Tekaška nadutost in prevzetnost



Včasih, ampak res samo včasih se mi še zgodi, da se mi enostavno ne ljubi obuti superg. Predvsem pozimi, ko so krajši dnevi. Vlaga, mraz, megla. Luže, plundra. Mokre superge. Na pol zmrznjen obraz. In težja tekaška oblačila. Zaprte pipe na pokopališčih ter vodnjakih. Klavrno. Človeka resnično mine.

Okoli ničle in gosta, temno siva megla. Tako je bilo zunaj, tisto nedeljo. Ko se mi ni in ni dalo. Nikamor.

Da sem premaknila rit se imam zahvaliti izključno svojemu zavedanju, kako klavrn občutek bi šele imela, če bi obsedela notri, na toplem. Navkljub obljubi, ki sem si jo dala. Da tisto nedeljo odtečem en daljši tek. Ne glede na vreme. Ta nedelja je bila namreč edina opcija za izvedbo daljšega teka.

Prežemal me je že znan, slab občutek, ki ga imamo tekači po daljši odsotnosti gibanja v naravi. Okornost, nekakšna napihnjenost v telesu ter zabuhlost v glavi. Tisti čuden pritisk zadaj za očmi. Ki se še stopnjuje ob vsakodnevnem stresu. Izrazi pa se skozi neko nejasno tečnobo in nezavedno sitnarjenje. Kar  tako. Navadno čisto brez veze.

Čudovito je, če imaš ob sebi človeka, ki to v tebi prepozna. In te ob tvoji neodločnosti in izmikanju skoku v superge na pravi način podpre. In to tako, da greš. Da ne podležeš lastnim izgovorom.

Ob vsem tem sem tisto mrkobno nedeljo nekako navlekla nase tekaške cunje. Vse možne zadeve vključno s toplejšimi nogavicami.  Rokavice, trak za ušesa in kapo s šiltom. Ker ves čas nekaj leti in pada iz megle. Najraje bi si nadela še smučarska očala, ker po dolgem teku navadno dobim otečene , zabuhle oči. Od mraza. Tudi tiste malo večje za plavanje bi bile mogoče dobre. Ali pa kar potapljaška maska…

Vodo bi skoraj morala vzeti s seboj. A sem se v tisti svoji sitnobi odločila, da ne. Ne vem, zakaj. Ker je ozračje že dovolj vlažno? Ali pa bom med tekom lovila redke kapljice iz dreves ter razpršenost vlage v megli? Dehidrirati sredi Ljubljane bi bilo pa tudi skrajno nenavadno.  Vedno lahko tekač zavije v kakšno gostišče, bar ali bife ter spije vodo.

Tekaški ceremonijal se nadaljuje s supergami. Obuvam tiste zoprne, zimske. Težke, trde. Ampak edine primerne za vlažno tekaško podlago. Tekla bom po blatu, lužah, plundri in deloma mokrem asfaltu.

Tekaška nadutost
Tekaška nadutost                      Foto: MV

Kolebam še med vrati… ali ne bi šla kar nazaj?

Ampak , ko so superge enkrat na nogah – kdo se bo sedaj sezuval in ponovno preoblačil? Kot kakšna velezguba?

Stojim na cesti. Podobna kupu nesreče. Nikjer nikogar. Samo jaz in sivina. Nebo podobno tlem na katerih stojim. Se postavim na glavo?

Prisilim se v ogrevanje. Nekaj poskakujem, naredim  malo klavrnih vaj. Odločim se, da se bom ogrela s počasnim tekom. Imam čas …

Stečem … ali bolje … porivam se naprej. Leva noga, desna noga, leva noga, desna noga… Oh, kakšen napor!

Odtekla bom dobrih dvajset  kilometrov.

Dolga bo … ampak vse mine. Tudi teh dvajset  bo. Tečem na silo … nato samo še tečem. Preskakujem luže, preko polja vlečem noge iz blata. Ponovno preskakujem luže in že sem na PST. Pot  spominov je prazna. Siva. Meglena. V daljavi je opaziti redkega sprehajalca.

Tečem. Tečem počasi, tečem vztrajno. Avtomatično. Direktno preko luže…  superge odrešim blata, a stopala so zaenkrat še dokaj suha.

Teža in neudobje superg  sta s tem upravičena.

Včasih preteče nekaj kilometrov, da se telo navadi, psiha pa vda v usodo. Včasih se prične tekaška uživancija malo kasneje.

Tudi moja se je. Tam nekje po desetem kilometru, ko sem pretekla dobro polovico svojega načrtovanega treninga, je postal tek užitek. Glava lahka, noge poskočnejše. Dober občutek.

Opazim celo, da je postala megla svetlejša. Na poti je opaziti tudi več sprehajalcev. Ter sem ter tja kakšen tekač. Redek.

Ni čudno, si mislim. In sem vesela, da sama tečem. Jaz tečem. Kljub nešteto izgovorom, ki sem si jih izmislila.

Skušam teči zavestno. Malce hitreje kot prve kilometre. Bolj pokonci. Zdi se mi, da mi gre dobro. Padla sem notri. Celo več! Zazdi se mi, da prav lepo tečem. Postanem kar nekako prevzetna, malo važna. Kot bi mi stopilo v glavo, češ, ker sem pretekla že nekaj maratonov in še več polmaratonov in krajših tekov ter nešteto uživaških tekov po gozdu, za Savo in celo po mestu, pa znam. Teči. Znam teči pravilno. Ti kilometri se morajo nekje poznati, kajne?

Tekaška nadutost in prevzetnostTekaška nadutost in prevzetnost
Tekaška nadutost in prevzetnost                         Foto: MV

Takrat zaslišim nekaj za seboj.

Siva megla postane spet gostejša, poloti se me spet nekakšna tesnoba. In hrup za menoj vedno bolj izrazit.

Kot bi nekdo vlekel železno kuglo, verigo, morda gorjačo.

Postane me strah. Nevede malce pospešim. V tej megli se nič ne vidi. Nobenega problema nimam več s tekom. Nič me ne moti. Še megla ne.

Hrup neznanega izvora pa, kot da je pritrjen na moja stopala.

Hrup je izrazitejši. Kot bi se kugla, veriga ali morda celo gorjača, vlekla za menoj. Vedno hitreje.

Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …

Postaja zlovešče.

Hrup imam čisto za seboj. A pazi! Hrup me skuša prehiteti? Po levi.

Skušam ostati mirna, enakomerno tečem naprej in skrivaj poškilim na levo, kaj to je…

Zagledam  tipa, ki teče. Nenavadnega. Za moje pojme nenavadnega. Za tisto okolje. Tisto meglo. Za tek v megli, pozimi. Po blatu, lužah, ostankih snega.

Tip teče mimo mene. Deluje grozno! Oblečen v sprehajalca. Kavbojke, trendovski čevlji, usnjena jakna z žepi polnimi kovencev, ključev, dolg redek čop mu plapola kot zastava. Ne, ni bil Vid iz TV.

Prehiti me pravilno po levi in zavije nazaj na desno stran poti, direktno pred mano. Pred moj nos! Kot bi se mu zmešalo.

Popolnoma sem pozabila na svojo tekaško melanhonijo, lenobo!

Konkretno sem morala »zabremzati superge«, ker bi tipčka dobesedno pohodila.

To mi res ni všeč.

Na cesti sovražim izsiljevanje. Ko nekdo izsili prednost. In sploh sovražim prehitevanje. Ko te nekdo prehiti in nato zapelje pred tebe in pelje naprej POČASNEJE!

To je resnično nevarno za kakšno prometno nesrečo.

Tisto nedeljo sem imela srečo. Očitno tekaško izsiljevanje  se ni tragično končalo s pohojenimi supergami, poškodbo ahilove tetive ali kakšnim padcem. Ne! Ker sem upočasnila superge.

Upočasnila sem superge ampak hitrost teka mi ni odgovarjala. Pa čeprav je bil tempo še vedno hitrejši kot do tistega trenutka, se mi je enostavno za malo zdelo, da bom sedaj tekla za »tem tipom v ta kmašni obleki«. Prevzetnost!

Zavijem levo in ga prehitim. Tečem dovolj dolgo po levi strani in se počasi vrnem na desno stran poti, pred tekača. Tako se pravilno prehiteva!

Pazim na tempo. Zadovoljna, da sem mu pokazala. Temu sprehajalcu! Nekaj minut je vse v redu  a potem spet zaslišim:

Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …

Sedaj vem, da za menoj ni kakšne grozeče verige, kugle ali gorjače. Za menoj je tisti model s čopom. Tip, ki misli, da je tekač. Kdo je že dejal: ne sodi, da ti ne bo sojeno?

Hrup je spet vedno bliže. Skušam teči enakomerno. Ne želim pospeševati. Konec koncev imam do doma še kakšnih sedem kilometrov.  Ne želim jih prepešačiti. Če sem odšla na tek.

Tekaška nadutost in prevzetnost
Tekaška nadutost in prevzetnost              Foto: MV

Zgodba se ponovi. Tip me prehiti po levi ter se mi parkira spet direktno pred nos.

Sedaj sem pa resnično jezna.

Najraje bi mu kakšno rekla v stilu:«Ej, pazi! Štor! Ne nastavljaj se mi pred nos!«

Pa sem se zadržala. Mislim, da predvsem zato, ker sem bila že preveč zadihana.

Ampak, očitno se me je polotila nekakšna »tekaška važnost ali prevzetnost« . Povsem neupravičeno, ker res nisem kakšen poseben tekaški biser!  Odločno sem tipa še enkrat prehitela. Kaj se pa gre!

Tokrat sem v hitrejšem tempu tekla dlje, da ga pustim za seboj. Dovolj daleč za seboj! Da bom imela že enkrat mir!

Slab kilometer sem ves čas skrivoma prisluškovala, kdaj spet zaslišim tisti:

Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …

Mir sem imela dobrih pet minut. Ravno toliko, da sem si oddahnila, misleč: »Tip je crknil, pregorel … he he!« Končno sem si malo odpočila in tekla v normalnem tempu naprej.

Resno sem pričela razmišljati, da bi zavila v gostišče ob poti na kozarec vode. Tole me je malo zdelalo.

Ko spet zaslišim:

Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …

In vedno hitreje, vedno bliže:

Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …

V glavi se mi je kar bliskalo, vedela sem, kristalno jasno mi je bilo, da se ne smem sprovocirati. Tekač na dolge proge se ne sme pustiti sprovocirati sotekačem in ostalim izzivalcem. Ne na tekmi, ne na treningu! Teči mora po svojih zmožnostih, po svojem planu. Po pameti!

Odločim se, da bom zrela in pametna… ko me dohiti in že prehiteva po levi strani. Ob meni je.

Možgani mi v trenutku blokirajo, zdrava pamet odpove. Noge se pričnejo vrteti hitreje. Odločim se, da grem na »izčrpavanje nasprotnika«.

Gotovo poznate to tekaško taktiko. Oceniš nasprotnika koliko časa bo zmožen teči v tvojem tempu, nato ga izčrpavaš na ocenjeni hitrosti ter na koncu elegantno prehitiš in pustiš za seboj. Pogoj pri tej taktiki je, da si vsaj približno tako dober kot nasprotnik.

Iz strani ocenim nasprotnika, da je načet. Jaz tudi. Torej bo boj. Razum mi skuša dopovedati, naj vendar ne bom otročja in bedasta. Pa spodim glas iz glave, češ, pa kaj! Tale me že ne bo prehitel.

Tempo je konkreten. Postaja vedno hujši. Izčrpavanje nasprotnika noče delovati tako kot bi si želela. Tečeva z ramo ob rami. Sprehajalec v kavbojkah, trendi čeveljcih in usnjeni šklepetajoči jakni s poskakujočim čopom las na glavi ter jaz, v popolni tekaški bojni opremi, v tekaških supergah, hlačah, nogavicah, tečeva in se boriva.

Tip pospeši in se ga držim. Drviva vsaj dobrih petsto metrov, tip ne popušča. Rahlo pospešim in se sprašujem, ali sploh lahko tečem hitreje. Tečeva. Tip sprva rahlo popusti vendar hitro pride k sebi. Še huje! Skuša me prehiteti. Teče že malce pred mano!

Besna sem! Kaj je zdaj to! Ne bo me prehitel! Napnem vse moči in tečem ob njem! Šprintam! Nič več ne gledam kam stopam. Vseeno mi je za luže, plundro, blato! Maham z rokami, se odrivam na vso moč, hropeva pa oba kot stara parna lokomotiva. Če bi prišel kdo nasproti bi ga verjetno kar pregazila.

Boj se nadaljuje, svojo hitrost naženem do skrajnosti, hitreje ne gre … jezi me, ampak ne gre! Noge in kolki, kot bi bili zarjaveli. Sploh se nočejo vrteti in premikati hitreje!

Nato se zgodi nekaj neverjetnega!

Tip dobesedno eksplodira!

Odnese ga dva metra naprej, me prehiti in teče, dvigne obe roki kot zmagovalec in nato, kako nenavadno, zavije levo ob pot in se… ustavi !

Besna sem bila kot ris. Najraje bi se ustavila in mu povedala, da je – no, saj veste kaj, in da je to moj petnajsti kilometer, njegov pa maksimalno drugi!  In naj se gre solit! Lahko bi se poškodovala, ker sem pretiravala! Teči bi morala počasi. Kako bom sploh še prišla do doma? Po vseh štirih?

Odločim se za drugo taktiko. Delam se kot da ni nič in lepo naprej tečem. Tip še vedno krili z rokami v zraku kot zmagovalec in mi zmagovalno maha. Zaploskam mu in nato z roko pokažem naprej v smeri PST in skozi na silo raztegnjene ustnice v “kvazi nasmeh” zavpijem:«Bravo! Ampak cilj je na Bajerju!« in tečem dalje. Za trenutek opazim začudenje …

Tečem dalje in molim, da pridem hitro do nesrečnega ovinka, da se me ne bo videlo. V tem tempu me bo namreč pobralo.

Zadnjih pet kilometrov pretečem sprva jezna, nato hehetajoča se in na smrt žejna. V skrajno počasnem tempu ob katerem čutim čisto vse mišice.

Tekaška nadutost in prevzetnost
Tekaška nadutost in prevzetnost     Foto: MV

Ne morem se načuditi lastni neumnosti, kako sem se pustila sprovocirati. In kako neumna sem še v resnici. Ker tip ni bil obut v superge in ker ni tekel v bolj všečni tekaški tehniki sem si naduto predstavljala, da pač ne more biti hitrejši. On pa ni tekač. Ne more teči hitreje od mene. Prav mi je bilo!

Včasih za sebe mislimo, da smo drugačni, boljši. Ugotovila sem, da obsojam. Sodim ljudi po zunanjosti. Izgledu. Neznanec mi je dobesedno šel na živce, ker je tekel normalno oblečen. Pa kaj mi je za božjo voljo? Saj sem to še sama pred kratkim počela! Še bolj mi je šel na živce, ker me je prehitel! Mogoče sem šla tudi jaz njemu na živce iz podobnega vzroka. Ker sem bila v popolni tekaški bojni opremi. On pa je z mano opravil, tako na ena, dva, tri, v »ta kmašnih čevljih«.

Nadutost je grda lastnost. Mar mislim, da je moja tekaška tehnika pravilna, lepa? Mislite tako vi za svojo?  Pred leti sem si ogledala posnetek lastnega teka.  Bil je milo rečeno: grozen. In kje piše, da danes tečem lepše? Pravilneje?

Sicer pa, čisto odkrito! Mislim, da je vsa ta tekaška filozofija in pametovanje okoli tehnike teka, treningov, opreme in ostalega napihnjena do milega konca! Večina teh stvari je puhlih, praznih, mehurčkastih. Le nekaj je tistih resničnih. Znanih od nekdaj. Položenih v naš praspomin. Instinkt! Sedmi ali osmi čut!

Včasih sem tekla drugače. Ne vem več kako, ampak gotovo drugače. Vsi ti teki, treningi, prebrana literatura je gotovo pustila posledice. Nekatere dobre, druge slabe in večinoma – v to sem prepričana – nepomembne.

Tekač je v svojem bistvu skromen. In ne nadut. In ne prevzeten. Pameten tekač ne sodi po izgledu, zunanjosti. Pameten tekač se briga zase. Za druge se briga le toliko, da jim pomaga. Če lahko in če zna. Takšna bi bila rada. In malo hitrejša…

TEČEM-LETIM-ŽIVIM

En komentar

  1. Hvala Mojca za vspodbudo.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*