Pred kratkim sem objavila že članek ob dnevu žena – osmem marcu, ki si ga lahko ponovno preberete tukaj, v katerem opisujem stališče do žena, mater. Matere in žene čutimo svojo pomembnost v pripadnosti današnje družbe. Pomembno je kako nas današnja družba sprejema. Vsaka posameznica je lahko ujetnica v njej, če se ne postavi zase in za svojo družino. To je prvo, uvodna potrditev, ki je želja posameznice. Potrditev se trudimo pridobiti s trdno voljo in prepričanjem ter zaupanjem prvo vase nato bližnjim.
Šele, ko tako zaupamo sebi in najdemo pošten kompromis do sebe, se lahko odpremo drugim, družini. Zadovoljstvo je pogoj za srečo posameznika. Torej gradimo na njem. Kaj posameznika osreči pa je zopet odvisno od nas, od poznavanja karakterja drugih, od trenutnih situacij, dogodkov. Na vsakega od nas vplivajo tudi zunanji faktorji v okolju, ki se lahko kažejo v obliki stresa. Tudi tega se naučimo premagati, ga skušamo vsaj obvladovati. Ljudje radi slišimo le dobre novice, pozitivne novice in si družbo iščemo s sebi podobnim ljudmi. Življenje pa ni vedno nabito s pozitivnimi novicami. Žalost ob izgubi bližnjih, službe in druge podobne situacije, ki niso predvidljive nas postavijo v tem življenju na realna tla. Zopet smo sami tisti, ki se moramo pobrati.
Če imamo oporo se poberemo hitreje. Skušamo pozabiti na preteklo situacijo in jo beležimo v spominski knjigi na straneh najlepših dogodkov. Številni sončni žarki krasijo to stran knjige. Na vsakemu od žarkov je črta kamor beležimo dobre plati prihodnosti. V tem primeru popravkov ni mogoče beležiti za nazaj. Lahko pa naredimo usmeritve za naprej. Šola je bila narejena, med drugimi tudi materinska. Pomembna vloga matere, ki jo čuti do otroka nikoli ne zbledi. Ni dneva, da ne bi pomislila nanj. Tudi, če je nekje drugje, če sem sama proč od njiju. Skrb je tista, ki je senca vsake matere. Rojstvo otroka ni samo takratni dogodek, temveč dogodek, ki se ga spominjamo celo življenje. Otroku nudimo kar potrebuje za preživetje. Vsak »luksuz« ima lahko trajne posledice nanj. Zato je zelo pomembna povezanost obeh staršev z otrokom. Vlogo starša igrata oba starša. Vez je močnejša, ker je komunikacijsko usklajena. Izstopanja so minimalna ali jih sploh ni.
Starši smo starši otoku dokler živimo. Tudi odrasel otrok potrebuje oporo, kamor se lahko vsakič nasloni. Vrata so mu vedno na stežaj odprta, če jih le sam hoče odpreti. Na katere vrata bo potrkal je odvisno od zaupanja, ki ga je pridobil v preteklosti, mladosti. Izkušnje, ki jih sproti dobiva so lahko večkrat napačne. Dejanja so tista, ki ga izučijo. Torej življenje, situacije, dogodki vsi so faktorji spoznavanja sebe in drugih. Zopet smo pri sprejemanju sebe in drugih. Začaran krog v katerem se znajde vsak. Loči nas le razum, ki je povod, da se odločimo v katero smer gremo. Kot mater dveh sinov sem vedno gradila na poštenosti in razumu. Vse ostalo se je potrebno naučiti sprejemati in dajati. Če nekaj dobrega damo ali naredimo in drugič zopet to naredimo in tretjič zopet… Izkušnje kažejo, da se je vrnilo tam, kjer nisem pričakovala.
