Letos je tudi mlajši sin pričel hoditi v 1. razred in s tem so se pričele težave. Bolje rečeno moj sin je povzročal težave drugim. Tepel je druge otroke, jim nagajal, potisnil punčko iz pitnika, itd.
Vsakodnevno so mi učiteljice poročale o novih lumparijah, ki jih je moj sine izvajal v šoli. Pripeljati in odpeljati otroka v šolo, je povzročilo težo v želodcu. “Le kaj bom danes spet slišala, ko ga bom prevzela?”, sem se spraševala. Vem, da je moj otrok težaven, saj ima sum na avtizem. Stvari vidi iz svojega zornega kota, ima velik primanjkljaj empatije. Po treh mesecih od vstopa v šolo je dobil tudi odločbo kot otrok s posebnimi potrebami.
Ko sem ga vprašala, zakaj je punčko potisnil iz pitnika, mi je odgovoril: “Ker sem bil žejen.”
“Ona je bila tudi žejna.”, sem mu na to odvrnila.
“Ampak jaz sem bil najbolj žejen.”
Kljub svojemu primanjkljaju, v vrtcu zadnje leto ni bil agresiven, ampak se je njegovo obnašanje izrazito izboljšalo. Razmišljala sem, kaj lahko naredim, da se stanje izboljša. Ker pogovor z otrokom ni pomagal, zraven njega pa v šoli tudi nisem mogla biti, da ga nadzorujem, smo prosili babico, da je prihajala ponj takoj po kosilu, da se mu omili stres prehoda v šolo. Stvari so se v tistem mesecu popravile. Nato smo otroka ponovno pustili v varstvu po pouku. Situacija se je ponovila. Ponovno stare težave.
Nekega dne ob prihodu po sina, je učiteljica v varstvu poročala: “Danes je pa celo uro v varstvu trgal liste otrokom.”
Tisti dan otroka nisem jaz prevzela. Ko sem to naknadno slišala, priznam sem bila zgrožena.
Najprej zaradi svojega otroka, ker mu v družini zagotovo nismo dajali takega zgleda in se oba z bivšim možem, torej otrokovim očetom, zelo trudiva glede vzgoje.
Druga misel pa je bila: “Ja, čakaj. Ali jaz prav razumem? Celo uro je trgal otrokom liste, učiteljica pa ni naredila ničesar?” Nisem mogla verjeti in to me je resnično šokiralo. Če bi bila jaz prisotna v razredu, vsekakor ne bi dovolila tega.
Tudi v vrtcu, kjer sem bila pet let zaposlena kot vzgojiteljica, sem imela primere, ko sem morala ustaviti otroka. Preprosto sem ga prijela in odstranila, da ni mogel več tepsti ali gristi drugega otroka. Ena odrasla oseba je imela potem takega zahtevnega otroka pod nadzorom in je preprečila nadaljnje neprijetnosti. Seveda se je zgodilo, da je kdo komu kaj naredil, ampak nadaljevalo se pa ni v istem duhu. Kako je torej moj otrok lahko celo uro trgal liste otrokom!?! Kaj pa je počela učiteljica ob tem? Zakaj mu ni tega preprečila?
Naslednji dan ob prihodu v šolo, me je po oddaji otroka zaustavila mama sošolca mojega sina: “Veste želela sem vam osebno povedati, da se ne bomo pogovarjali za vašim hrbtom. Moj sin, mi je povedal, da ga je vaš ponovno nadlegoval, da ga je podrl na tla in potem sedel na njem.”
Najraje bi izginila od neugodja in nemoči. Razložila sem ji, da sem tudi jaz obupana in ne vem, kaj naj naredim. Pogovor z otrokom ne pomaga. Doma mu česa takega ne dovolimo, v šoli pa nisem prisotna, da bi ukrepala.
Vsekakor pa sem vedela, da je skrajni čas, da se z učiteljicami pogovorim.
Bivši mož in jaz sva z učiteljicami načela temo: “Ko najin sin nadleguje druge, bi vas prosila, da mu to preprečite in ukrepate.”
“Ja, saj vedno ukrepamo. Rečemo mu, da naj neha, pa nič ne pomaga.”
“Ali ga lahko potem fizično zaustavite? Ga preprosto primete in lahko tudi odnesete v kabinet, ki ga imate ob razredu.”
Malce negotovo so gledale kot bi hotele reči, da nimajo teh pooblastil.
Midva pa sva vztrajala: ” Glejte prosiva vas, da ukrepate. Otrok enostavno mora imeti meje. Tega v vrtcu ni počel in ne smemo mu dovoliti, da bi se tu izživljal nad otroki.”
“Saj sem ga že večkrat hotela dati v kabinet, pa mi potem pobegne in ga moram loviti po razredu. Ne uboga. Ko ga pa ujamem, pa se mi hoče iztrgati in bi ga morala močno prijeti, da ne pobegne. Potem se pa bojim, da bi imel kakšno modrico, ko je že tako suhcen.”
Oba starša sva v hipu vneto spodbudila učiteljico: “Nič ne skrbite, vi ga samo prosim močno primite in odstranite od drugih otrok. Nič hudega se mu ne bo zgodilo. Z najine strani imate vsa pooblastila, da to naredite. Ne skrbite, ne bova vas tožila, če ga malce močneje primete.”
V bistvu so vse naše učiteljice zelo prijazne. Če bi imela nezahtevno punčko, ki sliši na besedo, bi se mi zdele prav čudovite. Ker pa sin potrebuje zelo natančne meje, kaj se sme in kaj ne, sem si zaželela starih časov, ko je imel učitelj večja pooblastila. Ampak žal danes učitelj praktično nič ne sme in tudi to je vzrok, zakaj je vse več težav z učenci.
Učiteljice so potožile tudi, da sin pogosto noče na kosilo z njimi in predlagala sem, da ga naj pač pustijo v razredu, če noče. Bo že prišel sam za njimi. Vem, da mu niti približno ni všeč, ostati sam. Ko se doma obira, grem kar naprej in potem je en, dva, tri pripravljen zelo pohiteti.
Odgovor učiteljic: “Ne smemo ga pustiti samega.”
Saj ne morem verjet, da imamo takšno zakonodajo. Pa saj učitelj več nič ne sme. In ves čas je v strahu, da ga bo kak starš tožil že, ko grdo pogleda otroka. Ker je to zagotovo nasilje.
Enkrat ga ne bi vzele s seboj na kosilo, pa bi bil problem takoj rešen. Ko prične doma sitnariti, kako on ne bi jedel tega ali onega, mu lahko gladko povem: “Ja, potem pa pač danes ne boš imel kosila.” In otrok takoj spremeni zgodbo. V trenutku je pri mizi. No, v šoli tega ne smejo. Zaradi tega jim moj sin dela težave. Saj vem, da je otrok s posebnimi potrebami, ampak zaradi tega potrebuje več discipline, ne več popustljivosti.
Potem dobiva vprašanje učiteljic: “Kako pa vi ukrepate doma, ko ne uboga?”
“Najbolj pomaga, da ne dobi sladkarije. Potem je v trenutku pripravljen sodelovati.”
In potem me navdahne rešilna ideja: “Veste kaj. Pa saj imate v šoli pogosto kakšne kekse za popoldansko malico ali sladico pri kosilu. Kaj, če se dogovorimo, da če ne uboga učiteljice, ni sladice. Jaz mu bom to takoj danes razložila in že jutri, da lahko spomnite na to.”
V začetku decembra je padel ta dogovor. Še isti večer sem otroku mirno, a odločno povedala: “Poglej, dragi moj sin. Učiteljice so mi povedale, da jih v šoli ne ubogaš. Učiteljice moraš ubogati in zato smo se dogovorile, da če jih ne ubogaš, ne dobiš sladkarij v šoli. Če jih tisti dan ni, jih ne dobiš naslednji dan. Ali razumeš?”
S sklonjeno glavo je samo pokimal.
Dodala sem še: ” Učiteljico bom vsak dan vprašala, kako si se obnašal in če je ne boš ubogal, tudi doma ni nič sladkega.”
Naslednji dan je bila učiteljica zadovoljna in nasmejana, ker je bil otrok čudežno krasen. Dan za tem prav tako. Vse do počitnic ni bilo večjih težav in upam, da smo mulčka uspeli ukrotiti.
Ko poslušam zgodbe učiteljev, se sprašujem, koliko staršem, bi danes ob svojem problematičnem otroku, ravnalo tako kot sva midva z bivšim možem. Seveda v korist otroka in drugih otrok. Svojega otroka želim vzgojiti v normalnega odraslega in če bi si pred težavami otroka zatiskala oči in krivila vse druge, ne bi bilo uspeha. Dejstvo je, da so danes učitelji prestrašeni pred tožbami in nimajo pooblastil ukrepati. V veliko škodo naših otrok. Žal so mnogi starši danes postavili svojega otroka na piedestal in ne zmorejo videti, da je to za otroka slabo.
Naša učiteljica naju je v času najhujših težav pohvalila in obenem potožila: ” Vidva se vsaj zavedata težav svojega otroka. Imamo pa starše, ki jim povemo, kako se njihov otrok obnaša v šoli in mi v obraz povedo, da oni svojega otroka poznajo 6 let in zagotovo vedo, da tega pa njihov že ne počne. Kaj naj torej naredim v tem primeru?”
Kakšen vpliv imajo torej take besede starša, ki so pogosto celo vpričo otroka izrečene učitelju? Otrok bo učitelja še bolj izžvižgal, težav z njim bo še več, ko bodo starši problema ozavestili, pa bo verjetno že prepozno.
Menim, da so mnogi starši današnjega časa zašli v popolnoma napačno smer. Vsekakor na tak način ne delamo usluge otrokom. Vsak starš bi se moral vprašati, kako bo otrok, ki je imel vedno potuho, funkcioniral v odrasli dobi? Ali je življenje v odraslosti pravljica ali pogosto težek boj? Ali je treba imeti v življenju notranjo moč? Ali jo pridobiš tako, da od malega vsi plešejo okrog tebe in ustrežejo vsaki tvoji muhi?
Odprimo torej svoje zaslepljene oči in postavimo otrokom meje. Vzgajajmo svoje otroke in pomagajmo pri tem tudi učiteljem. Povrnimo učiteljem večjo avtoriteto, otroci pa naj ne bodo bogovi.
