Ampak povsod, prav v vseh kotih vidiš lik, ki ga morda pogrešaš, se pretvarjaš, da ga ne iščeš več, ker zate, tako se ti zdi, ne obstaja, nima ničesar, kar ti potrebuješ in iščeš. In prav ta lik morda potuje po dolinah, izgubljen sam v sebi išče pot, ki bi ga vodila do tvojega oltarja, da se na njem daruje tebi. Mogoče ga obkrožajo ptice in njihov nizki let mu poraja željo, da bi z njimi poletel, da bi spletal gnezda, kot ga spletajo one, da bi v višavah vendarle našel pot do obzorja, ki plameni v njem že dolgo. Obzorje, katerega plameni ga oblizujejo in mu dajejo delčke upanja, da ne strohni na sredi poti do neskončno dolgo iskanega cilja. Da bi dojel tvojo besedo priznanja.
Vojna 7
Neskončno dolga pot je bila. Pot, polna dojemanja, priznanj in laži. Polna nečesa neizrekljivega, oblitega s svetlobo peščenih obal. Ovitega v tančico odhajanj nekam drugam, na druga razpotja. Na druge poti, kjer sodba jemlje svoj davek. In te spremeni v drug lik, morda v ptico, morda v nekaj povsem drugega, nezaznavnega. Sprejmi vase to pot, saj na njenem koncu tako ni drugega, kot na koncu vseh poti. Starost umiranje in smrt. A vse se poraja na poti, vse, kar občutiš, sprejmeš, spoznaš, vse to je na poti, ki te vodi neznano kam na znani konec poti. In iz vseh razpotij vodijo poti na novo križišče, kjer se stikajo poti mnogih ljudi, ki so prav tako popotniki proti koncu poti, proti obzorju, ki se odmika, da sploh ne zaznaš, kdaj si zagazila vanj in začutiš le še težko dlan sojenice, ki dviga svoj težki kij sodbe nad tabo. Potem te zagrne tema in tišina, brez sanj, brez zavedanja.
Karkoli na tej poti najdeš, obdrži, zakaj proti koncu poti ne boš našla ničesar več in to, kar najdeš, ti bo dalo moči za potovanje na konec. In vsak korak bo težji, bolj mučen in negotov. In ni več doline, v kateri gnezdijo ptice in cvetje dehti povsod naokrog. Ni več mirnih, svobodnih korakov naprej, v novo razpotje. Tudi razpotja ni več. Povsod so samo še skale, pot je razbrazdana in vsa kamita, ostra in vijugava. In vedno bolj bleda, izginjajoča in razpuščena. Ob njej ni več dreves, da bi ti s svojo senco nudila senco za oddih pred nadaljevanjem. Na koncu je le še puščava, kamnita in širna puščava in pot čez njo je vedno bolj hrapava in strma, da s poslednimi močmi laziš v to strmino. Kamenje se razsipa pod tvojimi nogami in koraki so vedno krajši in težji. Že vidiš lik nekje pred sabo. Koščen lik, ogrnjen v dolgo črno ogrinjalo, s kijem v roki. Čaka te in te vabi. In ti se mu ne moreš upreti in laziš, laziš proti koncu. In na koncu je smrt, da ti daruje počitek, ki ga nikdar več ne končaš. Zagrebejo te pet pedi pod zemljo. In počivaš, samo še počivaš.
Vojna 8
A vendar ni vse tako temno. Pot, po kateri hodiš, je zelo razgibana, na začetku še vsa v belem, potem počasi spreminja svoj odtenek beline. Na njej doživiš vse. In pred tabo je še dolga, dolga pot in konec je še zelo daleč. Še mnogo križišč in razpotij je pred tabo in na njih boš doživela marsikaj. Mnogo spominov ti bo ostalo za konec te poti, mnogo lepih spominov, saj grdi navadno odpadejo kmalu po doživetju. Mnogo cvetja bo prešlo tvoje dlani, mnogo trav boš pohodila. Mnogo ptic ti bo nudilo svoja gnezda. Mnogo spominov ti bo ostalo v srcu in obujala jih boš, bodo kot sanje zadnjih dni in noči. Vse mineva. Tudi življenje.
Se nadaljuje…
Kar je bilo prej:
https://www.preberite.si/moja-vojna/
