In zatorej gradim svoje domovanje…
Drobna kaplja, pozabljena od nevihtnih oblakov, nemo polzi po jesensko orumenelem listu. Polzi, kjer ni sledi in edina sled je njena sled, drobno vlažna, ker ostale sledi so se razblinile, razprane in umite v hromenju nevihte. Nekje v daljavi umira zvok, nekje drugje grmi in bobni in svetloba razpira temino, da se lahko spet izgubi v mogočnem plesu tisočerih kapelj, tisočerih zgodb. Zgodb, ki se združijo v eno zgodbo drobnih brzic, ko poniknejo v izsušeno zemljo ali pa se združijo v potoček, ki si utira pot med skalnimi robovi, se razlije v reko in potem vsem morje pripoveduje zgodbo, ki se nikdar ne konča.
Morda si ji tudi ti prisluhnila v toplem večeru, nekje na obali!?
Drobna kapljica polzi, nemo a vendar kriči svojo zgodbo v veter, katerega piš vedno bolj zamira, plahni, se izgublja in morda sploh ne zazna njenega kričanja, z vsakim trzajočim trenutkom polzenja vedno bolj kriči, kriči… Se boji, da zgodba bo izgubljena, ko pridrsi na konec poti, da tej zgodbi nikdar in nikoli nihče ne bo prisluhnil in bo pozabljena kot že toliko zgodb doslej, do tega trenutka, do te poti?
Morda…
Morda je vendar vedno nekje nekdo, ki prisluhne zgodbam in jih potem nosi v sebi, tisoče zgodb, ki jih bo nekoč povedal naprej ali pa bodo ostale v njem in z njim odšle v pozabo. Kdo ve?
Že davno tega so babice pripovedovale zgodbe svojim vnukom in nekatere so žive v besedah še sedaj in to so zgodbe ljudi, ki so nezavedno prisluhnili zgodbam okoli sebe, jih prestavili v svoj prostor, v svoje razumevanje in niso nikdar pomislili, da je te zgodbe morda prišepetaval veter, ki jih je ponesel od nekod in morda je med njimi tudi tiha, a vendar kričeča zgodba neke drobne kapljice…
In polzi. Mogoče se zaveda, da kmalu bo konec te poti in se bo začela nova pot, drugačna pot. Morda pa čuti, da se njen obstoj konča na koncu orumenelega lista, kamor nezadržno drsi, da tam je konec njenega bivanja? Konec njene zgodbe, ki ji nihče ne prisluhne, da zamre, kot z jutrom zamre noč, kot z večerom zamre dan… In se ponavlja in ponavlja to zamiranje, da postane navada, neopazno zbledijo lepote in postane vse enako, vse bolj enako, vsak smeh je enak, vsak dotik postane le dotik, besede pa potujejo skozi uho in na drugi strani ven, brez sledu spomina, postanejo le besede, sestavljene iz črk in ničesar drugega. Vsi vonji postanejo enaki, smrdi, zaudarja enako, diši enako in na koncu ni več važno, ali je prijetno ali ne, ničesar več ne boli, ne skeli, postane navada. Bolečina, ki je včeraj še bolela, danes le brli, se vpija v vsakdan in postaja spremljevalec, ki nikakor noče oditi stran, te pustiti, da izbereš svojo pot.
Katero pot? Si morda pozabila, da že dolgo hočeš oditi stran, v svoj svet, ki nikdar ne bo postal vsakdan in bo vedno drugačen od prejšnjega, vonj bo vonj in ne navada, bolečina bo bolela prijetno, dotiki bodo kakor cvetovi na širnem travniku, dišeči, cvetoči, občutek reke, divjajoče v tebi… Besede ne bodo vojščaki, zveneče bodo polnile še zadnje kotičke praznine v tebi in bodo ostale tam, da se nikdar več ne sesuješ vase, ker tam ni nesreče, sreča nima imena, je le ugodje, izpolnitev podzavedanega, davno skrito želenega, nezavednega upanja, da nekoč bo drugače…
Kaj pa mala kapljica? Še vedno drsi in pripoveduje zgodbo, ali pa je že davno zdrsela z lista in njena zgodba se je končala?
Si morda pomislila, da je ta zgodba lahko prav zgodba kapljice, ki jo je veter vendarle ponesel v višave, jo potem raztrosil predte v obliki besed, da boš lahko prebrala, shranila, morda nadaljevala zgodbo, ki jo je pripovedovala drobna kapljica?
Kdo ve, morda je prav ta zgodba zgodba drobne kapljice?
In tako počasi gradim svoje domovanje…
Predhodnji zapisi na to temo:
https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje/
https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje-nadaljevanje/
