človeška toplina.

2 komentarja

  1. možgančkarjeva

    Spoštovani;
    Dokler sam ne izkusiš posledic možganske kapi (kot partner), je vsako besedičenje strokovnjaka zaman.
    Mož je doživel možgansko kap pred tremi leti. Psihičnih in mentalnih težav žal ne bo nikoli konec, kratkotrajnega spomina ni, kompleksnega razmišljanja ni, koncentracija je na psu, stalna vznemirjenost, neučakanost, enkrat se obnaša kot 5-letnik, drugič kot najhujši pubertetnik, tretjič pa kot dementnež. Velikokrat zapada v svoj svet, se odklopi…te ne sliši. Ko le dojame, da se ga kakšna stvar pa le tiče, ti očita, da mu nisi povedal, ali pa vse pomeša. Res je, občutek imaš, da je žleht…ampak se sam tega ne zaveda, zato moja milost in potrpljenje.
    Imam to srečo, da so najini otroci dojeli njegove težave in se naučili “rokovati” z njim. Sama se nisem zanašala na strokovnjake, ampak iskala rešitve v literaturi in znancih s podobnimi težavami, da sem dobila potrditev, da še normalno delujem. Včasih mu povem, kako se obnaša, kako nas prizadene… pa tudi nasmeje. Ko ni razpoložen (za povrhu še luna in vreme), je huda ura; ko so boljši dnevi, se opravičuje. So bili dnevi, ko bi pobegnila s tega sveta…
    Vsakič, ko je hudo, se skušam postaviti v njegovo kožo…čutim, da mu ni lahko. Bori se kot lev.Takrat sebe postavim v zadnji plan in mu stojim ob strani…da o času, ki ga preživim z njim, ne govorim – ko se pogovarjava in pogovarjava, in gre tema pogovora enkrat, pa drugič, pa petič,…ko se kar ponavlja in ponavlja. To so naši “možgančkarji”. SREČNO !

    • Viktorija Balic Krapes

      Ali bi vas lahko kje srečala ? Sama sem v podobni situaciji , prepuščena sebi , med Scilo in Karibdo – učim se sproti in bi tudi kdaj kar ………..izginila . Včasih se mi zdi , da ne morem več……….potlej pa spet vlečem ?
      Hvala.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*