Živali in brezpogojna ljubezen



Ne dolgo nazaj sem se poslovila od mojega Izzya, najboljšega dobermana na svetu. Mojega zvestega pasjega spremljevalca, prijatelja, tolažnika in srčnega sopotnika. Vem, da je še vedno z mano, da me čuva in mi stoji ob strani, pa čeprav ga ne vidim s svojimi očmi. Njegova prisotnost je včasih še kako živa, vendar ne občutijo je vsi. To občutijo lastniki, oziroma skrbniki živali, med katerimi se je skozi življenje spletla posebna vez, ki ji pravimo brezpogojna ljubezen.

Temu pravimo ljubezen

Vsekakor je resnica jasna, da so brezpogojno sposobne ljubiti predvsem živali, ki živijo predvsem za trenutek v katerem so. Nam ljudem pa tovrstna ljubezen predstavlja nemalokrat izziv. Pa vendar smo se tega sposobni naučiti od naših hišnih ljubljencev, naših velikih učiteljev. Sama se spomnim kako me je Izzy vedno navdušeno pričakal, ne glede kakšne volje sem se vrnila domov. Bil me je resnično vesel, pripravljen na nove skupne dogodivščine, kot so sprehod po gozdu, vožnja z avtomobilom, crkljanje in meditiranje na kavču. Pri vsem tem pa je bilo pomembno, da sva bila skupaj – midva in ne kdorkoli drug. Pomembna sem mu bila jaz in čas, ki ga je preživel z menoj. Najbolj pa je užival v vožnji z avtomobilom. Bil je presrečen, če sem ga vzela s seboj in razočaran, če je ostal doma.

V nekem trenutku sem se odločila za daljše potovanje v Kanado in občutek, da ga bom pustila doma, je bil res žalosten. Vendar sem odšla v zaupanju, da bo zanj dobro poskrbljeno, kar je tudi bilo, vendar manjkala je prava oseba. Zaradi moje odsotnosti se mu je  poslabšalo zdravstveno stanje in ko sem se vrnila domov, je bil izredno užaljen. V njegovih očeh se je izražala misel »Zakaj si me zapustila?«. Obdali so me občutki krivde, s katerimi sem očitno šla že na pot in s tem povzročila nemir na obeh straneh. Sedaj je bila moja glavna skrb njegovo zdravje in dobro počutje. Svojo energijo sem usmerila v zdravljenje in se temu popolnoma predala. Šlo je na boljše in spet malo na slabše. Prisotna so bila nihanja, vendar nisem se vdala. Želela sem mu pomagati in ga obdržati ob sebi še za daljši čas. Hujšal je pred mojimi očmi in njegov pogled je izražal odsotnost zavesti.

Prišel je čas za slovo. Že dolgo so me pregovarjali, da je čas, da odide in o tem nisem želela slišati. Želela sem si ga ob sebi. In vem, da si je ob meni tudi sam želel ostati. Zato nisem poslušala drugih, vendar sem prisluhnila sebi in njemu, da mi pove, pokaže svoj znak, da je čas za odhod. Na to sem se pripravljala kar dolgo časa in ko sem začutila, da je čas, da gre, sem to tudi lažje sprejela. Ko sem ga odpeljala še na zadnjo vožnjo z avtomobilom, je zopet oživel. Kljub temu, da je večino časa preležal na tleh in se sam težko vzdignil, se je tisti dan potrudil hitro vstati in ni potreboval veliko pomoči. Vesela sem, da sem ga na pot v onostranstvo pospremila sama. Bilo je čutno, žalostno, vendar hkrati mirno in lepo, saj sem ga predala z zaupanjem, da se bo odrešil bolečine in da mu bo tam kamor gre lepo. Srce je bilo močno in še dolgo je trajalo preden je nehalo biti, kar je bil zame še en dokaz od mnogih, kako močna je vez med nami in kako je ljubezen njena ključna sestavina. Življenje teče dalje, ljubezen pa ostaja, prisotna, večna in brezčasna.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*