Tišina tiho polzi na polodprte veke in prodira v oči, ki trepečejo pod njenim bremenom. Prah se nabira v droben lik nekoga, ki ga pogrešam in vem, da je daleč, neskončno daleč stran.
Belina tiho polzi skozi drobne prste v prah nevračanja. Nemo izginja, se potaplja v temo. Ko se vrača, ni več to, kar je bila. Umazana od besed, ki ležijo v prahu, išče pot nazaj, v čistotst podoživljanja in sprejemanja vase nekaj novega, kar še ni vzklilo, ne vzcvetelo. Zato jo boli vsaka kretnja, ki neizrečeno obleži v njenem naročju in usiha v poslednjih izdihljajih. Morda boš nekoč vendarle spoznala, da poti nazaj, vračanja, ni več. Saj, karkoli storiš, storiš z željo spoznavanja in dojemanja. Zato ne obžaluj ničesar, kar si storila. Poti nazaj ni, ostajajo le srečanja, križišča, ki se na vseh naših poteh nenehno dvigajo s tal in se vračajo vanje.
Razpotja odsevajo in zvenijo s svojo nenehno melodijo razcvetanja. Povsod ležijo trupla, skeleti, podobni drobnim cvetovom zla. Razpadajo in hranijo tla za novo potovanje na neko novo razpotje. Njih prah tiho dvigujejo večerne sape, da v noči, v sanjah strašijo junake, ki še niso stopili na to pot. Mogoče ne bodo nikdar… Mnogo jih prestopi in en sam korak je dovolj, da prestopijo ta razpotja, a jim sanje vendar vlivajo strah, da kričijo v nočeh. Z jutrom je vse drugače. Sanje so pozabljene, prestopajo se in skrivajo svoje izročilo pred svetlobo. Tudi tvoja pot je mogoče podobna vsem potem in ima razpotja, morda jih sama ne zaznaš, a vendarle obstajajo v tebi. Živiš, da bi dojemal, a dojameš prave stvari šele takrat, ko iz razpotja odideš naprej, na drugo razpotje. In za sabo puščaš trupla, kot vedno, na vseh poteh z razpotji.
Vojna 5
Ampak povsod donijo koraki, težki, s trudom zasmrajeni koraki. Nič drugega me ne obkroža, kot so koraki. Budnica so koraki, ki potem donijo cel dan, tja do pozne noči, ko na oči pade notranji mrak in me oblijejo sanje.*
Vojna 6
In njihov odmev prihaja z morja. In njihov odmev potem zamira v meni, da je breme, ki ga prenašam, še toliko težje. Tlači me v trave, ki že zelenijo in šelestijo v pišu vetra, vetra z morja.
In vendar od nekod priletavajo ptice in njihovo petje vrača drevju in travam njihov pravi obraz, njihov pravi odsev v srcih, ki divje utripajo pod modrino oblačil.
In aprilsko cvetje dehti pod njihovim petjem in umira pod našimi koraki. Vrnitve ni. Začaran krog me uklepa v vse te poti in ograja je vedno bližje. Neprehodna ograja, tja gor do neba.
In prišel bo dan, ko te ograje ne bo več. Le drevje, cvetje, trave, morje in neskončno, modro nebo.
In tu naj bi bila tišina. Množica korakov odmeva med listi trav, debli in krošnjami dreves. Vse tja do morja.
In zamira v drobnih kapljicah, ki jih dvigajo valovi, da lahko spet padejo v naročje voda in izginejo v množici, ki jim je podobna, pravzaprav enaka.
In vse odmeva v njih od teh težkih korakov, ki me ne vodijo ne naprej ne nazaj. Vrtim se v nekem zakletem krogu, kamor so zaprte vse poti in vse misli. Ni izhoda, le utesnjenost, ki me preganja.
A tu so drevesa, so trave, je cvetje, ptic pa od nikoder. Tišina v temnem okviru korakov, ki se zlivajo v to neodprtost prostora, ki počasi postaja vse manjši, vse bolj zaprt.
In tu ni ničesar. Le koraki…
Se nadaljuje…
Prejšnji deli:
