Pasje mladičke zna ogrožati kar nekaj nalezljivih bolezni, nekatere tudi tako hude, da lahko povzročijo pogin. K sreči pa imamo možnost, da pojav teh bolezni preprečimo z zaščitnimi cepljenji. Da pa so cepljenja učinkovita, je treba cepljenja ponavljati, prvo leto celo na nekaj tednov.
Pasje mladičke praviloma v prvih nekaj mesecih življenja cepimo trikrat, in sicer prvikrat pri starosti 6 do 8 tednov, drugič pri starosti 12 tednov in tretjič pri starosti 16 tednov. Lahko pa ta razpored tudi nekoliko variira, kar pa je odvisno od različnih dejavnikov.
Tako pasje mladičke pri nas v prvih mesecih življenja ponavadi cepimo proti pasji kugi, parvovirozi, kužnemu kašlju in nalezljivemu vnetju jeter (hepatitisu). Ta cepljenja so sicer neobvezna, so pa zelo priporočljiva. Ko ima mladič za seboj tri zaporedna cepljenja, potem je treba zaščito vsakoletno obnavljati z enkratnim cepljenjem.
Nikakor pa ne smemo pozabiti na obvezno cepljenje proti steklini. Neobvezna cepljenja izvajamo po prej opisanem razporedu, proti steklini pa cepimo pri starosti 3 mesece in zadošča enkratno cepljenje. Zakon o cepljenju proti steklini, ki velja od začetka leta 2014, predpisuje, da morajo biti prav vsi cepljeni tudi v letu 2014, nato pa velja, da če je bil pes cepljen 3 leta zapored, se potem cepi tako, kot to predvideva proizvajalec, torej na dve do tri leta (odvisno od uporabljenega cepiva). Na temu mestu velja še opozoriti, da če lastnik po dveh ali treh letih zamudi cepljenje, mora ponovno cepiti tri leta zapored in šele nato spet na dve do tri leta.
Zakaj je prvo leto potrebno večkratno cepljenje?
Ko se pasji mladički še dojijo pri svoji mami, skupaj s prvim materinim mlekom dobijo tudi protitelesa, ki nudijo začasno zaščito pred nalezljivimi boleznimi, proti katerim je odporna tudi mama. Ta protitelesa so prisotna le v materinem prvem mleku, ki ga imenujemo mlezivo. Poleg tega so tudi prebavila mladičkov sposobna vsrkati ta protitelesa v svoj krvotok le 24 do 48 ur po rojstvu. Ta protitelesa so nedvomno koristna za zaščito mladička pred nalezljivimi boleznimi v prvih nekaj tednih življenja, potem pa začne njihova količina upadati in mladiček mora razviti svojo lastno zaščito. In prav v ta namen uporabljamo cepljenja. Vedeti pa moramo, da vse dokler so v krvi mladička prisotna protitelesa, ki jih je prejel od matere, cepljenje ne bo imelo prav nobenega učinka na mladičkov imunski sistem. Materina protitelesa se namreč vmešajo tako, da nevtralizirajo cepivo.
Na to, kdaj se bo mladičkov imunski sistem sposoben odzvati na cepljenje, vpliva več dejavnikov. Med drugim so pomembni stopnja imunosti matere, koliko protiteles je mladiček dejansko vsrkal v svoj krvotok, in kolikokrat smo mladička cepili. Prav zato, ker nam ni znano, kdaj bodo mladičku pošla vsa materina protitelesa, moramo mladička večkrat cepiti. Pri tem upamo, da bosta vsaj dve cepljenji uspeli doseči časovno nišo, v kateri so mladičku že pošla materina protitelesa, ni pa še prišel v stik z dejanskimi povzročitelji bolezni. Eno samo cepljenje, četudi ga je mladiček prejel ob pravem času, zelo verjetno ne bo sprožilo nastanka tako dolgotrajne odpornosti, kakršno si želimo. Izjema pri temu pravilu je cepljenje proti steklini, ker tu tudi ena injekcija cepiva v pravem trenutku sproži nastanek dolgotrajne odpornosti.
Notranji zajedalci pri pasjih mladičkih
Notranji zajedalci, gliste in trakulje, so pri pasjih mladičih precej pogosta nadloga. Mladi psički lahko dobijo notranje zajedalce še pred svojim rojstvom, lahko pa tudi kmalu po rojstvu preko materinega mleka. Zato mladičkom, tudi preventivno, odpravljamo notranje zajedalce neposredno ob prvemu cepljenju. Odpravljanje zajedalcev pri mladičkih večkrat ponovimo, v skladu z navodili in priporočilom veterinarja. Ponovitev odpravljanja zajedalcev čez 3 do 4 tedne je potrebno zato, ker ta sredstva ponavadi delujejo samo na odrasle oblike zajedalcev, po temu obdobju pa tudi preživele ličinke zajedalcev odrastejo in takšne lahko enostavno odpravimo. Tudi kasneje v življenju vsem psom večkrat letno odpravljamo notranje zajedalce.
Najpogostejši notranji zajedalci pri psih so trakulje. Psi se okužijo z njimi takrat, ko pogoltnejo bolhe, v katerih so jajčeca trakulj. Psi pogoltnejo bolhe, ko grizejo ali ližejo srbeča mesta na koži. Zaužita bolha se nato prebavi, takrat pa se jajčeca sprostijo, iz njih se izležejo mlade trakulje, ki se nemudoma oprimejo črevesne stene. Tako lahko invazija bolh pomeni, da se bo pes v tednu ali dveh okužil tudi s trakuljami.
Pri psih, ki imajo trakulje, lahko v iztrebkih opazimo majcene delce, odrivke trakulj. Ti odrivki so ponavadi bele barve in po obliki spominjajo na riževo zrno. Dolgi so nekaj milimetrov in lahko migajo na površini iztrebkov. Nahajajo se lahko tudi prilepljeni na dlako okoli zadnjične odprtine. Na temu mestu se sčasoma posušijo, skrčijo na približno polovico velikosti in se zlato obarvajo.
Odrivki trakulj se ne izločajo prav vsak dan in tudi ne ob vsakem iztrebljanju. Zato preverjajmo iztrebke več dni zapored in če najdemo kaj, kar ne sodi zraven, se obrnimo na svojega veterinarja.
