Komuniciranje med športnimi dušami



Športna duša je rada aktivna. Popolnoma se prepusti igri in v njej uživa. Tudi sama se imam za športno dušo. Meni najljubši del športa je druženje in močne vezi, ki se med športniki rojevajo. Kot, da ne bi bilo nobenih ovir in komuniciranje postane nekaj preprostega. Ni pomembna starost (no, mogoče je potrebno le gibe prilagoditi svojim letom). Ni pomembna barva kože, ne jezik, ki ga govoriš. Niti vrsta športa, ki si ga izbereš, ni pomembna. Vse, kar potrebuješ, je športna duša, ki ti odpre srce in dovoli, da potuješ k novim dogodivščinam.

Spomin na otroško ščinkanje
Spomin na otroško ščinkanje

V otroških letih so bili moj šport plezanje po košatih drevesih, lovljenje, skrivanje, skakanje elastike, ščinkanje,…. in igra »Zemlja« (tista igra, pri kateri si se »cikal« s palčko in označeval s kredo svoje ozemlje). Naša komunikacija je bila pač takrat skozi igro. Vsi ti športni trenutki so mi prinesli prijateljske vezi, ki bi mi bodo pri srcu celo življenje. In četudi nekaterih od teh mladih in včasih trmoglavih soigralcev nisem videla več desetletij, se mi zdi, da bi se še vedno z velikim veseljem z njimi igrala Med dvema ognjema. Kot, da ni minilo 40 let.

Enako močne vezi mi je podarilo aktivno ukvarjanje z odbojko v najstniških letih. Ko se vsakih par let dobim s katerimi od bivših soigralk, postane noro zabavno. Vse zagnane hitimo obujat spomine polne junaštva in norosti ter se seznanjati z dogajanji zadnjih par let. Nič ne smemo zamuditi! Super občutek je, ko zaznaš, da medsebojno zaupanje, ki smo ga takrat vzgojile, še vedno obstaja. In nič manjše ni. Telo nam sicer ne dovoljuje več tako spretne akcije, a nič hudega. Zadostuje nam misel, da smo to nekoč polne energije in s skupnimi močmi počele.

Užitek v odbojki
Užitek v odbojki

Kasneje sem mojo aktivnost preselila na rekreativni nivo, toda močne vezi so se še naprej rojevale. Res neverjetno, kakšo moč komuniciranja ima šport. Čeprav samo kot rekreativci, smo vrsto let navdušeno gradili trdne vezi tako na regijskem kot tudi širšem, celo mednarodnem okolju. Tuj jezik nas pri tem ni prav nič oviral. Saj športna duša nima meja.

Naša rekreacijska ekipa je pred časom dobila podmladek in tudi v tem primeru se je izkazalo, da precejšnja leta razlike sodelujočih niso problem. Naše simpatična delitev na »stare in mlade« je prinesla že veliko lepih trenutkov. Lepo je spoznavati tudi mlajše generacije športnih duš, tako na treningu kot tudi po njem. »Ta stari« se počutimo z njimi malce popoprani, »ta mladi« pa zadovoljni, kadar premagajo izkušene stare mačke.

Nedavno se je pričela rojevati še ena velika vez med dvema svetovoma. To so prijateljske tekme, ki jih občasno organiziramo med slišečimi in gluhimi. Le-te dokazujejo, da sta tudi tišina in glas kompatibilna. Kar toplo ti postane pri srcu, ko opazuješ, kako šport premaguje meje, ki si jih običajno sami postavimo v našem vsakdanu. In kako hitro se naučimo med seboj sporazumevati in komunicirati, če le zlezemo iz naših kalupov in si to dovolimo.

Komunikacija ekipe
Komunikacija ekipe

Ja, precej listov bi lahko popisali z zgodbami športnih trdnih vezi. Najverjetneje bi že vsakdo izmed nas znal povedati kakšno svojo pozitivno izkušnjo s tem. Šport je res dober sopotnik skozi življenje in je svojevrsten način komunikacije. Če ga le malce spoštuješ in pravilno pristopiš k njemu, lahko prenekatere tvoje trenutke precej obogati. Zato ga je vredno spoznati in mu zaupati ne samo svoje telo, temveč tudi svojo športno dušo. Saj veste,… zdrav duh v zdravem telesu.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*