Ljubljanski maraton – poročilo



Druga polovica maratona se prične razmeroma – ugodno.

20. Ljubljanski maraton - v drugi polčas Foto: BL
20. Ljubljanski maraton – v drugi polčas                  Foto: Bostile

Rahel klanček navzdol po Barjanski ulici in nato krožen tek po Viču in Murglah.

V glavi naredim kratek pregled stanja in kmalu ugotovim, da bo v drugem delu glavnino odigrala glava.

Razporeditev moči na tako dolgi razdalji ni enostavna. Prva polovica je bila sicer odtečena po planu, vendar so pogoji v drugi vedno povsem drugačni.

Zakaj?

Enaindvajset kilometrov teka pusti na telesu določene fiziološke posledice. Precejšnja poraba glikokenskih zalog, zmanjšana hidriranost telesa, razrahljanost sklepov in utrujenost v mišicah. S tem je  zmanjšana zmogljivost telesa in telo bolj podvrženo starim in/ali novim poškodbam.

In kako je zadeva izgledala v praksi, na terenu?

V desnem copatu čutim rahel kamenček, o katerem razmišljam že kakšen kilometer. Ali je resnično kamenček ali ne – ne vem. Če se ustavim, izgubim čas in precej moči ob ponovnem zagonu. Če se ne ustavim, tvegam nastanek žulja. Kaj narediti?

Sicer ne čutim nikjer nobene bolečine, tudi na mojih »kritičnih« točkah ne.

Malce sem zadihana, zato sapo skušam umiriti.

Po »diagnozi« se tisti kamenček nekam izgubi in problem je rešen. Torej hujše »okvare« (še) ni.

Kaj pa psiha?

Zavedam se, da je prva polovica maratona v resnici le ogrevanje, v katerem pa lahko z napačno taktiko teka maraton tudi “izgubiš”. Prav tako se zavedam, da se maraton “zmaguje” v zadnji petini.

20. Ljubljanski maraton: poročilo - trasa 42 km
20. Ljubljanski maraton: poročilo – trasa 42 km

Moj načrt je ohranjanje planiranega tempa, ki naj bi znašal 4:50-5:15 minut/km. Zgornja meja naj bi bila sprejemljiva le v zadnji petini. Glede na predpostavko, da sem prve kilometre odtekla “pametno”, bi morala biti sposobna celoten maraton odteči v okviru planiranega tempa.

Žal pa začetni tempo ni glavni ali celo edini ključ do željenega rezultata.

Pri “maratonski psihi” ima svoje prste vmes tudi okolica. In sicer v različnih oblikah.

Kje tečemo, kaj nas obdaja in kaj se dogaja v nas samih!

Kje tečemo …

Naslednji, morda celo najpomembnejši pogoj poleg telesne pripravljenosti, seveda, je trasa maratona. Kako je proga speljana, je dovolj široka, da omogoča tek ravnih linij ter dovolj ravninska, brez prevelikih vzponov in spustov.

Nekateri tekači se pred maratonom odločijo, da tekaško trasa predhodno pretečejo, prevozijo, spoznajo. Se srečajo z njo iz oči v oči. To je gotovo prednost.

Moja predvidevanja so temeljila na delnem poznavanju določenih delov trase, ki sem jih pretežno poznala iz avtomobila ali kolesa. Kar je seveda premalo za točnejšo oceno. Po drugi strani pa se mi zdi tek po “nepoznanem” teritoriju kratkočasnejši. Morda celo s kakšnim klancem opraviš tako, mimogrede, da ga skoraj ne opaziš. Pa vendar hitrost ob teku navzgor, pa naj bo naklon še tako minimalen, ob maratonski razdalji – pade. Še posebej, če je teh hribčkasto vzpetinastih preprek, veliko.

Zdi se, da profesionalni tekači, ki so resnično močni in vrhunsko pripravljeni, teh klancev sploh ne opazijo.

Jaz pa že kmalu po polovici maratona začutim prav vsako vzpetinico in celo – ležečega policaja. Zato tudi neizmerno spoštujem gorske tekače. V mojih očeh ste – nadljudje!

Prav tako  svoj delež odigra podlaga po kateri tečemo. Asfalt, beton, makadam, kocke…

Ni naključje torej, da je priporočljivo del treningov za maraton odteči po podobni tekaški podlagi, kot bo tudi na sami tekmi.

Vse neživo kar nas obdaja …

Tek v hrupu in prometu ter morda celo po onesnaženem zraku velemest gotovo ni stimulativen ter še manj varen in zdrav. Še prav posebej ne za tiste tekače, ki imamo težave z dihali.

Ljubljanski maraton
Ljubljanski maraton                                          Foto: Bostile

Na srečo je zrak v Ljubljani razmeroma čist, prav tako sama okolica maratona ni moteča, saj je trasa maratona speljana po cestah in okolici, ki ni monotona. Kako le naj bi bila, saj je Ljubljana s svojim maratonom vendar najlepše mesto na svetu! Vsaj zame.

Sicer se pa med tekmo navadno ne razgledujem pretirano. Turistični vidik maratona, če ogledovanje mesta med tekom lahko tako imenujem, je zanemarljiv. Tekač mora namreč biti zaradi svoje varnosti in varnosti sotekačev, ves čas  osredotočen na druge stvari.

Vse živo kar nas obdaja …

Veliko bolj kot stvari v okolici, imajo vsaj name vpliv – sotekači in navijači.

Na mojem prvem maratonu leta 2003 je bilo na progi vsega skupaj le 430 maratoncev: od tega 380 moških in 50 žensk. Takrat je bil tek po 21. kilometru resnično samoten. Redko posejani tekači, ki so s povečevanjem razdalje postajali še redkejši. Podobna zadeva je bila z navijači, ki so bili predvsem v drugi polovici resnično redki.

Ob teh “samotnih maratonih”, če jih lahko tako imenujem, je potrebno “glavo”  oz. svoj “tekaški motor” čisto drugače nastaviti, kot na nastopih v gneči.

Lansko leto sem tekla v Amsterdamu, kjer dobesedno plavaš v reki maratoncev, približno 16.000 nas je bilo. Vsi z enakim ciljem: preteči 42.195 metrov. Ostali tekači na krajše razdalje so tekli ločeno.

Kar predstavljajte si in razporedite zgornjo in potem spodnjo številko na premico dolgo 42.195 metrov. Razlika, kajne?

Pogled na levo, desno, naprej, nazaj: tekač ob tekaču, navijač ob navijaču.

Ali pa pogled na levo, desno, naprej, nazaj: nikjer nikogar. Ne tekača – ne navijača.

Letos nas je v Ljubljani teklo maraton točno  2.793 maratoncev: od tega 2194 moških in 599 žensk.

Torej je bila moja tekaška družba maratoncev veliko številčnejša kot davnega leta 2003, saj je bilo letos že samo maratonk v moji kategoriji približno toliko kot pred dvanajstimi leti vseh žensk skupaj.

A je udeležba tekačev na maratonski razdalji v Ljubljani še vedno neskončno skromnejša kot na večjih maratonih po svetu. Predlagam, da prihodnje leto polmaratonci  pretečete cel maraton, tekači rekreativnega teka pa se lahko lotite polmaratona. Potem bo prireditev Ljubljanski maraton resnično zrasla  v Maraton. In to je na nas, tekačih! Organizatorji nam omogočajo idealne pogoje za maratonski tek!

Vpliv sotekačev na ohranjanje tempa teka…

Maraton moraš vsekakor odteči sam. Pa naj bo okoli tebe 40.000 maratoncev, 2.000.000 navijačev ali pa nobeden. Ne enih – ne drugih.

So pa lahko ravno sotekači močan motivator in uravnalec tempa teka.

Na večjih maratonih organizator poskrbi  največkrat tudi za  tempo tekače, t.i. “zajce”, s pomočjo katerih lahko lažje tečeš v predvidenem tempu.



Sotekači so prvi opomin, da se s tvojim tempom nekaj dogaja potem, ko opaziš, da te naenkrat preveč ljudi prehiteva  ali pa obratno. Bodisi popuščaš ali morda preveč pospešuješ. Na nek način drug drugemu pomagamo vzdrževati tempo.

Ljubljanski maraton - poročilo Foto: BLLjubljanski maraton - poročilo Foto: BL
LM – poročilo                    Foto: Bostile

Tekači smo si med seboj kot “budilke” na nočni omarici, da se zbudimo iz spanca, potem ko zapademo v tekaško nirvano. Namreč: nekdo uleti mimo tebe – in se zdrzneš. Kot takrat, ko naskrivaj zadremaš na kavču s skodelico kave v rokah, nenadoma trzneš – morda ravno sanjaš kakšno službeno “situacijo”-  in se poliješ po obleki. Navadno takrat kava ni več vroča. Na srečo!

Mogoče se komu dogaja podobno tudi, ko koga prehiti.

Meni se navadno ne. Se mi je pa že zgodilo, da sem se zaletela in še grdo pohodila pred menoj nenadoma shodečega sotekmovalca. Čisto po nesreči, zaradi nepozornosti.  Samo “odplavala” sem nekam. Nisem bila dovolj pozorna na … svet okoli sebe.

V bistvu je pametno in tudi uvidevno do hitrejših sotekmovalcev, teči skrajno desno potem, ko opaziš, da “crkuješ”. Da te ne pohodijo. Da nisi ovira. Kot nedeljski voznik na cesti, ki vozi 30 km na uro tam, kjer je omejitev 70! Večina maratoncev nas tekmuje pošteno, in ne kot motociklista Rossi in Marquez, pred kratkim. Se ne spotikamo, porivamo, pohojamo… vsaj ne nalašč!

Tekaška družba, zajci in baloni…

No, pa da me preveč ne odnese še pri pisanju, naj se vrnem k vplivu sotekačev na ohranjanje tempa teka. Torej – čarovnija s sotekači, se je odlično obnesla lansko leto, ko je bilo veliko tekačev in si slej ko prej padel v neko cono hitrosti podobno pripravljenih maratoncev in  tako praktično ves čas tekel z njimi podoben tempo. Tekla sem torej v gruči, ki je občasno pobirala maratonce, ki so rahlo omagali glede na planiran čas po startnih boksih, ter iz istega razloga kakšnega tudi izgubili. Pa saj so ga pobrali tisti za nami.

V Ljubljani ta zadeva ni tako izrazita, saj je maratoncev enostavno premalo.  Bolj ali manj sem bila prepuščena sama sebi in bolj kot sotekačem – navijačem. Zajci so mi ušli, pravzaprav jih sploh nisem videla in – priznam,  tudi ne iskala. Videla nisem niti enega in na srečo, me tudi nobeden ni ujel. Ne tisti z baloni in startno številko kot ne tisti z dolgimi ušesi in kratkim repom.

Zajec pobegnil z mojim časom na Ljubljanskem maratonu - moj pobegli čas Foto: BL&Co.
Zajec z zame sanjskim časom na Ljubljanskem maratonu -ves čas nekje pred mano…           Foto: Bostile

Na nek način se pravzaprav zajcev z baloni, na katerih imajo napisan planirani čas maratona, kar malo bojim. Lahko mi uidejo ali pa ulovijo – in kot nalašč ravno tisti  z napačnim časom na balonu ;). Čuden je ta maratonski svet. Bojim se tekaških zajcev – a v resnici so vsi tako krasni ljudje.

Osebno raje tečem v gruči naključnih soborcev s katerimi lahko  tečem ne vedoč, kakšen čas imajo v glavi. Če smo se našli nekje  na trasi skupaj v podobnem tempu, smo si torej vsaj nekaj časa, približno enakovredni. Sicer diktiran tempo enostavno čutim kot nekakšen pritisk. Enostavno mi ne odgovarja, nisem vajena skupinskih tekov. Sem pač bolj “samotni” tekač. Kot kakšen svizec, če smo že pri glodalcih. Ali bolje hrček. Tudi kolesarim namreč rada.

Sam sebi sotekač …

V takem primeru – ko si sam sebi svoj sotekač in motivator ali če hočete “zajec” – mora biti tvoja zavest dovolj trdna in močna, da ne popustiš. Predvsem pa moraš svoje telo in pripravljenost dovolj dobro poznati, da že brez pogleda na štoparico in takšno ali drugačno okolico  dokaj natančno oceniš, kako hitro tečeš oz. koliko moči porabljaš na način, da z optimalno porazdelitvijo prideš čimprej na cilj maratona. Pa naj bo še tako luštno teči, vedno bi bila raje v cilju prej – kot kasneje.

Kako ugnati samega sebe …

Ostani optimist, bodi trden v sebi, zoprne in demotivacijske misli pa  preženi iz glave in si mrmraj svojo tekaško mantro.

“Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je uživancija, lahko tečeš!  Teci za vse, da bo bolje!”… dihaj enakomerno, pojdi iz telesa in nadaljuj … “Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je maraton, lahko tečeš…in vsega je enkrat konec. ”

Ljubljanski maraton - sladke maratonske mukeLjubljanski maraton - sladke maratonske muke

Res je, vsega je enkrat konec, tako lepih kot slabih stvari. Svet se vrti. Spreminja. Iz slabega na dobro, iz dobrega na slabo in spet naprej! Že mora biti tako! Potem vsaj znamo ceniti: dobre in lepe stvari!

Upad hitrosti …

Na petindvajsetem kilometru opazim padec hitrosti. Skušam ponastaviti “tekaški tempomat” na planirano hitrost. Malo me skrbi.

Navijači so redkejši, pa vendar jih je še vedno veliko. Predvsem so otroci in posamezne skupine oborožene s tolkali, zvočniki, trobentami. Opaziti je mažoretke in različne godbe.

Vsekakor so nam naredili navijači pravi spektakel. Spominjam se štirih modelov na strehi stanovanjske hiše, oblečene v nekakšne kostume. Veselo so nazdravljali s pivom, kričali, navijali in upam, da so iz strehe dol prišli v enem kosu.

Na vse pretege se trudim teči v planirani hitrosti. Petica se vidi že predolgo… sekunde bežijo v minute.

Dvignjen asfalt …

Tam do 28. kilometra je bilo resnično pestro tudi na samem asfaltu. Kar dvigoval se je in postavljal pokonci.

20. Ljubljanski maraton - ko klanček postane klanec Foto: BL
20. Ljubljanski maraton – ko klanček postane klanec                    Foto: Bostile

Spomnila sem se komentarja lanskoletnih maratoncev iz Ljubljanskega maratona, da je proga dejansko bolj »klančkasta« ali hribovita kot prvi del ali včasih drugi krog.

Res je! Teh klancev se kar ne neha. Ko se rešim enega se pojavi drugi in na 30. kilometru mi je postalo resnično težko. Klanci navadno  niso  moji zavezniki ali celo morebitna priložnost.

Ko sem se prebila iz vzpona  in zavila na cesto Ob železnici  sem resno pomislila, da je to najtežja točka danes. Zid?

»Pozabi!« sem se hitro oštela. “Glavno šele pride! Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel”.

Se nadaljuje!

Arhiv: 20. LM -1. polčas

 

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*