Zimski Oviratlon trening 2014



Timsko delo, solidarnost, medsebojna pomoč, prijateljstvo, zabava in adrenalin je glavni slogan oviratloncev. Tu ne gre za tekmovanje s časom in doseganje najboljših rezultatov, temveč za tekmovanje s samim seboj, preizkušanje svojih zmogljivosti, spretnosti, vztrajnosti, moči in zmožnost nesebične pomoči tudi popolnemu neznancu.

Suhi in vitki
Za oviratlonce ni ovir!

Za tiste, ki morda še ne veste; Oviratlon je preizkušnja, kjer so na 10 kilometrov dolgi progi postavljene različne ovire, narejene po vzoru za urjenje specialnih enot. Nekatere ovire je potrebno preplezati, druge preskočiti, pod tretjimi se splaziti. Ponekod ne gre brez pomoči sotekmovalca, spopasti se je potrebno tudi s temo, ledenimi šoki in še bi lahko naštevali. Zimski oviratlon je manjši preizkus in hkrati predpriprava na pravi Oviratlon. Proga je krajša, ovir je manj, a zato niso nič manj zahtevne.

Letošnji zimski oviratlon se je odvijal v nedeljo, 16. 3. 2014, na že znani lokaciji – Pokljuki. Tokrat sem se s preizkušnjo prvič spopadla tudi sama. Moram priznati, da sem s prijavo odlašala vse do zadnjega, saj sovražim tek, kondicijsko pa sem odlično pripravljena le za posedanje na kavču. Toda s spodbudnimi besedami so me le prepričali, da se pridružim prijateljem in kljub začetnemu godrnjanju, sem na koncu spoznala, da zmorem veliko več.

Vsi za enega, eden za vse!
Vsi za enega, eden za vse!

Zbralo se nas je preko 300 oviratloncev, ki smo se na dvokilometrski progi spopadli s sedmimi različnimi ovirami. Čeprav smo morali progo preteči kar dvakrat, nam kljub ogromni količini snega, to ni predstavljalo težav. Čudovita pokrajina, sonce s pomladanskimi temperaturami in dobra družba delajo čudeže.

Glede na število udeležencev bi bilo bolje, če bi štartali v intervalih, saj smo pred prvimi ovirami čakali predolgo.
Glede na število udeležencev bi bilo bolje, če bi štartali v intervalih, saj smo pred prvimi ovirami čakali predolgo.

Ob dobri glasbi in navodilih kondicijskega trenerja smo pričeli s skupinskim ogrevanjem. Nekateri smo se pripravljali bolj psihično, drugi so pokazali svoje plesne sposobnosti, najbolj zagretim pa so ob intenzivni vadbi že pritekle prve kapljice znoja. Ko so bila naša telesa dodobra ogreta, smo se točno ob 12.00 zapodili skozi startno črto ter pričeli s preizkušnjo.

Skupinsko ogrevanje
Skupinsko ogrevanje

Tekaško se niti nisem dobro ogrela, ko nas je že čakala prva ovira, Pokljuški prelaz. Preplezati smo morali rahlo poševno visoko steno, kjer je bila pomoč prijateljev še kako pomembna.

Prva ovira - Pokljuški prelaz
Prva ovira – Pokljuški prelaz

Tudi do naslednje ovire smo morali preteči ravno toliko, da so moje noge zmogle brez vmesnega počitka. Druga ovira Po vseh 4, je bila plazenje po vseh štirih pod oranžno mrežo, ki običajno varuje gradbišča. Bolj kot mraz, je bila »moteča« ledena podlaga, kjer so nekaterim precej trpela kolena.

Plazenje skozi oviro Po vseh 4
Druga ovira – Po vseh 4

Sledilo je plazenje skozi cevi Suhi in vitki. Prva cev je bila sicer kratka, a dvignjena meter od tal. Da je izbira pravilne tehnike še kako pomembna, smo ugotovili, ko se je prijateljica zagozdila in obtičala nekje na sredini. Brez medsebojne pomoči nam tudi tokrat ne bi uspelo, smeh pa nas ja napolnil še z dodatnim adrenalinom. Druga cev je bila sestavljena iz dveh delov. Začetna res ozka cev se je nadaljevala kot 12 metrov dolg tunel iz tekstila. Po polžje smo se z rokami zvlekli skozi prvi del cevi, nato pa v krču stekli skozi temen tunelski rep.

Drugi del ovire Suhi in vitki
Drugi del ovire Suhi in vitki
Tek skozi tunelski "rep"
Tek skozi tunelski “rep”

Sledila je četrta ovira, ki je bila hkrati tudi ovira presenečenja – povzpeti smo se morali po naoljeni foliji po hribu navzgor. Imena Prijateljski vzpon nima kar tako, saj je bila ovira za nekatere posameznike, ki so se kot žogice skotalili nazaj na začetek, pretežek zalogaj. Mi smo se jo lotili kar posamično in bili pri tem, ne glede na izbrano tehniko, vsi uspešni.

Prijateljski vzpon po spolzki podlagi
Prijateljski vzpon po spolzki podlagi

Predzadnja ovira je bila zimski Gumapark, kjer smo morali z nogami izmenično stopati v avtomobilske pnevmatike. Da ovira slučajno ne bi bila prelahka, so bile pnevmatike postavljene v breg. Oviro smo uspešno premagali, za slog in pravilno izvedbo pa verjetno ne bi dobili prav veliko točk.

Zimski Gumapark
Zimski Gumapark

Sledilo je še nekaj teka navkreber, nato pa spust proti ciljni ravnini, kjer nas je v prvem krogu čakalo še eno presenečenje, Disko predor. Hojo skozi podzemni predor v trdi temi, z glasno glasbo in s svetlobnimi učinki smo izkoristili za poplesavanje in hitri počitek. Sledil je še drugi krog, tokrat brez čakanja pred ovirami, zato je vse skupaj steklo veliko bolj gladko. Proti koncu se mi je na zadnji klančini že poznala rahla utrujenost, zato sem zadnji vzpon opravila nekoliko manj tekaško. S toliko večjim užitkom pa sem se lotila še zadnje ovire, kjer nas je namesto predora iz prvega kroga čakala že znana ovira Arktična kopel. Skok v čebre z ledeno vodo je bil po prvem šoku prav prijetna osvežitev.

Zadnja ovira - Arktična kopel
Zadnja ovira – Arktična kopel

Prvi »poskusni« oviratlon je tako uspešno za mano in prepričana sem, da se konec junija, ko bo šlo zares, ponovno opogumim. Le kakšen kondicijski trening pred tem mi ne bo škodil, da bom drugi dan malce lažje vstala iz postelje. Sicer pa je ob tako dobrem vzdušju organizatorjev in predvsem odlični ekipi s skupnim duhom: »Vsi za enega, eden za vse!«, lahko doseči tudi nemogoče.

Se torej vidimo konec junija!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*