Vzgajate svojega otroka v samozavestno in ljubečo osebo ali v nasilneža?



V zadnjem času se pogosto srečujem z nasiljem in ostajajo mi misli, o tem, kako je to močan vrtinec. Nasilnega očeta se slej kot prej ustavi ali pa odrastemo in odidemo, ampak česar se ne zavedamo, je to, kako nasilje ostaja del našega življenja. Ob nasilnih starših se najemo ponižanja, gnusa, srama, razvrednotenja in naužijemo prepričanja, da smo si vse to zaslužili. Kot odrasli se vsaj na videz znebimo nasilja, v naši notranjosti pa ostaja uničevalna sila, bes. To nasilje ostane v nas kot nakopičena, goreča krogla, ki je zmožna uničiti karkoli, največkrat pa to uničevalno energijo usmerimo kar sami vase. Ali je pošteno, da smo mi tisti, ki se srečujemo s sramom? Ali je pošteno, da nam nasilje postane tako zelo domače, da se začnemo spraševati, če smo sploh še za kaj dovolj dobri?

Dovolj dobri, da živimo?

Dovolj dober ali svoboden?

 

Nasilna vzgoja je vzgoja strahu. Otrokom sporočamo, da je že doma lahko nevarno, da se lahko bojijo nepredvidljivih stvari, četudi so v družbi odraslih ljudi, ki jih imajo radi. Ljubezen namreč ne šteje, kadar nas je strah. V strahu se rešujemo in se trudimo preživeti. S tem otroke pripravimo tudi na svet, ki jih čaka zunaj družine. Pripravimo jih na borbo, na strah, na previdnost, na sumničavost in na dejstvo, da se ne sme nikomur zares zaupati. Naše otroke učimo težkih stvari, ker bi jih radi obvarovali. Naj doma čutijo trdo roko, da jih bo v svetu manj bolelo. Pa je to res?

Oh, upam, da ste zaznali kanček sarkazma. Kako bi vendar lahko bolel udarec tujega človeka bolj, kot boli udarec doma? Udarec od osebe, ki je otroku sveta, ki jo občuduje, obožuje, pogreša…od tebe mama in oče?! Na kaj pripravljamo otroke? Na dejstvo, da ne smejo računati na ljubezen, ker kdo jih lahko ljubi, če jim ljubezni ne zmoremo dati doma? Ali jih pripravljamo na to, da nikomur ne zaupajo in da se osamijo, da so močni sami zase? Lepo se je zanesti nase, a tega se naučimo preko odvisnosti, preko odnosa. Otrok potrebuje varnost, da se lahko zanese na vas, saj bo preko tega spoznal, da se lahko zanese nase. Ne učite ga osamljenosti, saj mu to krajša življenje in uničuje njegovo kvaliteto.

Učite otroke ljubezni in nežnosti, učite otroke, da so vredni življenja in odrasli prosim, učite se sprejemati sebe. Pride dan, ko se v nas prebudi sram, ko se gnusimo sami sebi in se ne počutimo vredni življenja, a takrat je pomembno, da prepoznamo, da je to le občutek. Mi smo mnogo več! In smo vedno dovolj dobri, naša odgovornost pa je, kako bomo ravnali. Svoboda ne pomeni, da lahko počnemo, kar hočemo. Včasih hočemo, da bi lahko vsak dan pili do onemoglosti ali pa se prenajedali sladkih stvari, a nas bi hitro ujela past zasvojenosti. Svoboda je početi stvari z zavedanjem, z odgovornostjo. Svoboda je sprejemanje in ljubezen. Svoboda je vedeti, da je omama poskus, da bi na hitro spremenili našo notranjost in občutke, ki jih ne zmoremo še sprejeti.

Vse preveč je danes posledic, s katerimi se moramo soočati, vsak zase in kot družba. To so posledice tega, da naši starši niso živeli sebe in svoje ljubezni. Ob hladnih očetih smo se punce naučile, da moramo zase poiskati partnerja, ki se bo izogibal bližine, me pa bomo vztrajale ob njem, neglede na bolečino. Ob hladnih mamah, pa so se moški naučili iskati tesnobne ženske, ki jih lahko kasneje nezavedno odrivajo. Na ta način se namreč lahko zavarujejo pred bližino in intimo. (seveda je to posplošeno in ne velja za vse posameznike).

Smo odrasli, danes lahko počnemo kar hočemo. Vendar smo v sebi še vedno otroci, zato niti ne vemo, kaj zares hočemo. Hočemo ni vedno nasprotje tega, kar nočemo. Hočemo boljše, hočemo se imeti radi, biti dovolj dobri, biti svobodni. A premalo imamo izkušenj z bližino, da bi vedeli, da se bomo vedno znova ujeli na isto zanko. Vedno znova se v odnosih prebuja nasilje in to občutimo, kot da nismo dovolj dobri, da smo grdi, da se moramo sramovati sebe in svojih dejanj. Ampak mi smo dovolj! Dovolj ste zame, ker ste še vedno tukaj, vztrajate, se spreminjate, rastete, berete in čutite. Hvala!

Občutek ljubezni se začne v dvoje, preko sprejemanja, sočutja, preko tega, da je nekomu mar za naše rane. Potem pa ta ljubezen lahko preraste v »eno« ali pa v vse. Vsaka oseba zase je generator ljubezni. Ne govorim o partnerstvu, ampak o naši notranji sili. Se spomnite, ko sem na začetku omenjala gorečo kroglo besa v naši notranjosti? No, nekaj podobnega je tudi ljubezen. To je čista energija, svetloba, ki daje moč, ki lepša dneve, je sila, ki prijazno pozdravi sosedo in poboža svoje sovražnike. Ljubezen je naša in nam pripada, ljubezen ustvarjamo in delimo in osrečimo sebe, ko delimo to čisto energijo. Tako kot udarec boli oba, tistega, ki ga zada, kot tistega, ki ga prejme, prav tako ima ljubezen to moč, osreči oba. Tistega, ki ljubi in tistega, ki je ljubljen.

Se srečujete s težavami v partnerskih odnosih? Na strani https://www.preberite.si/imate-tezave-v-partnerskih-odnosih lahko preko obrazca Evi Erpič, ki je avtorica tega članka in je specializirana psihoterapevtka ter predsednica društva Človeška toplina, zastavite vprašanje, na katerega bo odgovorila v kratkem času. Zagotovljena je stoodstotna anonimnost; lahko objavite samo ime, lahko pa ga tudi skrijemo, da zagotovimo visoko raven anonimnosti.

Obiščite www.cloveska-toplina.com ali Facebook stran: Odnosi in spolnost. Najdete nas tudi na Društvo Človeška toplina, Šmartinska cesta 106, 1000 Ljubljana

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*