Zgodba o angelu

Avto sem parkirala v stisnjenem vaškem jedru. Pot me je vodila mimo hiš in vrtov ob mirnem potoku. Jutro je bilo mirno, kristalno cisto in prijetno sveže. Kot bi se preko noči očistilo in se od neznanega izvora napolnilo s svežo energijo. Moje oči so kar same zrle v nebo, ki je bilo nebeško modro, jasno in zdelo se mi je, da je cisto blizu. Kot bi se nežno dotikalo zemlje.

Danes je bil moj dan. Moj poletni dan, v katerem sem sebi podarila izlet v čudovito naravo. Sama, s svojimi mislimi in občutki…. Z vsem kar se nabiralo skozi čas, ki se je odmikal, tako kot moj notranji stik s seboj. Kar nikoli ni dobro! Saj izguba sebe pomeni izgubo moči, ustvarjalnosti, ravnovesja… Bila sem utrujena, zasičena z mestnim utripom, aktivnostjo in neustavljivim hitenjem.

Čeprav živim v mestu, globoko v sebi tega nisem nikoli v celoti sprejela. Sem otrok narave. Povezana z njo, njen del. Narava me napolni z mirom, z ustvarjalno energijo, z voljo do življenja… Moja pot je vodila skozi sotesko reke, čez gozdiček, čez rečne globeli preko lesenih mostičkov. Ob reki je bilo prijetno hladno, v gozdičku je pihljal osvežilen vetrič, mršil moje lase in mi hladil pregreta lica.

Naravi sem se popolnoma prepustila! Kot dragemu ljubimcu pri ljubljenju. Nobene potrebe po nadzoru nisem čutila, bila sem tako svobodna, tako lahka… Zavedala sem se, da to zmore narediti samo Narava z veliko začetnico. V gozdu ob vodi sem bila sama. V smislu, da nisem srečala nobenega predstavnika človeške civilizacije. Mlado jutranje sonce je barvalo cisto vodo reke s posebnimi barvami, od smaragdno zelene, pa vse do turkizne. Ptičje petje in čebljanje, pa me je spremljalo vso pot. Slišala sem tišino zgodnjega jutra. Približevala sem se kraju, kjer se voda iz soteske dvigne na plano tako, da z lahkoto prideš do njene bližine in se jo celo dotakneš. Tu so skale izklesane tako, da voda v njih tvori kristalno ciste gorske tolmune, majhni slapovi pa pršijo vodne kapljice radodarno naokrog. Tu sem se kot vedno želela ustaviti, se dotakniti vode, se umakniti vase…

Radostno sem se približevala temu mojemu svetišču in začutila neko prisotnost. Občutek je bil drugačen. Kot bi me nekdo s pogledom opazoval. Kot bi bila ta prisotnost vseobsegajoča. Počutila sem se kar malo prestrašeno. V danem trenutku je sončni žarek posijal skozi listje drevesa ob poti, močno zažarel in svojo zlato svetlobo preusmeril mojo pozornost v to igro pretakanja energij. In takrat…, kot bi se mi odstrla energijska zavesa, tančica.

Zagledala sem ga! Čudovitega Angela, ki se je s svojo veličastno pojavo radostno in igrivo predajal vodnim kapljicam gorske vode. Bil je odet v čudovita prosojna oblačila vijoličnih odtenkov, njegovi lasje pa so valovili v lahni sapici vetra. Ne vem, ali sem se ustavila, ne vem za koliko časa. Prevzel me je neopisljiv občutek Ljubezni, toplote, varnosti. Slišala sem nežno glasbo. Radost in veselje Angela sta me popolnoma prevzela. Moje srce je bilo napolnjeno do vrha. Izpolnjeno. Nobenega strahu ni bilo več, nobene napetosti. Ni bilo misli, samo pozornost srca! Angel se je ozrl in me ljubeče pogledal. Toliko ljubezni nisem še nikoli občutila. Bila sem popolnoma in v celoti prežeta z njo. Občutek ni bil zemeljski. Angel se je še nekaj časa radostno prepuščal plesu vodnih kapljic, nato pa se vpotegnil v nežno meglico, ki se je dvignila nad vodo.

Izgubila se občutek za čas. V meni je bila ena sama misel, en sam občutek: neopisljive lepote in takšna lepota, ki te tako osupne, je ljubezen. Vstala sem in odšla k vodi, prav tja, kjer je malo prej bival Angel. Nobene prisotnosti ni bilo več čutiti. Le nezemeljsko spokojnost in Mir. Bila sem izpolnjena v celoti. Prepričana, da mi takšne izpolnitve ne more dati noben zemeljski človek. Noben ljubimec, še celo ne mati. V meni je od tega srečanja poleg spoznanja Ljubezni, ostala tudi velika ponižnost in hvaležnost. A moja še tako velika ponižnost, ne more nikoli doseči ponižnosti Angela, ki je kljub temu, da je zmožen podariti takšno Ljubezen človeškemu bitju, skromno in neopazno odšel, brez pričakovanja povračila.

To je moj Angel. Angel, ki mi je v enem samem trenutku zmogel dati več, kot kdorkoli drug. Ki me je naučil več, kot sem se lahko naučila vse svoje življenje. Hvaležna sem, da sem to veličino lahko izkusila. Ponižna v svoji celovški majhnosti, da je Angel sploh ustvaril srečanje z menoj in pustil svoj neuničljivi energijski pečat! Če bi tudi vi radi doživeli to, se ne sprašujte kdaj bi odšli na to pot. Odgovor je ZDAJ! Tudi vi imate svojega Angela, bitje, ki komaj čaka, da ga povabite k sebi! Angeli imajo veliko podob in preoblek. Vsi pa podarjajo isto: Svetlobo in Ljubezen.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*