Resnična zgodba deklice z rjavimi očmi



Hrepenenje po ljubezni

Nekoč je živela skodrana, okroglolična deklica, z velikimi rjavimi očmi. Prebivala je v lepi hišici z vrtom, skupaj z očetom, mamo in polbratom. Bila je odprtega srca, radovedna, radoživa, učljiva. V svet je  gledala zaupljivo, s svojimi velikimi rjavimi očmi, polnimi   ljubezni do staršev in ostalih ljudi. Skozi igro življenja je začutila, ter se učila prepoznavati svoja globoka občutja, predvsem strah, zadrego, jezo, veselje, laž, bolečino…

Ljubezen

Ko srček njen je bil poln, želela je svoja občutja deliti s svojimi  dragimi, toda glej ga zlomka , dragi njeni so rekli ji , naj molči! Naj ne govori, kar srce ji veli, naj jih skrije, saj tu so ljudje , ki so zli.  Deklica je ubogljivo sklonila glavo, zaprla svoje srce in strah se je počasi, počasi plazil skozi njeno telo, misli. Nič več ni spraševala, nič zahtevala, govorila kaj čuti…le pogled njenih rjavih oči je izražal strah in  žalost.

Tako je deklica odrasla v lepo postavno mladenko, mlado ženo s krasnimi zasanjanimi rjavimi očmi. Toda  glej ga zlomka, zdaj njeno srce bilo je prazno, ničesar ni čutilo, bilo je ranjeno, polno  brazgotin. In ni znala ločiti iskrenosti , dobrote od hinavščine, ljubezni od laži … Zato je iskala, hrepenela po izpolnjenosti,  ljubezni , ki je ni  in ni bilo, bile so samo nove bolečine, rane, brazgotine!

Srce deklice je postalo trdo od brazgotin, trdo kot kamen. Toda nekje v srčiki srca je dekle  še vedno hrepenelo po ljubezni, svobodi . Zato je srce gnalo deklico naprej, da najde kar že dolgo išče.

  • Išče, išče in končno po dolgih letih iskanja najde, kar misli da išče njeno srce.
  • Le malo spodbude je bilo potrebno, toplo dlan skozi katero je začutila energijo srca.
  • Vas zanima kje je deklica našla po dolgih letih iskanja  kar je izgubila?
  • Vam povem nadaljevanje zgodbe?

Torej, deklica našla je kar je iskala v SEBI, saj sprejela se je takšna kot je. Ponovno si je upala odpreti  svoje  srce, začela doživljati polnejše svoje življenje, še vedno se  uči  brezpogojne ljubezni. Premaguje omahovanje, strah, ponovno  je začutila svoja  čustva, občutke, poskuša zaupati svoje najgloblje misli, da prodre skozi ponos ega in programiranosti iz mladosti, nadomesti ločeni jaz z združenim jazom!

 Deklica z rjavimi očmi je bila včasih srečna, oči so ji žarele, toda počasi a vztrajno se je prikradel žarek žalosti zaradi drugih ljudi, topla dlan je že dolgo ledena , trda in  boleča. Toda deklica se ne vda, še vedno upa , da najde  toplo dlan in srce, kot nekoč, mehko, da jo poboža, objame njeno dlan, da skupaj gresta v novi dan!

Vsi imamo svoje izkušnje iz dosedanjega življenja, svoj notranji svet in svoja hotenja in želje. V notranjem svetu dobi vsako dejanje drugega, vsak dogodek ali beseda svoj pomen. Lahko smo presenečeni  , kaj  drugi skrivajo v sebi. Zato je potrebno, da se pogovarjamo, se odpiramo v pogovoru drug drugemu. S takšno izmenjavo mnenj začnemo tkati medsebojne odnose, ki temeljijo na brezpogojni ljubezni. Le brezpogojna ljubezen je tista, ki sprejema različnost. Le lastne življenjske izkušnje so dragocenost, katero lahko ponudimo drugemu.  Bogastvo izkušenj, smo pripravljeni deliti tudi s  svojimi vnuki, v obliki zgodb katere jim pripovedujemo. Dejanja in besede so poti , po katerih se premikamo do drugih, se spoznavamo in bogatimo. Zelo pomembno je,  da začnemo poslušati druge ko govore o sebi, da jih slišimo in da začnemo tudi sami govoriti o sebi. Ko se naučimo tako  komunicirati, se nam vrata ljubezni odprejo na stežaj.

Kadar hočemo druge prisiliti, da bi bili taki, kot si mi želimo, se branijo, postanejo trmasti in pojavijo se  škodoželjna čustva. Ko dopustimo da se spremembi uprejo, jim damo svobodo pri izbiri. Dokler se ne naučimo  brezpogojno sprejemati, bomo vedno gledali skozi predsodke in sita« bi lahko bil« ali » mora biti«. Naš obstoj nam potrdijo takrat, ko nas pohvalijo takšne kot smo . Po 30 letih še vedno spoznavam vrednost brezpogojne ljubezni, ki ni odvisna od tega, kaj sem in kaj nisem, kaj imam in česa nimam, kaj storim ali česa ne storim.

Včasih nam lahko tudi naši najbližji ali  sorodniki povzročijo veliko gorja. Takrat potrebujemo dobrega prijatelja, ki se z nami ne bo prerekal, nam bo stal ob strani in nas bo vedno vesel, tudi če smo žalostni, debeli, depresivni. Prijatelja ki nas ima brezpogojno rad.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*