Tekaški nasveti malo drugače - Toško Čelo

Le kateri Ljubljančan ne pozna Toškega Čela?

Spada v sklop Polhograjskih dolomitov in se v višini 590 n.m. nahaja nad istoimensko vasjo, ki ima razgibano zgodovino in pomembno mesto v 2. svetovni vojni.

Kot partizansko oporišče z močno kurirsko dejavnostjo predvsem v obdobju od novembra 1941 do marca 1942. Oborožena tričlanska patrulja je sporočila predajala pod Toškim Čelom, na mestu kjer danes stoji kip partizanskega kurirčka in prenašala “kurirčkovo pošto” na Medenski hrib, ki je bil na nemški strani meje. To je bila praktično vez med Ljubljano in Gorenjsko. Italijanski fašisti so v znak maščevanja vas Toško Čelo požgali do tal 19. marca 1943.

Vas je bila v celoti obnovljena po vojni in je danes s svojim vrhom priljubljena izletniško rekreativna točka nad Ljubljano. S slikovitim razgledom na mesto in okolico ter Kamniško Savinjske Alpe je danes Toško Čelo s svojo bližnjo in tudi daljno okolico pravi pravcati celoletni “naravni fitnes”.

Gibanje je pomembno za naše zdravje. Začinite svoji trening in namesto fitnesa obiščite Toško Čelo.

Najbližji dostop je iz Podutika in sama se v meglenih jesensko-zimskih dneh večkrat zapeljem skozi meglo in smog z avtom do vasi Toško Čelo in tečem v soncu od Toškega Čela do  vasi Topol in na vrh Sv. Katarine, praktično v popolni idili in miru. Ljubljana pa ostaja pogreznjena v beli gošči.

Prijetna je gozdna pot iz smeri Šentvid vendar pozor: v megli se lahko hitro izgubite.

Na Toško Čelo se lahko podate tudi po cesti, ki vodi iz Celovške ceste mimo Pržana, Dolnic in Glincami s slikovito cerkvijo Sv. Antona Puščavnika iz leta 1526. V bližnjem gozdu se nahaja Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Nadaljujemo po cesti mimo kamnoloma in na prelazu oz. prevalu Prevlanik (378 n.m.) zavijemo desno mimo spomenika Kurirčka Dolomitskega odreda, na Toško Čelo.

Toško Čelo lahko obiskujete praktično preko celega leta. Pohodniki imamo manjše težave, saj posledice žledu še niso v celoti odstranjene. Del markirane gozdne poti (Pot kurirjev in vezistov) je namreč še vedno težje prehodna čeprav smo vztrajni obiskovalci Toškega Čela že uhodili novo stezico.

Za tiste manj sigurne pa še vedno ostane asfaltirana cesta, na srečo avtomobili niso prav pogosti.

V zimskem času je Toško Čelo pravi blagoslov za rekreacijo, tudi med tednom. Tisti, ki nismo ravno ljubitelji fitnesa in zaprtih prostorov, si lahko privoščimo hitro hojo  v popoldnevih kratkih zimskih dni v soju čelnih svetilk vse do Lovske koče na Toškem Čelu, kjer nas bodo vedno prijazno sprejeli in pogostili z odličnimi domačimi flancati. Zimski pohodi v sneženi gazi so  idilični.  Pravljični. Celo adrenalinski, če opaziš ob poti  svetleče se oči, ki te opazujejo vsaj tako prestrašeno kot jih ti. Navadno se izkaže, da je samo prestrašen muc iz bližnje kmetije ali hiše. Pa brez panike: pozimi medvedi spijo.

Mestoma je planinska pot precej strma in v primeru snega in vlage drseča, zato priporočam uporabo primerne obutve in pohodnih palic. Hoja s palicami je tudi sicer priporočljiva, saj na ta način aktiviramo večji sklop naših mišic ter omilimo pritisk na kolena in prste nog ob spustu.

Na cesti Podutik – Toško Čelo boste ves čas srečevali kolesarje, predvsem opremljene z gorskimi in treking kolesi. Krajše dneve in vremensko nestabilne dneve lahko izkoristite tudi za hiter kolesarski vzpon na Toško Čelo. Kolesarjenje na Toško Čelo sploh ni enostavno zato se boste kar konkretno prepotili. Če vam ni dovolj lahko zadevo ponavljate v nedogled, npr. od Kurirčka do table Toško Čelo. Odličen trening moči.

Sicer pa na Toško Čelo najraje tečem. Glede težavnosti skoraj ne znam povedati kaj je lažje oz. težje. Tekaški korak ali kolesarski obrat. Verjetno je ključ v kondiciji oziroma v razmerju med tekaško kolesarskimi kilometri.

Tek na Toško Čelo in morda še naprej do Topola ter po želji do vznožja Polhograjske grmade ali do cerkvice na Sv. Katarini je odličen trening moči in vzdržljivosti. Teren je zahtevnejši od najtežjega dela tekaške trase Teka trojk zato vsem tistim, ki želite 29 km v maju preteči bolj suvereno in predvsem hitreje, tak trening toplo priporočam. Preberite: Podutik-Toško Čelo-Topol-Sv.Katarina-Podutik)!

Če spadate med tiste ljudi, ki pravijo:“Kakšen hrib pa je to, če na vrhu ni gostilne?!” naj vas potolažim. Ne le ena, dve! In ena je več kot odlična. Kako do nje?

Ko boste prišli po glavni cesti iz Podutika, boste na vhodu v vas takoj za tablo Toško Čelo na ovinku opazili gostišče s sicer čudovitim razgledom in na videz veliko teraso. Vendar se ne pustite pretentati morda velikim reklamnim panojem in tablam s ponudbo. Ta ni prava!  Pravi biser vas čaka še malce naprej, le deset metrov pod vrhom hriba Toško Čelo.

Nadaljujte previdno po cesti, ki vodi v nepregledni desni ovinek mimo omenjenega gostišča  do prvega odcepa. Glavna cesta vodi naravnost, rahlo navzdol proti Topolu. Vi pa morate zaviti desno v klanček in slediti leseni tabli LOVSKA KOČA.

Klanček je precej strm, a kar pogumno. Po približno enem kilometru boste prišli do planote s pogledom na čudovito panoramo Kamniško Savinjskih Alp. Lahko se spočijete na klopi in uživate v razgledu in miru.

Avtomobiliste pa malce nižje čaka tudi parkirišče.

Žejo in lakoto boste potešili še kakšnih sto metrov navzdol po cesti, kjer vas čaka idilična lesena koča: Lovska Koča Toško Čelo.

Žejni kolesarji se boste razveselili odličnega češkega piva, namenjenega prav kolesarjem ! Pa ostalim utrujenim in žejnim obiskovalcem tudi.

Ne bo vam žal, če se odločite za kosilo. Prijazni gostinci bodo za vas pripravili odlično domačo hrano od najrazličnejših juh in prilog do različnega mesa. Prav vedno pa vas bodo čakali prepoznavni okusni flancati, pehtranova potica in jabolčni zavitek.

Dogovorite se za razna praznovanja. Poleti na svežem zraku pod visokimi smrekami, pozimi pa v prijetni gostilniški sobi katera sprejme tudi večje število ljudi. S svojo živo ali neživo glasbo, vzdušje je le deset nadmorskih metrov pod vrhom Toškega Čela vedno prijetno.

Ljubljančani in okoličani, izkoristite bližino tega slikovitega hriba in vsaj občasno zamenjajte fitnes naprave s čudovitimi stezicami planinskih potk.

Tekaški nasveti malo drugače: TEČEM-LETIM-ŽIVIM!