Solze so ji polzele po licih. Ločena je.

Upre se v težka, mogočna vrata sodišča. Vzdihne. Vstopi. Opravi pri varnostnikih. Pove, da gre za razvezo, razpravo. Usmerijo jo v sobo 15, prvo nadstropje desno. Z muko se vzpenja po stopnišču. Najde sodno dvorano, sede na klop pred njo in čaka. Sama je. Ni odvetnice. Ni njega. Ni nikogar. Sama. Vrata se odprejo, sodna uradnica pokliče njeno ime. Vstopi, odloži torbico. Čaka. Sodnik jo povabi naj pristopi. Zapisnikar, sodnik in ona. Čuti, kako ji telo drhti. Čuti, kako ji kapljice potu polzijo po hrbtu. Sodnik opravi formalnosti. Začne se mukotrpno obnavljanje zgodbe. Zgodbe, ki se je pričela kot pravljica.

ločitev razveza strta ljubezen par

Spoznala sta se na Danskem. Oba sta se udeležila izobraževanja, ki bi ju popeljalo iz njunih matičnih držav. Oba sta želela poiskati srečo v tujini. Bila sta mlada, srečna, odprta, vedoželjna. Tu sta se njuni poti križali in združili v eno. Po prvem srečanju na izobraževanju sta se vrnila vsak k sebi domov. Pričela sta si dopisovati, se neskončno dolgo pogovarjati po telefonu, načrtovati prihodnost.

Spominja se njegovega prvega obiska pri njej v Sloveniji. Potoval je dolgih 35 ur. Z avtobusom, pa vlakom in spet z avtobusom. Spomni se, kako je bil vesel, sproščen, zgovoren, prijazen. Spomni se, njegovega srečnega obraza, ko je izstopil iz avtobusa. Bil je visok, gostih svetlih las in modrih oči. Spomni se, kako rada se je dotikala njegovega obraza, imel je posebne obrazne poteze. Menila je, da je na njem napisana trda sovjetska zgodba. Spomni se prvih poljubov, prvih dotikov. Spomni se skupnih načrtov. Spomni se, kako je kar sredi nekega pogovora vzel iz hlačnega žepa prstan in ji ga ponudil. Zaročni prstan. Zdelo se je, da se vse odvija spontano, lepo. Zdelo se je, da je tako prav. Spomni se čudovitega in neobičajnega poročnega dne. S poročno obleko v nahrbtniku je prišla k njemu, v njegovo mesto, kjer sta se poročila. Nobenega cirkusa, pompa. Bila sta le ona dva. Dva, ki sta želela biti skupaj. Spomni se, da sta oba žarela od sreče. Bilo je tako lepo, tako drugače, tako njuno. Spomni se, kako sta se odločila, da bosta imela otroka. Bila je skupna odločitev. Želela sta si družino.

Sodnik jo vpraša, če ve, kje je gospod. S tem jo prikliče iz spominov nazaj v sodno dvorano. Pove, da ji je sporočil, da je dobil vabilo na obravnavo in da bo prišel. Sodnik jo gleda in ponovno ugotovi, da ga v dvorani ni. Ponovno pove, kar ji je rekel, da bo prišel. Sodnik za zapisnik pove, da gospoda ni.

Ja, ve, da ga ni. Ve! Že dolgo ga ni. Ko je zanosila, je odšel. Čez noč. Brez besed in brez slovesa. Odšel. Sama je bila celo nosečnost, vse lepote in tegobe nosečnosti je preživela sama. Vse ultrazvoke, vse preglede, vse pomilujoče poglede v porodnišnici je preživela sama. Rodila je brez njega, prišla iz porodnišnice domov brez njega. Sama. Ko je bila deklica stara tri tedne, se je sama selila, nazaj domov k mami. Vse, kar je imela od njega v tem času, je bilo kup praznih, lažnivih, prelomljenih obljub. Govoril ji je, da prihaja, da bo jutri prišel, pa v četrtek, pa, da je mama zbolela, da ni mogel priti, da je bilo slabo vreme in letalo ni poletelo, da je zamudil vlak… Vedela je, da laže. Vedela. A morala je verjeti tej utvari, ker drugače bi jo zlomilo. Verjela bo, dokler ne bo dovolj močna za obe, da bo sprejela resnico.

Ker sta bila poročena, so se pojavile težave z urejanjem pravnih zadev. Sprememba prebivališča, vloga za otroški dodatek, vrtec… Ničesar ni mogla urediti. Vsi uradniki so želeli ali njegovo prisotnost ali njegove dokumente, potrdila o dohodkih ali pa odločbo o razvezi. Nič ni pomagalo, da je vsem razlagala, da ga ni. Da ji ne pošlje nobenega dokumenta, kljub mnogim prošnjam in razlagam zakaj jih potrebuje. Znašla se je v začaranem krogu administracije. Sama. Končno je naletela na odvetnico, ki ji je predlagala, da vloži vlogo za razvezo ne glede na vse. Ni vedela, kako se lahko razveže sama, brez njegove prisotnosti. A sedaj je tu, sama, pred sodnikom in pripoveduje zgodbo.

Sodnik nadaljuje, določitev preživnine. Ona pove znesek, ki sta ga izračunali z odvetnico. Sodniku se zdi znesek primeren in odraža dejanske otrokove potrebe. Ona prosi, da se v odločbo zapiše minimalna preživnina in ne predlagani znesek. Ve, da ne bo plačeval preživnine. Odvetnica ji je povedala, da izterjava ni možna, ker njegova država ni podpisnica neke konvencije. Zapisana preživnina se ji bo štela v dohodek, ne glede na to ali bo dejansko denar prejemala ali ne. Dejansko prejemanje preživnine našega sistema ne zanima. Sistem zanima le to, da je znesek zapisan in upoštevan. Sodnik privoli v zapis znižane preživnine in sedaj jo že on pomilujoče gleda.

Čaka jo še eno ponižanje. Določitev stikov. Ona pove, da gospod nima stikov s hčerko, da jih ne želi. Hvaležna je sodniku, ki tokrat brez dodatnih vprašanj narekuje „ Mladoletna hči, ki se je rodila v zakonski zvezi, se dodeli v varstvo in skrb materi. Stiki niso določeni, k stikom ni nikogar moč prisiliti“.

Ona ve, da je res tako. Deklica je stara tri leta in pol. Sprva ga je klicala in mu pošiljala njene fotografije in delila z njim prelomne trenutke v dekličinem razvoju. Mislila je, da bo ob tem začutil odgovornost, ljubezen in resnično prišel. Kot vedno se je na vse odzval z navdušenjem in praznimi obljubami „Prihajam“… Ljudje so jo sprva spraševali, kje je, ali je kaj klical, je kaj povedal. Odgovarjala jim je, da pravi, da prihaja. S časom so vsa vprašanja strnili v eno: “ Prihaja?“ „Prihaja.“ Če ne bi bilo žalostno, bi se temu lahko celo smejali.

Sodnik končno povzame pomembne stvari in zaključi. Razvezana.

Vesela je, da je konec mučnega postopka. Zapusti sodišče. Pred vrati postoji. Zunaj se je v tem času razbesnela poletna nevihta. Dežuje. Počasi in brez dežnika odide proti avtu. Solze na obrazu se mešajo s kapljicami dežja. Olajšanje. Konec je. Dobila bo odločbo, s katero bo lahko uredila vse stvari. Tudi v vrtec bo deklico lahko vpisala.

Pomirjena in premočena pride domov. Na vratih jo, kot običajno, čaka njena severna deklica s knjigo v roki. Preobleče se v suha oblačila, hčerko vzame v naročje in ji v varnem zavetju doma bere pravljico o tem, kako sta princ in princesa živela srečno do konca svojih dni.

 

Preberi tudi prvo zgodbo avtorice z naslovom Ljubezen do afričana je postala pekel:  https://www.preberite.si/ljubezen-do-africana-je-postala-pekel/

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*