Za prvomajske praznike v Črno goro do Albanije



Vožnja z avtom iz Kranja, preko Ljubljane, Žužemberka, Vinice proti Dubrovniku,  do konca avtoceste. Pot se nadaljuje mimo Dubrovnika proti Konavljam. Tu je še valuta hrvaška kuna. Nato sledi prečkanje črnogorsko meje. Plačati je potrebno nekaj evrov za ekološko vinjeto, ki velja leto dni. Na žalost se v tej državi nahajamo verjetno samo en dan in ne eno leto. Pot se nadaljuje v znamenit kraj Boka Kotorska. Ogled mesta in trdnjave, kjer se prestopa 1350 stopnic pri kar nekaj stopinjah – ravno prav, da človek malce noge raztegne in se nadiha svežega zraka. Če je sončno vreme, brez vetra je čudovit razgled; dol na morje in hribe. Nadaljuje se vožnja do Budve. Parkira se lahko na slovenski plaži, kjer se (če imaš srečo) kljub izven sezone komaj dobi prosto parkirišče. Sprehod ob morju do starega dela Budve, ki spominja na večja pomorska mesta. Priporoča se pavza in burek– še posebno mesni in nato kavica v lokalu ob plaži s pogledom na otoke.

Budva

Nadaljevanje vožnje preko gorskega grebena s čudovitimi razgledi na zaliv Budve v Cetinje, kjer je apartmajsko naselje in se da prenočiti. Lokal za večerjo, kjer se priporoča za večerjo iz žara. Dobi se toliko, da imaš lahko še drugi dan za kosilo. Celo pot nazaj se srečuje sva precej neregistriranih vozil za katerimi se vije tako lep dim in šele sedaj je jasno, zakaj ekološka vinjeta za turiste. Naslednji dan se nadaljuje vožnja na Lovčen, ogledala mavzoleja Njegoša in ugotovitev, da se ga kar splača videti. Če je lepo vreme je čudovit razgled na Cetinje in na Boko Kotorsko – gorska pokrajina, ki malce spominjala na Pokljuko (maksimalna višina 1560 m – Cetinje okoli 700 m). Po ogledu se pot nadaljuje preko Cetinja skozi Podgorico. Spust po lepi cesti. Tanka se lahko v Podgorici, kjer na črpalki še vedno sprašujejo:«Olje ali bencin?« Nadaljuje se pot proti mejnem prehodu z Albanijo. Opozorilo glede ceste skozi Podgorico za smer Skadra je povsem neoznačena in v kolikor bi ne imela GPS-a si lahko popolnoma izgubljen. Vedno slabša cesta se nadaljuje, ko se približuješ mejnemu prehodu z Albanijo. Tam človek ugotovi, da je prehod meje v stilu kam se ti mudi – lepo eden po eden (s tem da imajo za pregled enega avtomobila približno 5 do 10 minut), pravzaprav ne avtomobila ampak papirjev – avtomobili in to kaj je v njih jih očitno ne zanimajo, hočejo pa vse papirje od avtomobila (prometno in zeleno karto).

Na prehodu se lahko ponovno pričakuje plačilo takse (nekaj evrov po glavi in po avtu), vendar včasih  pri končnem pregledu rečejo le: »Na svidenje.« Po prehodu meje se prične vožnja v stilu divjega zahoda. Cesta do Skadra je eno samo gradbišče, kjer niso potrebne zadnje dve prestave (prve tri so povsem dovolj), lahko pa se zgodi, da se vozi po dva vštric in še tovornjak nasproti preko takšnih lukenj, kjer se z lahkoto tudi nasede. To je dežela hitrih in zelo hitrih mercedesov. Osebni avto znamke mercedes ni namenjen le za prevoz ljudi, temveč prevaža tudi seno, živali in podobno.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*