Želite preteči maraton?



Marsikdo si želi preteči maraton. Ste med njimi?

Vsak prvi maraton se prične z željo. Sledi odločitev. Trening. Šele nato je na vrsti prvi maraton in potem vsi ostali.

Želja preteči maraton

Zakaj toliko ljudi želi preteči maraton? Zakaj toliko ljudi želi preteči ravno teh 42.195 m? Vsaj enkrat v življenju? Zakaj sem ga želela preteči tudi sama?  In potem znova in znova?

Prestiž? Izziv? Nova moda? Mazohizem? Užitek ali trpljenje? Obsedenost s tekom? Frustriranost? Samodokazovanje? Postavljanje pred ostalimi? Narcisoidnost? Borba s samim seboj?

Verjamem, da je vzrokov vsaj toliko kot je metrov maratona. Ali pa kar maratoncev samih. Verjamem, da niti nimamo dovolj besed v slovarju, da bi vse te vzroke lahko navedli. Za kakšnega od njih še sami ne vemo, da se skriva v nas in da nas je ravno ta vzpodbudil, porinil v superge in navdušil nad 42.195 metri.

Od kdaj ta želja?

Dandanašnji pravzaprav ni prav nič nenavadnega, da se nekdo navduši za maraton. Ogromno ljudi teče, tekaški programi, pripomočki in oprema je na dosegu roke. Tekaške skupine, trenerji, motivatorji. Tekaških prireditev pa toliko, da jim sploh ne moreš več slediti. Kaj takega si včasih sploh nisi mogel predstavljati. Tudi tega ne, da nekoč ne boš čudak, ker tečeš.  Pravzaprav je danes že skorajda obratno.

Včasih ni bilo tako.  Če si tekel, si bil že ožigosan za nekakšnega čudaka. Kaj točno je maraton, pa večina tako ali tako ni vedela.

Najprej je bila itak samo beseda. Maraton. “Preteči maraton” je veljalo kot nekaj za nekoga drugega. Rezervirano samo za vrhunske športnike, atlete. Profesionalce! Za neke skorajda nadljudi. Za marsikoga je bil maraton nekaj popolnoma norega in nedosegljivega. Strah vzbujajočega. Skrivnostnega.

Če dobro pomislim, je tudi zame bil maraton samo beseda. Dolgo časa. Ampak, ta beseda je bila tako skrivnostna, malce strašljiva, skorajda ne tuzemska, znanstvena fantastika pa moja priljubljena zvrst.

Bil je torej tek in potem tisto “maraton”. Rezervirano za one, druge. Skorajda nezemljane.

Sčasoma se je spremenilo. Verjetno ne “kar naenkrat”, čeprav se mi danes tako dozdeva. V ljudeh je tlela želja, radovednost. V ljudi se je prikradla prav počasi,  sčasoma, iz okolice.

Zadeva se je začela hitreje odvijati s prvim slovenskim maratonom. Informacije so se pričele hitreje  širiti, od ljudi, znancev, po radiju, televiziji, časopisju. Misel na maraton se je počasi širila med ljudi, preraščala pa prav počasi v željo. Med vse več ljudi.

Maraton, maraton …. MARATON … MaRaToN! MaraTon?

Tudi v meni je tlela, prav počasi, potihoma. Nekakšno sanjarjenje. Kako tečem, dolgo. Hitro. Tečem še dlje, ker me sprošča. Dobro se počutim in to kljub temu, da sem neskončno utrujena. Tečem eno uro, uro in pol. In kaj je potem? Potem je maraton. In kdo ga teče? Ah, saj vem, to so tisti – norci! Maratonci!

Tek je nekakšno zdravilo in vir moči. Fizične in psihične. Maraton, dolgi tek, torej je to še več tega – to morajo biti nekakšna krila!

Za to pa se je potrebno potruditi!  Biti sam sebi birič. Včasih ali bolje, pogosto, se je potrebno z vso močjo brcniti v rit! Da smo boljši in da se nečesa lotimo in dokončamo.V življenju nasploh.  Potrebno je trdo delati. In pošteno. Brez goljufanja, brez dopingiranja. Samo tako je potem užitek življenja pravi. Kot maraton. Maraton vas spremeni. Si to želite?

Želite torej preteči maraton?

Pretekli ga boste, vendar se ga lotite iz pravega vzgiba. Od maratona boste imeli neskončno več, če ste resnično ljubitelj gibanja ter teka in v njem uživate. Če tečete le za stavo ali ste celo prisiljeni na nek način v maraton je to popolna bedarija. Lotiti se maratona samo zato, da se boste postavljali pred drugimi je neumno in skrajno nezrelo. Na tak način si delate več škode kot koristi. Če glava ni z veseljem pri delu bo delo slabo opravljeno. Ravno tako kot bi bili na delovnem mestu, ki ga sovražite oz. ne marate. Rezultat gotovo ne bo tako dober, kot bi lahko bil, če bi delo opravljali z navdušenjem in ljubeznijo. No, podobno je z maratonom.

Želja preteči maraton

V obeh primerih torej se vam bo uprla glava in telo. Glava bo štrajkala po svoje in mišice tudi. Na maratonu boste trpeli neprimerno bolj, kot bi bilo morda potrebno (krči, izčrpanost, bolečine), na delovnem mestu pa boste staknili kakšno delovno poškodbo. Telesa se ne da pretentati. In verjemite: naši možgani so pravi čudež! Prav nič jim ne moremo. Kar obratno ne moremo trditi.

Če torej razmišljate o svojem prvem maratonu se pametno odločite. Naj bodo dejstva in vzroki pravi! To si morate resnično želeti. Vi! Zaradi sebe!

Naj vaši odločitvi botruje tako srce kot zdrav razum. Vsak bi se moral zavedati, da se lahko maratona loti le nekdo, ki je dovolj zdrav in že nekaj časa teče. Redno. Še enkrat: maraton je za zdrave ljudi!

In naprej: maraton za mehkužce ni! Ni za cincarje, reve in pezdete, kot se je rad izrazil naš pokojni dr. Rugelj. Pa še prav je imel!

Če pa to celo po nekem naključju ste, vas bo g. Maraton prav gotovo spravil v red.

Bodite torej odločni, neomajni, vztrajni.

Kajti bolj kot maraton je dolga pot priprav. Tista,  ki vodi na start maratona. Še prav posebej je dolga tista, ki vodi do prvega maratona! Časovno, kilometrsko in psihološko!

TEČEM-LETIM-ŽIVIM

3 komentarji

  1. Vlasta lešnik

    Kako lepo, rada prebiram….enkrat sem že omenila knjigo….pravi tekaški leksikon resničnih občutkov in napotkov, zanimovosti in humorja…! Čestitam Mojca ! Lep tekaški pozdrav ! Vlasta

  2. Ce zelis spoznati drugacno zivljenje, teci maraton, je izjavil Emil Zatopek.
    Veckrat me kdo vprasa zakaj tecem
    Odgovora ne bo razumel, ker ne tece.

  3. Svoj prvi maraton v Kranju sem tekel z uro. Dolocil sem, kaksne vmesne case naj bi dosegel. Na druge tekace se nisem oziral in maraton sem pretekel brez velikih problemov.Priprave na prvi maraton pa morajo biti vecmesecne tako fizicno kot psihicno, ce ga hoces preteci.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*