Pa je tukaj. September. Mesec v katerem se ne smemo zafrkavati in prekomerno prilagajati tekaški trening ter ga zamenjevati za druge aktivnosti ali celo iskati izgovore z vremenom, češ: dežuje, piha! Celoten mesec namreč pade v sklop deset tedenskih priprav za maraton. Deset tedenski tekaški dril!
V tem obdobju vreme nima veze. Vreme je septembra in oktobra ves čas krasno! Tudi na dan maratona nikoli ne veš kakšno bo. Slabše kot je – boljše je! Bomo pa bolje pripravljeni in nas ne bo moglo presenetiti prav nič. Brez teka ni teka in brez teka ni maratona. Če se seveda nameravate udeležiti Ljubljanskega maratona konec oktobra.
Zadnjih deset tednov pred maratonom je namreč ključnih.
Enega od teh “desetih veličastnih” mi je “popapcal” dopust. Sicer sem tudi tekla, plavala, kolesarila, jedla fige ampak … to ni to. Čeprav je mogoče trening na dopustu celo bil kvaliteten- kot takšen ne bo zapisan v moji glavi in s tem je efekt treninga avtomatično zmanjšan in s tem … tudi tekaška samozavest. Te pa ni pametno zanemarjati.
Tistih pravih pogojev na morju ali kjerkoli pač ste na dopustu – namreč ni. Zato mi domače okolje še najbolje odgovarja. Domač asfalt, makadam, PST. Tu poznam skorajda vsako razdaljo, lahko kombiniram, krožim. Izbiram hribčke, klančke, proge. Takšne in drugačne. Lahko mi crkne Garminček – pa bom še vedno vedela približno dolžino teka in intenziteto tempa. Pa vendar – zadnjih deset tednov pred maratonom mora delovati vse tipi – topi. Garmin ter predvsem – telo in glava.
V septembru lahko veliko naredimo za uspešen nastop na maratonu. Pravzaprav največ! V septembru je tisti pravi “gušt” maratonskih priprav, tista tako opevana pot do cilja, ki je sicer najtežja, najbolj strma pa vendar najlepša, najžlahtnejša. Če ste preko leta redno in pridno tekli, potem se je lahko lotite. To pomeni, da imate dovolj tekaške baze. V nasprotnem primeru raje pozabite na maraton in se udeležite polovičke, če ste bili vsaj malo pridni. Ali pa se postavite ob traso maratona in navijajte. Vsak navijač posebej ob trasi maratona je en velikanski sonček.
September je tudi mesec, ko mi ob besedici MARATON naraste srčni utrip. Zagrabi me nekakšna trema, skoraj panika! Kako bo letos? Mi bo uspelo? Moj tekaški cilj v spomladanskem obdobju je ostal nerealiziran zaradi bolezni. Mrzlično sem iskala krivca. Tekaški program, prehrana, nedoslednost, izčrpanost, preveč napora za pomlad, zimski spanec. Mogoče so bili vsi skupaj čeprav naj bi bil glavni predvsem g. Virus.
Tako sem bila prisiljena izpustiti ciljno tekmo v prvi polovici leta – 2. Istrski maraton in poiskati substitut. Ki to pravzaprav ni bil saj bi se teka Wings For Life udeležila v vsakem primeru. Pa vendar je letos naneslo tako, da je Wings For Life 2015 ostala moja edina uradna tekaška tekma. Letos na tekaških prireditvah res ne tečem veliko. Očitno je to takšno leto.
Zato sem pa toliko bolj odločena, da realiziram vsaj jesenski cilj. Edini maraton letos (no, saj bi bil le eden več, več kot dva pa nikoli ne pretečem v enem letu).
Čim bolje se moram odrezati! Na hladilnik si nalepim tekaški plan. In odkljukavam. Trening za treningom. Okvirni časi so sicer dosegljivi – vendar se bo treba potruditi. Zelo. Gristi, delati, švicati. Po pameti. Ravno prav. Brez sanjarjenja in tolažbe – saj je še dovolj časa. Ga ni! Nič več! Čas beži kot vedno prehitro takrat, ko ne bi bilo treba in datum maratona je vedno bližje.
Tečem 4xtedensko, najmanj. Ostali dnevi so namenjeni počitku, regeneraciji. Skoku na kolo ali kakšen hrib.
Tekaški treningi v tem obdobju so ciljno usmerjeni k povišanju hitrosti in moči. Po premišljeno narejenem programu.
Tekaške vaje, tek, intervali, tempo tek, stopnjevanja, dolgi tek, stabilizacija trupa, valjčkanje, hidracija. In jutranje prisluškovanje telesu, kako se počutim, me kje kaj boli, je vse ok? Vse je ok, vedno bolj. In že leta se sprašujem zakaj hudiča se ne lotim takega treninga še kdaj med letom, ker bi na ta način morda postala hitrejša tekačica. Na tak način bi mi morda le uspelo še kdaj odteči maraton pod tremi urami in pol. Pač, stisneš zobe in “teraš svoj tempo”. In potem je super. Zmaga! Ah, kot bi ves čas ne vedela, da je “cona udobja” precenjena. Kaj precenjena! Sploh ni cenjena pa vendar se večina želi zadrževani ravno tam okoli.
Pa ne le to! Igračkanje s hitrostjo teka kot so stopnjevanja, intervali, lovljenje tempa in razdalje je sicer naporno, a po drugi strani neznansko zabavno! Kratkočasno in to kljub temu, da se ob visoki intenzivnosti teka vsakih sto metrov zdi kot cel kilometer. V bistvu je super! Res! Všeč mi je! Pravzaprav je naravnost noro, ker se potem počutim tako močno, trdno. In takrat se zavedam, da resnično napredujem.
Primerjam čase in se veselim izboljševanj.
Istočasno pa se še ves čas bojim, da me ne zanese in ne grem čez rob, da ne začutim kakšne mečne mišice, stegenskega vozla, da ne poletim v kakšen levji skok… skratka, da se ne poškodujem nekaj tednov pred maratonom.
Zato je jutranja samo-vizita nujna. In vključen zdrav razum in pozornost preko celotnega treninga, tudi.
Pa naj sedaj kdo reče, da tek na dolge razdalje ni adrenalinski šport!
Sicer pa se septembra teče drugače! Bolj hitro in razgibano. Navdušujoče zadihano. Malce v strahu… v pričakovanju… glavne tekme. Maratona!
Vklapljamo in izkljapljamo štoparice, primerjamo čase, se raztegujemo, delamo trebušnjake, sklece in se še in še sprašujemo … pa zakaj vendar tega ne počnemo večkrat preko leta. Ko se pa človek po vseh teh bolj intenzivnih treningih tako noro dobro počuti!
Še več? TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 🙂
