Sprehod do Svete gore in še malo naprej



Od doma smo odšli v zgodnjih popoldanskih urah. Menili smo, da imamo pred seboj še dovolj prečudovitega sončnega in lepega vremena. Bilo je resnično lepo, toplo z nežnim vetričem. Vendar ne hladnim, bil je prav prijeten. Naš cilj je bil, da si ogledamo  Sveto goro / Skalnico in se med potjo mogoče še kje ustavimo. Pač vse je bilo odvisno od razpoloženja in “višje sile ” – vremena.

Pot proti Solkanu nam je minila kar precej hitro. Ogledovali smo si Sočo, njeno značilno lepo barvo. Se jezili na ovinke katerih je preveč. Vendar smo v smehu in šali ugotovili da jih ni toliko, saj sta samo dva. To sta levi in desni ovinek. Smeha je bilo za popotnico dovolj. Med klepetanjem in smehom smo se  bližali Solkanu.

Ampak… vedno se vozimo mimo. Nekateri vsakodnevno, nekateri občasno… nikoli si pa ne vzamemo čas in si ga ogledamo. Veličasten je v svoji lepoti. Nekaj let nazaj je bila pod njim tudi prireditev – glasbeno kulturna, vsaj tako imam v spominu. Predvajala se je tudi po televiziji.

Veste kaj je to ? Kje je? Je še vedno uganka ?

SOLKANSKI MOST

Lahko bi mu nadela ime veličasten spomenik. Železniški most je dolg 219 metra. Poteka čez reko Sočo. Je največji viadukt oz. most na svetu z osrednjim lokom in odprtino katera meri 85 metrov. Zgrajen je bil pod Avstro Ogrsko monarhijo v letih 1904/05. Med prvo svetovno vojno je bil sam most tudi poškodovan. Začasno je bil obnovljen. Kasneje ko je prišel pod italijansko oblast pa so le-te zaključile  obnovo mostu. V drugi svetovni vojni ga je tudi spremljala kruta usoda. Začasno je bil obnovljen s strani Nemcev, dokončno pa v petdesetih letih že pod novo, našo oblastjo. Zraven njega pa je tudi na novo zgrajen cestni most, kateri povezuje iz solkanske smeri pot v Goriška Brda in Italijo. Prvi postanek nam je dobro del, saj si sicer ne bi nikoli vzeli časa in si ogledali samega mostu tako natančno in se o njem tudi pozanimali in poizvedovali o njegovi zgodovini. Nam je preblizu  in vedno hitimo mimo. V pogovoru smo ugotovili, da se turisti vozijo od zelo daleč za ogled tega znanega mostu. Nam domačinom, oziroma ljudem iz Posočja pa je očitno postavljen pred prag in ga največkrat kar obidemo.

Po pogovoru o vsem novem, slišani in videni lepoti naokoli nas, smo se odpravili kamor smo  bili namenjeni. Le nekaj metrov nas je ločilo do semaforiziranega križišča in zavili smo navzgor po poti levo. Vzpon za našega šoferja ni bil nič kaj prijeten, saj je pričakoval boljšo pot. Ampak tolažba, da bo že bolje se je  obnesla. Res se je cesta razširila, bila je lepša in boljša. Vzpenjanja pa ni hotelo biti konca. Sopotniki smo si ogledovali okolico.

Lep dan nam je nudil prelep razgled. Daleč v daljavo. Lahko si pogledal proti morju, proti Alpam…lep angelski pogled.

SVETA GORA / SKALNICA

Prišli smo do vrha. Na parkirišču nas malo zazebe, saj je pihal hladen veter. Seveda smo si najprej privoščili čudovit razgled po sami dolini. Prečudovito. Pogled proti morju, tam daleč, daleč…. nekje vmes so hribi, hribčki, vasi in mesta – manjša in večja, čudovit razgled tudi na solkanski most. Na drugem koncu obzidja pa zopet čudovit pogled na naše gore. Na trnovski gozd, na kraje katerim še imen nismo vedeli.

Jesenske barve se prelivajo in očarljivo, prav pravljično obarvajo celotno panoramo. Malo se razgledamo naokoli, da se odločimo kam krenemo naprej. Ampak zgodilo se je malo drugače. Vsak je šel sam, sam za pogledom in preučevat najlepše od najlepšega. Pri gostišču smo se vzpeli po stopnicah in se ustavili pri prvi tabli.

Prebrali smo in se podučili marsikaj o sami cerkvi, njeni  zgodovini in še o marsičem o čemer do sedaj nismo vedeli. Čeprav za nas ni bil to prvi obisk tega svetega kraja, se nismo nikoli vstavljali in poglabljali v zgodovino nastanka. Pač prišli smo na Sveto goro, malo pogledali naokoli, poklepetali in odšli. Mladost pač.

Sama Sveta gora ima veličastno baziliko, frančiškanski samostan, romarsko – duhovno izobraževalno središče, muzej in že prej omenjeno restavracijo. Je povezava treh romarskih središč. Poleg Svete gore še Stara gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem kolovratu, te še nisem obiskala.

Sveta gora je romarska pot. Zapis iz 17. stoletja govori, da se je pred 475 leti preprosti pastirici Ursuli prikazala Mati Božja. Naročila ji je :” Povej ljudem, naj mi na tem mestu postavijo hišo in me prosijo milosti.” To je zabeleženo na zapisu. Ursula je to njeno naznanilo ponesla med ljudi, vendar je imela težave z takratno oblastjo in so jo večkrat zaprli.

Čudežno se je rešila iz ječe. Hišo so pa ljudje zgradili po navodilih. Kasneje, po prvi svetovni vojni, ko je bilo na tem območju vse opustošeno so postavili baziliko. Največja znamenitost cerkve je Milostna podoba Matere Božje na glavnem oltarju.

Novogoriški planinci pa so speljali pot oziroma markirano stezo, ki vodi po parkih, kolovozih iz prve svetovne vojne.

Pred baziliko Kraljice starogorske je postavljena “klop miru”. Zanimiva je tudi skulptura, če temu lahko tako rečem. Iz žice je oblikovana oseba katera pestuje tri golobe. Prečudovito okolje in sonce ki jo je obsijalo jo je naredilo še lepšo v njeni veličini.

Imajo tudi muzej, kateri pa je bil na žalost zaprt in si ga nismo mogli ogledati. Smo pa prižgali svečko na kraju namenjenem temu. Svečo za vse naše drage, ljubljene, prijatelje, za dobre želje…

Še zadnji pogled v dolino, proti jadranskemu morju in proti Alpam. Štirje sokoli so zaokrožili nad nami, mogoče so nam prinesli sporočilo da se moramo odpraviti naprej. Kdo ve…

Izbrali smo pot katera nas popelje čez Banjško planoto, Trnovski gozd in naprej proti Mostu na Soči, domu.

TRNOVSKI GOZD

Nas je pričakal v  jesenskih barvah, velik, neskončen in ne vidiš mu konca. En velik gozd. Vsaj občutek imaš tak. Strahospoštovanje čutiš do njega in si misliš, gorje če zaidem vanj, poti nazaj je ni.

Trnovski gozd je  s sosedno Banjško planoto najbolj severozahodni del Dinarskega gorovja. Svet je Kraški, ima vse kraške značilnosti. Obdan je z   jamami, globelmi, brezni. Nekatere jame so obdane z ledom. Tudi svetovno znana jama”Velika ledena jama” je v Pradni in se nahaja na tem področju. Pred mnogimi leti so iz te jame vozili led celo v Egipt. Znana sta tudi dva naravna rezervata, že prej omenjena Pradna in Golaki z smrekovo drago – naravni spomenik Smrečje. Če nas ne bi čas preganjal, bi se še vedno zadrževali v čudoviti naravi , njeni okolici, seveda blizu poti.

Odločili smo se da se ustavimo v naslednji vasi. Ime te vasi je poznano tudi izven naših meja. To je

TRNOVO OB SOČI

Ogledali smo si spominski park.  Sama vas leži nad Novo Gorico. Park je postavljen izven vasi. To je poseben park, spominski park / spomenik in grobnice  NOB. Na vrhu hriba je urejena razgledna točka. Po stopnicah zgrajenih iz “skreli”  prideš do vrha točke.

Tam je postavljen spomenik. V letih 1981/1983 je bil urejen spominski amfiteater. Tukaj je vpisanih 2300 imen padlih borcev in žrtev NOB.

Okolica je čudovito urejena. Drevesa katera šumijo v vetru jim pojejo vsakodnevno pesem. Mir, tišina, spoštovanje.

Na vrhu kjer je razgledna točka se lepo vidi košček Svete Gore, Nova Gorica, Gorica v Italiji, furlanska nižina, Kras, Goriška Brda. V lepem vremenu pa morje. Prav tako se vidijo Julijske Alpe in Triglav. Razgled je  veličasten. Kakor mi je znano, so leta 2005 na pobudo fundacije Beli golob prižgali stalno luč miru v stekleni laterni.

Prižgali so jo  župani iz Slovenije in Italije. Zraven je tudi kip – Deček miru – kateri simbolizira prijateljstvo in povezovanje. Pripoveduje o vrednotah Slovenije.

S tem simbolom Fundacija Beli golob širi iz Slovenije ideje o miru v svetu. Zraven dečka je na tabli napisana zgodbica o Janezku.

Ta zgodbica nam je dala misliti, saj tabla stoji ob vhodu in ne moreš mimo nje ne da bi prebral zgodbico. Vsi bi morali  pomagati na tej si zastavljeni poti, da ne bi bilo gorja, vojne, bede, solza… žalostnih otroških oči.

BANJŠKA PLANOTA

Je ravno tako kraška planota in meji na reki – Sočo z ene strani in Idrijco na drugi. Po tej  se tudi peljemo. Ima veliko naravnih znamenitosti, pešpoti, kolesarskih stez. Pravijo, da je bilo nekoč tukaj zelo razvito oglarstvo, gozdarstvo, steklarstvo in zeliščarstvo. Narava je lepa, raznolika.  Po poti ki nas pelje dalje prispemo v

LOKVE

Kraj mojih prednikov, korenin. Kakor otrok sem se hodila z starši smučat na takrat zelo priljubljeno primorsko smučišče. Pogled je bil seveda prvo namenjen “mojemu” smučišču. Na žalost sem videla samo eno vlečnico.

Kasneje sem izvedela, da samo ta deluje ostalo pa je zaraščeno. Škoda. Spomnim se otroštva, obisk stare mamine tete, mamine sestrične.   Živo imam v spominu teto Francko s polno “malho” partizanskih zgodb, katere je tudi zapisovala. Kot odrasla oseba sem izvedela, da so bile te zgodbe resnične. Njene zgodbe.  Bile so žalostne, krute ….. danes zgodovinske.

Ampak danes sem tu v današnjem času. Hotel.. ni več kakor je bil včasih. Deluje osamljeno. Sam. Ozrem se naokoli proti cerkvi na gričku.

Sliši se petje, sveto mašo. Kljub temu krenemo po lepo urejeni poti navzgor. Na poti je krogla. Spomenik. Vstavim se in ostalim povem še malo o kraju kar mi je ostalo v spominu.

Lokve so del Trnovske planote. Včasih so bile tukaj  stoječe vode, imenovali so jih kale ali lokve. V njih so pastirji napajali živino. Mogoče je kakšna še ostala. Ljudje pa so se ukvarjali tudi z gozdarstvom.

Les in gozd sta jim dajala kruh. Živo je bilo tudi  oglarstvo, delali so škafe, tudi nekaj malega steklarstva je bilo prisotnega.

Pogledam proti cerkvi. Rada bi vstopila, vendar je majhna, ljudi pa ravno dovolj. Ne bomo motili. Ta cerkev je bila najprej sezidana kakor kapelica. Danes je posvečena svetemu Antonu Padovanskemu.

Ob odhodu se zopet vstavimo pri krogli – spomeniku.

V vasi je bilo partizansko središče, vaščani so sodelovali s partizani. Ker je bila vas aktivna so nemški vojaki odgnali najprej v internacijo nekaj vaščanov. Kasneje so vas tudi bombandirali. Prišli so  še enkrat,  požgali so hiše in gospodarska poslopja. Marsikdo je zgorel v objektu. To so bile te krute, žalostne zgodbe ponosnih ljudi.

Zapuščamo meni domačo in prijazno vas. Opazujem ljudi kako pripravljajo drva za zimo. Hladno je, sliši se brnenje žag.

Po ozki  poti prispemo v

ČEPOVAN

Takoj se vidi da je to večji kraj v tej dolini. Vas je lepo urejena, polno je rož, vrtovi so lepo obdelani. Travniki pokošeni. Vas je živahna. Čuti se življenje.

Cesta ki pelje skozi vas nas popelje proti domu. Včasih je v vasi deloval obrat MEBLA – izdelovali so pohištvo. Kako je sedaj ne vem, vem pa da so imeli kvalitetno in lepo pohištvo. Le-ta je dajala domačinom kruh.

Po poti proti domu pridemo na slabšo pot. Asfalta je konec. Makadam, nekje boljši, drugje slabši. Vendar gre. Srečujemo avtomobile in s tem dajemo korajžo šoferju kateri ni nič kaj preveč navdušen nad našim predlogom o izboru poti. Gremo samo dol, dol…

Zima je tudi tukaj pokazala zobe.

Drevesa, nekje že pospravljena, drugje čakajo na delavce, nekatera pa so na težko dostopnih krajih … vse to si ogledujemo med potjo. Šofer pa je čudno tiho. Ženske prevzamemo besedo, da je vsaj malo klepeta in smeha v avtu. In že smo tik nad železniško postajo Most na Soči. Zaselek Postaja.

Ženski glasni vrisk in krik, kaj se dogaja? Takoj v akcijo in gremo na Postajo. Moramo videti kaj se tam dogaja. Šofer se samo čudi, gleda izpod čela vendar nas uboga.

PRESENEČENJE NA POSTAJI

Še vedno ni siguren ali naj nas uboga ali naj kar odpelje proti Mostu na Soči na obljubljeni sladoled. Naposled pa ugotovi čemu žensko vreščanje. V dveh kolonah so čakali na avtovlak motoristi, osebni in terenski avtomobili, tovornjaki z oficirji, vojaki.

Ampak ne tisti pravi. Tisti, ki že spadajo v zgodovino druge svetovne vojne. Res smo imeli lep zaključek. Obiskali smo sveti kraj, poklonili smo se borcem in vsem padlim v NOB, ogledali smo si prelepe kraje in Planoto, na koncu pa nas pričaka v živo kolona uniformiranih vojakov, njihovih spremljevalcev, mehanikov, vojaške policije, reševalcev in tudi spremljevalcev. Originalna vozila in uniform ameriških vojakov.

Skupina je po registrskih tablicah sodeč prihajala iz Italije in Nemčije. Z ostalimi domačini, naključnimi mimoidočimi smo pričakali na odhod. In se odpeljali….

Kam pa… na

MOST NA SOČI

Na sladoled.

S sprehodom ob jezeru smo končali prelep kulturno, zgodovinski in naravoslovni dan. Sladica ga je pa posladkala.

En komentar

  1. slavica prelog

    Z zanimanjem sem prebrala to lepo ‘reportažo’, vse čestitke avtorici !

    Lep jesenski pozdrav!

    Slavica Prelog

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*