Preberite.si

Tradicionalna kitajska medicina je pradaven sistem zdravljenja, katerega korenine segajo v obdobje okrog leta 2500 pr. n. št. Kljub temu še danes preučujejo spise iz tistih časov in se v praksi naslanjajo na njihovo filozofijo, ki so ji v poznejših stoletjih sicer marsikaj dodali, a le malo odvzeli. Kitajska medicina vidi v bolezni znamenje porušenega neravnovesja v celotni osebnosti. Naloga zdravilca je torej pomoč naravnemu zdravilnemu mehanizmu v bolnikovem telesu, da se učinkoviteje upre bolezni in samo obnovi prejšnje ravnovesje. Ob zeliščih, ki imajo poglavitno vlogo, lahko terapija vključuje tudi akupunkturo in posebne vrste masaže. V zadnjem času pridobiva tradicija kitajskega zeliščarstva veljavo tudi na Zahodu in drugod po svetu.

NAČELA KITAJSKE MEDICINE

Teorija elementov

Podobno kot starogrška filozofija je tudi kitajska tradicija utemeljena na teoriji elementov (namesto štirih grških jih pozna pet), s katero razlaga vse vzajemne vplive med človekom in njegovim okoljem. Ti elementi, les, ogenj, zemlja, kovina in voda, so med seboj povezani tako, da les daje življenje ognju, ogenj obnavlja zemljo, zemlja poraja kovino, iz kovine priteče voda (videli so kondenz na površini hladne kovine), iz vode pa se rodi les, ki ponazarja bujno rast vegetacije.

Vsak element označuje še več lastnosti – od delov telesa, čustev in zvokov do letnih časov, barv in okusov -, ki ga s preprosto logiko povezujejo z drugimi elementi. Les, na primer, je povezan s pomladjo in zeleno barvo, ogenj s poletjem in voda z ledvicami. Pri dobrem zdravju so vsi ti elementi uglašeni in uravnovešeni, če pa eden prevlada nad drugimi, lahko človek zboli.

Kitajski zdravilci zato pogosto iščejo vzroke za bolezen v elementih, ki sodijo v širšo povezavo. Na primer težave z jetri (les) so lahko posledica slabega delovanja ledvic (voda), medtem ko je bolečine v želodcu morda povzročil povečan delež lesa (jetra), ki se je pojavil zaradi pomanjkanja kovine (pljuča), ki bi morala uravnavati prebavo. V tabeli številka 1 so prikazani elementi in nekaj njihovih lastnosti, več o njih pa najdete že v članku z naslovom Zdravilna živila (https://www.preberite.si/zdravilna-zivila/) v tabeli številka 3, kjer je ponazorjen model petih elementov s petimi okusi. Rastline se recimo lahko v ta sistem vključujejo na različne načine; njihov okus, na primer, pogosto pokaže na organ, na katerega lahko vplivajo.

Tabela številka 1: Pet elementov in njihove lastnosti

Jin, jang in či

Dopolnilo kitajskemu osnovnemu sistemu petih elementov je teorija nasprotij – jin in jang. Po njej je vse v vesoljstvu sestavljeno iz dveh polov. Razmerje med njima uravnava njuna lastna polarnost. Jin je med drugim ženski, temen in mrzel pol, medtem ko jang ponazarja moškost, svetlobo in toploto.

V tradicionalni kitajski medicini morata biti jin in jang uravnovešena; to je pogoj za ohranjanje zdravja, tako kot so po drugi strani številne bolezni posledica presežka ali pomanjkanja enega od obeh polov.

Jin oziroma jang prevladujeta tudi v posameznih delih telesa: na primer kri in druge telesne tekočine so pretežno jin, medtem ko se življenjska energija či, ki lebdi v omrežju kanalov ali meridianov, razpredenih po vsem telesu, nagiba na stran jang: z akupunkturo je njeno gibanje mogoče še poživiti.

Pradavna kitajska medicina

Začetki kitajskega zeliščarstva segajo v mitološko davnino. Eden njegovih začetnikov je legendarni Šen Nung, »božanski kultivator«, ki je »iznašel« poljedelstvo in opisal številne zdravilne rastline. Šen Nung je, kot pripovedujejo, »poskusil več sto zelišč in pil vodo iz mnogih studencev, da so ljudje lahko spoznali, katere zeli imajo sladek in katere grenak okus«. Pripisujejo mu tudi, da je prvi odkril moč čaja, ko je nekaj lističev s čajevega grma po naključju padlo v njegov lonec z vrelo vodo. Šen Nung se imenuje tudi pomembna zeliščarska knjiga, nastala okrog leta 200 pr. n. št.

Za utemeljitelja kitajske zdravilske teorije velja Rumeni cesar, ki je po legendi živel sredi tretjega tisočletja pr. n. št., čeprav je klasično delo, ki nosi po njem naslov Rumenega cesarja kanon interne medicine, kot domnevajo, nastalo šele okrog leta 1000 pr. n. št.; morda gre le za zapis starejšega ustnega izročila. Podobno kot na Zahodu si je pred več tisočletji tudi kitajsko zdravilstvo, kot zgovorno dokazuje pomembno taoistično delo Nij jing, navdihovalo pri tedanji filozofiji in religiji.

Z zgodovinskega vidika se je na Kitajskem razvilo več različnih filozofij in tehnik zdravljenja, ki so jih obvladovali popotni zdravilci, vaški zeliščarji in plemenski šamani. Sočasno so delovali tudi taoistični filozofi zdravniki; njim pripisujejo temeljne spise o zdravilstvu, bili pa so tudi zdravniki na dvoru in v aristokratskih hišah.

Moderna kitajska medicina

V 19. stoletju so bolnišnice, ki so jih na Kitajskem postavljali zahodni misijonarji, začele predstavljati alternativo pradavni domači praksi. Ta je sicer preživela, vendar je uživala uradno priznanje in podporo le v šestdesetih letih, ko je Mao Zedong ustanovil pet visokih šol za tradicionalno kitajsko medicino.

Nekatere starejše kitajske zdravilske metode ohranjajo pri življenju tudi korejski, vietnamski in japonski praktiki, medtem ko klasični slog še zmeraj gojijo družine z zdravilsko tradicijo, izmed katerih so v obdobjih velikih pretresov mnoge emigrirale v Hongkong, Singapur in San Francisco.

PRAKSA KITAJSKEGA ZDRAVILSTVA

Gretje in hlajenje

Kitajska medicina pozna tudi pet okusov, ki jih je mogoče označiti kot vroče ali hladne: pekoč in sladek okus veljata za vroča, medtem ko kisel, grenak in slan okus ohlajajo. Nekatere rastline združujejo tudi več različnih okusov; ime vu vej dzi, na primer, dobesedno pomeni »sadež petih okusov«. Od teh značilnosti je tudi odvisno, na kateri del telesa bo delovalo neko zelišče. Vroče, na primer, spodbuja obtok telesnih tekočin, pekoči in sladki okusi pa vplivajo predvsem na zunanje dele telesa; hladno pospešuje odvajanje snovi, zato kisla, grenka in slana zelišča močneje vplivajo na spodnjo polovico telesne notranjosti. Tako Kitajci pri zdravljenju artritisa dodajajo mazilu čjang huo, če se bolečine pojavljajo v ramenih in rokah, in du huo, če so prizadeti kolki in kolena; kadar je razbolelo celotno telo, dodajajo obe zelišči.

Ostri okusi prav tako delujejo spodbujevalno: kisel povzroča krčenje tkiva, sladek povečuje napetost, grenak deluje tako, da pošilja či navzdol po telesu, medtem ko slan okus blaži in mehča.

Kitajski recept za ma huang tang

To značilno raztopino so Kitajci uporabljali za zdravljenje nekaterih vrst običajnega prehlada. Recept je zmeraj vseboval izbrane sestavine z določenim delovanjem, ki so mu dajale »ime« ali opozarjale na svojo vlogo v njem.

• Ma huang je vladar oziroma poglavitno terapevtsko zelišče, ki blaži kašelj in lajša obtok življenjske energije či.
• Gui dži ali cimetova vejica je služabnik, rastlina, ki podpira oziroma spodbuja znojenje in blaži bolečine v udih.
• Šing ren ali marelična semena delujejo kot pomočnik, saj pomagajo zračiti pljuča.
• Gan cao ali sladkorni koren je povezovalec, zelišče, ki »drži skupaj« celotno formulo, deluje pa tudi kot glasnik, ki usmerja delovanje drugih zelišč na njihovih lastnih ravneh.

Pripravljanje zeliščnih zdravil

Tradicionalno kitajsko lekarništvo se je v dolgih stoletjih le neznatno spremenilo. Še danes na enak način tehtajo dnevne odmerke zelišč, bolnik pa dobi v papirnatih vrečkah zdravila za teden ali dva vnaprej.

Predpisovanje zelišč

Kitajci navadno predpisujejo zeliščna zdravila v enotnih formulah (dandanes je v rabi več tisoč različnih pripravkov), ki pa jih lahko v podrobnostih tudi prilagodijo glede na njihovo delovanje v posebnih okoliščinah. Formula lahko vsebuje samo dve ali celo dvajset različnih rastlinskih sestavin, pri čemer je njihovo medsebojno učinkovanje enako pomembno kot delovanje vsake posebej. Njihov seštevek ima pogosto močan terapevtski učinek, ki pa se praviloma izmika sleherni razumni znanstveni razlagi.

Zeliščna zdravila imajo navadno obliko pilul, praškov in še največkrat izvlečkov ali »juh«, ki si jih bolnik sam pripravi ob določeni uri in v posebnih prstenih posodah, ki jih uporablja samo v ta namen. Včasih zelišča tudi kuhajo z rižem in uživajo takšne kašaste terapevtske obroke.

Zelišča in zeliščarske knjige

Opisi rastlin v kitajskih zeliščarskih priročnikih zmeraj vsebujejo podatke o njihovem okusu in prevladujoči temperaturi ter v glavnem tudi o organih in delih telesa, na katere učinkujejo. Te povezave so včasih povsem očitne: kitajska zlatolaska (huang ljan), na primer, je zelo grenka, hladna in s srcem povezana rastlina, to pa so značilnosti modela petih elementov. Uporabijo jo lahko pri tistih težavah s srcem, ki imajo po dognanjih tradicionalne kitajske medicine za posledico nespečnost, divje utripanje srca in vročičnost.

Baj šao jao je kislo zelišče, ki ga največ uporabljajo pri obolenjih jeter – obe komponenti sta značilni za element les -, medtem ko mnoge poljedelske kulture, kot sta riž in oves, in najpomembnejša krepčila, kot je ginseng, sodijo med sladke rastline, ki blagodejno vplivajo na želodec in vranico.