In gradim svoje bivanje…
Počasi se v prebujanje, kot pajkova mreža, prepleta svetloba vstajenja, svetloba dneva, ki še ni razprl svojih dlani in zakriva svetlobo, ki mu polzi med prsti in se razliva po vrhovih gora, po pozabljenih oblačkih nad njimi.
Drobne niti svetlobe se približujejo in prelivajo kot potoki; hudourniki nezadržno razkrivajo kar je bilo skrito v noči, varovano s težko meglico teme. Noč se tanjša, beži v množico drobnih kotičkov, se stiska v najmanjših razpokah v skalnati podobi gora, med domovanji, ki nastajajo, se množijo, da lahko skrivajo in zakrivajo misli, ki bi lahko tako lepe plavale povsod in nam polnile praznino in puhlost naših srečanj.
Počasi, a vendar prehitro lepota noči ugaša v svetlobah, prepletenih v množico barvitih odtenkov dneva in drobne sledi noči zagorevajo in odgorevajo, da razkrijejo vse poti, vse sledi, vse stopinje, ki so bile tako lepo zakrite nedavno tega.
Vse znano postaja spet znano, kot dan poprej je vse postavljeno tudi danes. Ničesar novega, vse se ponavlja v nedogled, a vendar cvet, ki je dehtel še včeraj, danes bledi, se spušča vase.
Misli, še včeraj težke in zamorne, se spet prepletajo v svetlobo in se dvigajo, saj je njh teža postala nična, ker strah je le prispodoba preteklih bolesti…
Tako gradim svoje bivanje…
Jutra so hladna in polna sledov noči. Kakor kapljice polzijo skozi dlani in njih zavedanje polni utrinke, da spomini spet vstajajo in puščajo za sabo rane, ki kakor brazde čakajo semena, da bi vzklile in se razrasle.
Opazujem, kako počasi polzi svetloba v kotičke domovanja, kjer so sledi že davno odete v prah in so le še sence spominov na nekaj lepega, na cvet, ki je odcvetel in se spremenil v prah, na besedo, ki je tolažila in mirila, na pogled, v katerem ni bilo laži, na bežen dotik, ki je sprostil energijo upanja in porodil sanje, ki bi se lahko uresničile in živele…
Opazujem, kako počasi polzi svetloba v kotičke domovanja, kjer ostajajo spomini, ki nikdar ne zblede, saj puščajo za seboj neprespane noči, ko namesto sanj omevajo koraki množic, ki kot mrtvaški sprevod teptajo lepoto minulih trenutkov v blatne stopinje preživetja in bega pred hrupom, ki je ustvarjen, da bi moril, da bi prekril šepet, ki postaja vedno glasnejši, vedno bolj prodoren in močan. Ko namesto sanj legajo na oči težki, pretežki oblaki besed, izrečenih v jezi trenutka, ki nikdar ne bi smel vzkliti, se razrasti in porušiti vseh zidov, ki so bili zgrajeni na širnih planjavah spomina s temelji, ojačanimi v zaupanju in resničnosti. Zakaj laž, ena sama beseda, lahko upepeli goro besed, ki so dobre, lepe, močne, dišeče, polne upanja in iskrenosti, zaupanja in dobrote, le zakaj?
Ostajam tu in počasi me prekriva prah spoznanja in spoznavanja. Nimam moči, da bi pregnal ta prah, ki je kot čas, ki polzi skozi prste razprtih dlani in izginja v kotanji brez dna, brez svetlobe… Ostajam sam, ker nimam moči, da bi odprl vrata vetrovom, ki bi razpihali ta prah, me osvobodili samega sebe in temačnosti misli, ki so okovi, kakor veriga brez konca, prepletena in zapletena, brez duše, brez rešitve…
Se nadaljuje…
Prvi del:
