Strah, krivda, zamera, kritika

Krepko smo  zakoračili že v januar, seznam novoletnih zaobljub, da si bomo uredili finance, da bomo bolj srečni, da se bomo osebnostno razvili, da bomo opustili kakšno škodljivo razvado, zdaj  pa je treba  obljube uresničevati  še naprej, če želimo, da se nam izpolni ena zaobljuba- da bomo bolj srečni.

Potrebne so priložnosti- ki si jih pa žal ali pa na srečo ustvarjamo sami,  se kolikor se le lahko, izogibamo slabim novicam ter okrog sebe zberemo pozitivne, učinkovite, ter delovne ljudi.

Strah, krivda, zamera, kritika

V procesu, v katerem razčiščujemo z drugimi, pa se slej ko prej vrnemo k sebi in naletimo na ovire, ki jih imamo čisto vsi.  Veliko se nas počuti tako pomanjkljive,  da smo prepričani, da nismo dovolj dobri in nikoli ne bomo.  In če ugotavljamo pomanjkljivosti pri sebi, jih ugotavljamo tudi pri drugih.

Velikokrat vemo, kaj si želimo v življenju in kaj ne, pa nas v našem delovanju vseeno nekaj zavira, to so spone iz preteklosti, ki jih lahko kar poimenujemo: strah, krivda, zamera, kritika.

Kakorkoli že: časi so resni in kot pravi Peter McWiliams: » Ne morete si več privoščiti razkošja negativnih misli.«

Če pogledamo ljudi , ki so okrog nas, vsi odsevajo neko prepričanje, ki ga imamo sami o sebi, vse je ogledalo nas samih. Če nas kritizirajo, pomeni, da smo tudi sami zelo kritični, ker smo najverjetneje odraščali v družini, kjer je kritika veljala kot pravilo. Za protiutež, se postavimo pred ogledalo in si ponavljajmo pozitivne afirmacije: Uspevam v tem življenju, vse mi gre kot po maslu. In tisti podobi v ogledalu povem: Ljubim se in priznavam. Pozornost nato posvetimo negativnim sporočilom, ko jih prepoznamo, gre ponavadi za eno od sporočil strahu, krivde, kritike, zamere.   Poslušajmo svoje misli in bo privrelo: Ne, nimaš pravice,  vsi drugi so boljši. Ko negativne misli  nekoliko zvodenijo pa glas notranjega otroka: Kje si bil tako dolgo? To je glas otroka, ki enkrat v preteklosti, ki  ni kritiziral svojega telesa, ki je izražal svojo jezo in svoje veselje odkrito, brez slabe vesti. Potrudimo se, da se bo ta otrok počutil varnega.

Krivda je posledica manipulacije, ki zbuja občutke manjvrednosti.  Veliko staršev manipulira s svojimi otroki tako, da jim vzbujajo občutek krivde, ker so bili tudi sami na tak način vzgojeni.  In potem se še v odrasli  dobi  spopadamo z razžirajočim občutkom krivde in dopustimo, da na tak način manipulirajo z nami prijatelji, partner…Če se čutimo krivde, se naučimo reči ne in opozorimo ljudi, da govorijo nesmisle. Pri tem se nikar ne opravičujmo, sicer bo človek, ki želi manipulirat dobil orožje, s katerim nas bo odvrnil od naše odločitve.  Manipulirajo lahko z nami, dokler jim to dopuščamo. Ko ljudje spoznajo, da se ne pustimo več manipulirat, odnehajo. In kar je še posebej važno: Krivda išče kazen. In kaj zaboga sem tako hudega zgrešila?

Zamera

Zamera je že dolgo zakopana in potlačena jeza.  Ta se naseli v enem delu telesa in ga sčasoma začne razžirati. Pogosto se pretvori v rakaste tumorje. Če dušimo jezo, ji dopuščamo, da se naseli v našem telesu. Pa so nas tega spet naučili, saj smo mnogi odraščali v družinah, kjer nam niso dovoljevali izražati jeze. Ker je to nekaj slabega, če otrok izraža jezo. Lahko jo pa starš. Zdaj smo odrasli, imamo svojo voljo in dovolimo tem občutkom, da privrejo na plano- da nas ne bodo razžirali.

Jeza sama po sebi ni nič slabega, nihče ji ne pobegne. Važno je, da jo prepoznamo in jo usmerimo v pozitivno smer. Če smo zboleli, če smo izgubili službo, ali nas je kdo zapustil, nikar svoje jeze ne potlačimo v sebe. Lahko jo pa uporabimo kot zagon za nove, pozitivne dogodke, v svoje telo pa usmerimo ljubezen in si odpustimo.  Da lahko začnemo. Ker ne moreš napolnit kozarca, ki je že poln.

En komentar

  1. Kako res …
    Ko sem pred leti izgubila službo sem zelo zbolela … danes sprejmem vsako spremembo in živim veliko bolje. Včasih te mora samo nekaj predramiti.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*