Preberite.si

Vsak študent prava se močno veseli trenutka, ko bo minilo še zadnje dejanje študijskega obdobja, to je zagovor diplome, saj to pomeni tudi uradno konec vseh dolgih ur učenja, ki jih lahko strnemo kar v dneve, tedne in mesece časa za priprave na težke izpite. Ja težke. Študij prava ni lahek študij, pa ne zato, ker ne bi bilo mogoče dojeti študijske snovi, ampak predvsem zato, ker je snovi, ki jo je treba preštudirati res veliko. Verjetno se lahko pogovarjamo o nekaj metrih prebranih in predelanih knjig. Ko mine še zagovor diplome, pa nato z upanjem zremo v prihodnost, saj nas sedaj čaka služba, kjer bomo lahko pokazali, kaj smo se naučili tekom študija prava ter si nato kmalu ustvarili še kaj več v življenju. No ja, ni ravno tako, oziroma ne v tem vrstnem redu. Če sploh je zaposlitev na delovnem mestu »pravnik« (tudi odvetnik, sodnik, tožilec etc…) tukaj vmes.

Danes je zaposlitev mladega diplomiranega pravnika na izobrazbi primernem delovnem mestu skorajda že nemogoča po načelu enakopravnosti zaposlovanja v javnem sektorju, štejejo tako rekoč le še »veze in poznanstva«, ne glede na to, če imaš kot študent nabranih že precej delovnih izkušenj za seboj. Danes se praktično lahko zaposlijo le še pravniki s pravosodnim izpitom (tudi če ta ni potreben za to delovno mesto) oziroma, tisti ki so delali že dolga leta na sodiščih ali tisti z »vezami«. Kje naj pričnemo svojo pot pravniki začetniki, brez prej naštetih točk? Vprašanje za milijon evrov, verjetno. Kdo je tega kriv? Mladi diplomirani pravniki verjetno še najmanj. Korenine problema se pričnejo precej prej in na drugem mestu. Zakaj je na pravnih fakultetah razpisanih toliko prostih študijskih mest? Našo državo precej stane, preden pride študent do diplome, kasneje pa je še brezposeln na socialni pomoči.

Po drugi strani pa primanjkuje drugih poklicev, v katerih bi lahko ti isti ljudje že nekaj let bili redno zaposleni na drugih delovnih mestih, ki so prazna in čakajo (velja tudi za mnogo drugih diplomantov). Zakaj fakultete ne razpišejo manj študijskih mest in s tem vpišejo res le tiste študente, ki izpolnjujejo določene kriterije, da bomo dobili res kvaliteten in konec koncev tudi zaposljiv kader, ki bo po koncu študija resnično imel tudi možnost dobiti delo. Danes pa mladi diplomanti, na vrhuncu intelektualnih in fizičnih zmožnosti sedimo doma in z vsakim novim dnem izgubljamo delovni in življenjski elan.

To ne pelje v nič dobrega. Kako nimamo v naši državi na vodilnih funkcijah nekoga ki bi znal preračunati, da stotine diplomiranih pravnikov ne more zasesti nekaj deset (če sploh toliko) prostih delovnih mest? Številke na listi čakajočih diplomantov za pripravništvo na sodišču so grozljive, da ne rečemo groteskne. V tem trenutku na območju mariborskega sodišča za pripravništvo z delovnim razmerjem čakajo 703 diplomanti, od tega nekateri že precej več kot 10 let, kar pa pomeni da se ti diplomanti zagotovo še niso zaposlili kot odvetniki, sodniki, tožilci etc., saj nimajo opravljenega pripravništva in možnosti opravljanja pravosodnega izpita. Če imajo nekaj sreče so zaposleni kot pravniki in opravljajo osnovna pravniška opravila, sicer pa dela na nižjih delovnih mestih v gospodarstvu oziroma v industriji. Kdaj in kako se bo to končalo?

V tem trenutku nimamo niti ene svetle točke glede zaposlovanja mladih diplomiranih pravnikov, na katero bi se lahko z upanjem oprli, kar kaže, da je stanje te tematike v državi res alarmantno. Dejstvo je, da toliko pravnikov ne potrebujemo, vendar tudi za tiste, nujno potrebne za nemoteno in tekoče opravljanje teh javnih služb, na koncu običajno zmanjka denarja. Kot vsepovsod, se tudi tu vse se začne in konča pri denarju. Malo kmečke pameti v glavo, pa bo za vse dovolj.