Ali ste vedeli, da so nekatere vrtnice znane po njenih dišečih zelenih listih? Ja, zelenih listih. Kako dobro sploh poznate vrtnico? V sanjskem parku vrtnic v mestu vrtnic je možno občudovati in dodobra spoznati veliko vrst. A preden se spustim v globljo predstavitev parka vrtnic, ki trenutno pridno čaka v mojem domišljiskem svetu, da stopi iz njega in se odpravi na obisk k novogoriškim občinarjem, s prošnjo, da mu namenijo svoje pravo mesto, je prav, da se najprej malce bolj spoznamo z vrtnicami samimi. Tako bomo tudi lažje razumeli vsebino in namen celotnega parka vrtnic.
Preprosta delitev vrtnic ima štiri osnovne oblike rasti: pokrovno, grmasto, debelno in vzpenjavo. Vsaka skupina ima svoje posebnosti. Svoje prednosti kot tudi slabosti. Glede na čas cvetenja delimo te šarmantne rastline na tiste, ki vsako sezono večkrat cvetijo (poleti, tudi do pozno jeseni) in tiste, ki cvetijo le 1-krat v sezoni (nekaj tednov, največ v juniju in juliju).
Če pogledamo pobliže cvetove, lahko opazimo različne tipe cvetov. S tega vidika imamo delitev na nevrstnat cvet (do 8 venčnih llistov), polvrstnat cvet (8-20 venčnih listov), vrstnat cvet, ki se nadalje deli v tri skupine, in sicer, zmernovrstnat (21-29 venčnih listov), polno vrstnat (30-39 večnih listov), zelo vrstnat (40 in več venčnih listov). Tudi barva cvetov deli vrtnice v skupine, in sicer na enobarvne, dvobarvne, mnogobarvne, prelivajoče, prižaste in poslikane. Glede na obliko cveta pa poznamo cvet z neurejenim središčem, razprti cvet, kroglasti cvet, odprt skledasti cvet, pokončni zviti štiridelen, ploščati cvet, rožetasti, pompon.
Vonj prinaša novo delitev na vrtnice s cvetovi, ki ne dišijo, na tiste, katerih cvetovi rahlo dišijo, spet druge z dišečimi cvetovi in nenazadnje tudi posebne, katerih cvetovi omamno dišijo. Zanimivo pri vonju je, da nekateri cvetovi najbolj dišijo, ko se odpirajo, drugi, ko so povsem odprti. Višja temperatura in večja vlaga omogočata izrazitejše vonjave. Nekatere vrtnice pa imajo tudi dišeče zelene liste.
Venčni listi niso pri vseh vrtnicah enaki. Poleg enostavnih venčnih listov, lahko vidimo tudi izvihane, tiste z valovitimi robovi in tiste z nazobčanimi robovi. Zeleni listi delijo vrtnice glede na barvo listov na svetlozelen, temnozelen, srednje zelen in bronasto obarvan list ter glede na površino listov na svetleče, polsvetleče, nesvetleče in rugoze – posebnost. Nekatere šipkove »jagode« znajo lepo krasiti vrtove, zato si tudi one zaslužijo svojo delitev: velika okrogla rdeča, majhna okrogla rdeča, bodičasta, podolgovata (hruškasta) in majhna okrogla črna.
V nadaljevanju je na kratko opisanih sedem skupin vrtnic, ki so služilekot osnova pri rojstvu parka vrtnic v mestu vrtnic. Prva je skupina barvitih in dolgocvetočih floribund s cvetovi v velikih šopih, ki so si pridobile svojo priljubljenost že kmalu po letu 1950. Nekakšne floribunde nižje rasti so dodeljene kasneje ustvarjni skupini vrtic patio.
Najbolj priljubljeno skupino vrtnic sestavljajo velikocvetne grmaste vrtnice. To so hibridne čajevke s svojim klasičnim in nekoliko aristokratskim nastopom. Dolg koničast popek, iz katerega se v pravilno obliko visokega stožca razvijejo žametni ali satenasti rahlo izvihani cvetni listi z močnim, celo omamnim vonjem.
Naslednja je skupina rožnih grmov. To veliko skupino višje rasti predstavljajo divji šipki, stare sorte in moderni rožni grmi. Tipov rožnih grmov je kar precej in razlikovanje med njimi ni vedno tako razločno. Poleg burbonk, katerim je mesto vrtnic dalo posebno mesto na vrtu Frančiščanskega samostana na Kostanjevici, sodijo med rožne grme tudi damaščanske vrtnice, vrtnice alba, stolistne vrtnice, kitajske vrtnice, angleške vrtnice, mahovke, galske vrtnice, trajno cvetoči hibridi, hibridi mošus, grmi moderne oblike, vrtnice noisette, poliante, vrtnice portland, rugosa, vrtnice scots, sweet briar, čajevke in divji šipki. Mislim, da so tu naštete vse.
Skupina miniaturnih vrtnic ima majhne cvetove in liste in so nižje rasti. Običajno ne presežejo 40 cm višine. Ta pomanjšana različica vrtnic je lahko manjše sorte (do 22,5 cm visoko) ali velike sorte (do 45 cm visoko).
Pokrovne vrtnice, ki so si prislužile svojo skupino šele v osemdesetih letih, imajo velik razpon v višini. In sicer od 20 cm do 2 m. Skupno vsem tem je plazeča oblika. Znotraj skupine se delijo majhne in velike ter plazeče in previsne. Majhne plazeče sorte zrastejo v višino približno 40 cm, v širino pa se razrastejo do 150 cm. Velike plazeče sorte so višje in širše. Previsne sorte ravno tako glede na velikost delimo v majhne previsne, katere sežejo do 95 cm v višino in do 150 cm v širino ter velike previsne.
Skupina popenjavih vrtnic zajema vzpenjalke s togimi stebli in večjimi cvetovi ter plezalke z dolgimi upogljivimi stebli, katera enkrat letno krasijo šopi majhnih cvetov.
Tako. Omenjene delitve naj bi pri naslednjem pogledu na vrtnice, morebiti tudi na festivalu vrtnic, usmerile v opazovanje iz različnih zornih kotov. In mogoče boste tudi na prihajajoči članek s prvimi skicami parka vrtnic v mestu vrtnic gledali z drugačnimi očmi.
…se nadaljuje…
