Življenje ženske



Kako lepo se je sprostiti po napornem dnevu, odložiti skrbi v kot, stegniti bose noge po kavču in razmišljati o dnevu, ki nam je nudil tako lepa doživetja. Kako je lahko lepo, pestro, napeto, stresno, ljubeče… Zvečer si naredimo inventuro in ugotovimo, da je vse  kakor ena napeta struna pri violini. Ko poči struna, glasba ni več lepa, ni več melodična, prava, manjka nekaj.  Ko pa smo cel dan tako hitele da bi zadovoljile vsem, doma družini, otrokom, možu, staršem, šefu, prijateljici ob kavi… kaj pa same sebi? Na to smo pa nevede pozabile. Seveda, saj vedno pozabimo na to. Na prvo mesto postaviti same sebe. Zakaj? Zato! Zato, ker smo …

Ženska

Ženske!

Že kakor majhne deklice smo bile vzgojene da moramo biti vedno pridne, poslušne, redoljubne, ne smemo se umazati. Paziti moramo, da smo urejene in ne kakor fantje umazane, bog ne daj še potrgane. Tega dekleta ne delajo. To je rezervirano za fante. Oh te ženske! Ali res mora biti tako, se že  dekletce v mladih predšolskih letih sprašuje. Seveda. Poglej mamico kako je lepa, kako lepo diši in je urejena. Pa poglej mamico  prijateljice kako zna speči čudovito pecivo in napravi tako dober čaj. Saj si velika  in razumeš. Veliki deklici se reče ženska. Pa poglej tisto teto ki ima toliko živali in živi na deželi, kako dela cel dan, je nasmejana in nikoli se ne jezi. Vedno je dobre volje. Oči zakaj je tako? Ni nikoli jezna, utrujena ? Ne, draga moja hči. Ona je ženska! Ko boš ti odrasla boš ravno tako pridna, delavna, poslušna…ker si ženska.

Oh, spet ženska!

Sedaj dekletce odraste v dekle, v mlado damo, ženo, mater, staro mati…. Razmišlja kako je bilo hudo tem ženskam. Vedno so našle lepo besedo, tudi če so bile jezne in utrujene. Nasmeh je bil na obrazu tudi tistih žena, katere so delale po cele dneve. V hlevu, na polju, travnikih, tovarnah , prodajale ali vzgajale. Pa tudi tipkale in pisale. Pa še in še del so opravljale. Ampak vedno z nasmehom, potrpežljivostjo. Ker so ženske.

Ženska v sebi, nekje skrito v notranjosti pa le misli drugače. Niso vse take, niso vse nasmejane, niso vse vesele. Imajo tudi sivo, žalostno življenje. Nekatere pokažejo , druge spet ne in potrpijo. Tako so jih navadile matere. Ženska mora znati potrpeti.

Ampak  ženske, dekleta, deklice današnjega dne si znajo priboriti tudi svojo pravico. Pravico do svojega mišljenja, do dokazovanja na svoji poti. Znajo biti vztrajne, ne klonejo in niso upognjene. Imajo svoj prav. Zakričijo, če je to potrebno. Dokažejo se z trdim delom, trudom in voljo, da se tudi z svojo miselnostjo lahko pride do želenega cilja. Je ni osebe , katere bi to preprečila. Borijo se zase, borijo se za svoje potomce. Vzgajajo jih v duhu pravičnosti in pomoči drugemu. Ne dopuščajo vsiljevanja druge volje. So vzgled svoji družini. Ne trpijo žalitve svojega jaza, žalitve njenih bližnjih. Zato ker so…

Ženske! Ženske si to pravico zaslužijo

Ona –  ta ženska, ki pride konec delavnega dne domov, utrujena, sitna, s polno glavo skrbi in težav…. Si je zaslužila malo pohvale? Sesede se na kavč, sezuje čevlje, počiva, posluša glasbo ali pa je sama v miru. Dokler traja mir… do prihoda otrok, moža in zopet ista zgodba kakor so jo doživele naše babice, matere… Mami kaj si skuhala? Ženka, lačen sem, delal sem cel dan, sem utrujen. Tako bi rabil malo počitka. Saj boš ti draga pripravila? Tako te imam rad… jaz se pa spočijem za trenutek, medtem ko boš pripravila kosilo.

Oh ne!!!!

Pa smo mislile da je danes drugače. Ampak, malo je pa  res drugače. Si znamo ukrasti urico zase ko skuhamo, pospravimo, pomagamo otrokom… in gremo. Pa kaj če kdo teži doma. Grem, gremo in v lahek tek od vsakdanjosti, v naravo da bom sama s seboj. Z mojimi prijateljicami in bomo malo dušo razbremenile.

Dekle

Najboljši šport ob športu je klepet in zaupanje…..koga in komu ?

Ženska ženski!

Vedno? Nikakor ne. Tudi tukaj so izjeme. Zaupanje, pravijo temelji na prijateljstvu. Vendar kdaj tudi prijateljstvo zataji. In gorje tisti, katera občuti besede izrečene v zaupanju proti sebi. Ženska zloba ne pozna meja. Težko je biti zaupnik. Hitro te premamijo besede izrečene tvoje zaupnice. Nevede se zagovoriš, poti nazaj ni. Ostane grenak priokus. Prijateljstvo je na tehtnici. Ob misli da bi izdal zaupane ti besede je najbolje, da pokloniš nasmeh. Tako razorožiš vse neljube ti osebe ki so napoti. Pokloni nasmeh, pokloni cvet. Pomlad je, cvetje je povsod. Utrgaj ga in pokloni. Samo cvet, topel in mil pogled zadostujeta.

Ženske to zmoremo če hočemo.

2 komentarja

  1. Nataša Scabar

    Napisala si golo resnico o ženskem vsakdanu. Kdo nam je kdaj rekel: odpočij se, bom jaz naredil, ali : pojdi v mesto in kupi kaj lepega zase, ali: pusti no to čiščenje in greva skupaj malo pohajat? Meni se to v 58 letih življenja še nikoli zgodilo. Sedaj, ko sem skoraj babica sem začela reci NE mnogim osebam in obveznostim. Razbremljam svoj vsakdan in skušam bogatiti se in delati to, kar je meni všeč. S tem ne rečem, da ne opravljam “dolžnosti”, a si vzamem čas in grem, kot praviš ti, ali pa se vležem na kavč in sezem po knjigi, četudi se mi v omari kopiči gora perila in čaka na likanje. Tega me je nučilo življenje s svojimi krivicami, podlostimi, zahrbtnostimi in lažmi. Mislim najprej nase, drugi itak samo zahtevajo…
    ŠE ENKRAT SI ZADELA V ČRNO, NADA!

  2. Natasija hvala. Mislim da smo bile tako vzgojene, tak vzorec so nam dale naše mame,tete, none. Nekatere mlajša dekleta, mamice, žene si znajo že priborit svoj prostor. Večino pa še vedno spremlja “slaba vest” kaj pa bodo rekli….. Ženske, privoščite si vsaki dan uro zase, res samo zase….dolgotrajno se bo obrestovalo. Doma bodo prijazne žene,mame in stare mame. Pa še lepe bomo ker ne bo sledu napetosti,stresa in utrujenosti. Smo pa me naučile naše hčere res tako živeti?

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*