Uvod v ljubezen sta prosim in hvala



Kaj pravzaprav je ljubezen? Po besedah psihoterapevta, dr. Zorana Milivojevića, je ljubezen »sila, ki povezuje ljudi v bolj trdne odnose«. Večna, vseprisotna tema v grški mitologiji,  Visoki pesmi, Kristusovemu nauku, v celotni književnosti in umetnosti, danes pa tudi v psiholoških priročnikih vseh vrst. Brez nje naše življenje ne bi imelo smisla.     

Uvod v ljubezen sta prosim in hvala

Ljubezen se začne v srcu in za mnoge tudi tik pod srcem. Lepa, nedolžna, prvinska. Sreča, ki se je ne da primerjati z nobeno drugo, radost, za katero se ti zdi nemogoče, da je ne čuti tudi dete v tebi. Predaš se ji kot največjemu čudežu, ki si mu bil v življenju priča. Ko prvič začutiš gibe neverjetno majhnega bitja v svojem telesu, si niti približno ne predstavljaš, kaj te čaka. Pa čeprav si prebral že skoraj vse, kar ti je prišlo pod roko, na to temo. Ko naenkrat ugotoviš, da imeti otroka ne pomeni samo smeha in veselja pa nagajivih pogledov med sprehodom v parku, kot jih vidiš v oglasih in filmih, se ti svet v hipu postavi čisto na glavo. Potem globoko vdihneš in se prepričaš, da boš zmogel. Da boš postal otrokov vzornik in ga naučil srčnosti.

Za dosego cilja pa so pomembne besede. Besede, besede, besede. Čeprav si včasih najbolj od vsega želiš vsaj minutko ali dve tišine, je nujno, da se z otrokom pogovarjaš. Mirno, odločno, suvereno. Pa tudi sočutno, nežno in razumevajoče. Otroka moramo uriti v samostojnosti, ga pripraviti na dobro in na slabo, ki ga v življenju čaka in ga že zgodaj naučiti, da zna reči prosim in hvala. Vljudnost je sicer skromna, a prepotrebna vrlina, ki jo moraš otroku privzgojiti že v ranem otroštvu. Tako se uči življenja v sožitju z drugimi, ki je neizbežno in je lahko le na način, da upošteva tudi druge, zanj prijetno. Z vljudnostjo izkazuješ spoštovanje do ljudi, živali in vsega živega. Samozadostnost in zdrava mera egoizma je v določenih trenutkih sicer nujna, vendar brez ljubezni do drugih ne vodi do osebne sreče.

Teorija se včasih zdi zelo preprosta, praksa pa se pogosto pokaže kot hud zalogaj. Tako je tudi z vzori, ki so otroku najboljši učitelj. Biti otroku vzor, je vse prej kot enostavno. Hitro se lahko zgodi, da si, ne da bi to sploh opazil, vso svojo bit podredil otroku. Na to opozarja dr. Milivojević, ko pravi, da so danes ljudje pripravljeni umreti le za svoje otroke, in takšen odnos razvija narcisoidnost pri teh otrocih. Otroku je torej potrebno dati možnost, da razvije sposobnost ljubiti drugega.

Ja, starši smo tisti, ki vzgajamo in ki si prizadevamo (nekateri bolj, drugi manj), da bi bil naš otrok srečen. Naša odgovornost je velika. Psihologija poudarja, da so vsa naša dejanja posledica preteklosti, natančneje našega otroštva. To v precejšni meri tudi drži. Vseeno pa moramo kot odrasli za svoje življenje prevzeti odgovornost sami. Pride čas, ko moraš odrasti in odgovornost za srečo ali nesrečo pripisati sebi. Kot pravi Oliver v Barnesovem romanu Prerekanja: »Če se preteklosti premočno spominjaš, začneš za to kriviti sedanjost. Poglejte, kaj so mi storili; zato sem sedaj takšen; to ni moja krivda. Dovolite, da vas popravim: najbrž je vaša krivda. In, prosim, prihranite mi podrobnosti.« Tako tudi za ljubezenske zveze velja, da ne morejo uspeti, ker sta partnerja dobila slabo popotnico v otroštvu. Drži, da imajo osebe, ki v zgodnjih letih niso bile deležne dovolj starševske ljubezni, težjo nalogo. Verjetno pa, če se iz izkušenj tudi učijo, na koncu od dveh možnosti, ki jih imajo na razpolago, tj. vdanost v usodo, obupovanje in samopomilovanje ali pa boj za svojo srečo in vero v dobro, vseeno izberejo pravo.

Obstajajo različne ljubezni: ljubezen do sebe, starša, sorodnika, prijatelja in ko odrastemo, ljubezen do partnerja in otrok. Iskanje tiste prave osebe, s katero bomo preživeli življenje, se začne že v najstniških letih. In takrat se ti zdi, da je to edino, kar te osmišlja. Vendar pa večina mladostnikov sploh ne ve, kaj pravzaprav išče. Tedaj pred vse postavljamo zunanji videz, simpatičnost, šele po določenih izkušnjah se odločamo za odtenek bolj razumno. Sicer pa – je prav, da je ljubezen razumska? Ne predstavljajo ljubezni sladki poljubi, strastni pogledi, tesni objemi in sanjarjenja? Ljubezen mora biti razumska! In ljubezen mora biti tudi sladka in strastna. Prvi korak na poti do sreče v ljubezni je naše vedenje o tem, kaj želimo. Zelo dobro moramo poznati sebe, svoje vrednote in definirati pričakovanja. Kljub temu, da bomo za vse te ugotovitve verjetno potrebovali kar nekaj mesecev ali – še bolje – let, brez takšnih zaključkov ne moremo storiti naslednjega koraka na poti do sanjskega partnerja. Pa smo spet tam. Res obstaja sanjski moški oziroma sanjska ženska? V bistvu ne. Obstaja pa nekdo, ki razmišlja podobno kot mi, uživa v podobnih stvareh, ima podobne poglede na prihodnost in na sam pojem sreče. Obstaja oseba, s katero bomo lahko delili (skoraj) vse svoje misli, strahove in veselje. Ima pa taista oseba seveda svoj karakter, svojo preteklost, svoje napake in svoj prav. Kakor jih imamo tudi mi sami – napake in svoj prav. Dva nikakor in nikdar ne moreta povsem enako razmišljati in v sožitju je prilagajanje nujno potrebno. Še sreča. Sicer bi znali odnosi biti precej dolgočasni. Trenja so nekaj naravnega. Umetnost pa je naučiti se, kako jih mirno in konstruktivno razrešiti.

Odnos med partnerjema je v najrazličnejših uprizoritvah in pisanjih pogosto prikazan na humoren način. Seveda. Moški in ženske smo si različni in prav je, da te razlike sprejmemo in jim poskušamo dati pozitiven predznak. Vloga spolov pa skozi čas doživlja korenito preobrazbo. V preteklosti se moški niso vključevali v gospodinjska dela, vzgojo otrok in podobna, ženskam zapisana, opravila. Danes se. Imam pa občutek, da jih velika večina tega ne želi povedati na glas. Še vedno se jim zdi, da ne bodo izpadli dovolj moško, če jasno povedo, da radi preživljajo čas s svojo ženo in otroki, da morda radi kuhajo. Dr. Zoran Milivojević meni, da se moški bojijo pogovora o osebnih stvareh in težavah, saj jim v otroštvu povedo, da če jokajo, niso pravi moški. To je tudi razlog, da želijo vse svoje težave reševati sami, pravzaprav želijo poleg svojih rešiti tudi težave partnerice. Svojih pomanjkljivosti ne priznajo, zanje strah, žalost in zaskrbljenost ne obstajajo. To pa vsekakor ni v prid bližini v odnosu. Enako velja tudi za ženske, tudi one so se zelo spremenile. Osamosvojile so se. Včasih kar preveč. Njihova samozadostnost ne potrebuje bližine, želijo se poslovno dokazati in v vsem se enačijo z moškimi. Tudi doma so jim zato gospodinjska opravila, tako kot moškim, postala odvečna. Pa so –  eni in drugi –  zares srečni? Dvomim.

Vsak mora najti pot, ki mu ustreza in na njej vztrajati. Pomembno je, da znamo biti samozavestni in se zavedamo svoje edinstvenosti. Vsi se učimo, delamo napake, vsi imamo svoje strahove in vsak od nas je nekaj posebnega. V odnosih pa moramo biti previdni, zvedavi, iskreni, pripravljeni govoriti in poslušati. Poslušati tudi med prepirom, ko je najtežje krotiti svoj bes in jezo in imamo pred očmi že zmagoslaven odhod z bojišča. V odnosu s partnerjem moramo poiskati skupen jezik in razvozlati predstave o tem, kaj si želimo sedaj in v prihodnosti. Poleg vsega pa skušajmo ohraniti še strast.

Strast. Tudi ta je del partnerskega odnosa. Ali pa bi vsaj morala biti. Čeravno so prvi stiki med dvema osebama lahko zelo intenzivni in iskrivi, to še ne pomeni, da bo tako ostalo za vedno. Ko partnerja začneš bolj poglobljeno spoznavati, ko si delita majhen prostor pod soncem in prepleteta življenji, ko spoznaš sleherno njegovo podrobnost, se strast umiri. In s tem ni čisto nič narobe. Dober partnerski odnos nam mora nuditi varnost in zaupanje, za vse ostale poživitve pa moramo poskrbeti sami. Pa ne s skakanjem čez plot. S tem pokažemo le, da se nismo sposobni navezati, nismo samozavestni in se ne cenimo. Strast in nasploh živost v dolgoletnem odnosu moramo ohranjati pri življenju z vsakodnevnimi majhnimi pozornostmi, s poljubi, objemi, dotiki in nasmehi. Partnerja moramo znati razvajati – on pa nas.

Ljubezen povezuje in odtujuje, je sladka in grenka, zapletena in enostavna. In vsakdo ima nanjo svojstven pogled. So tudi taki, ki vanjo sploh ne verjamejo. Vsak ima pravico do svojega mnenja, sama pa vseeno mislim, da »nekoga moraš imeti rad«, kot je pred več kot pol stoletja zapisal Ivan Minatti.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*