Oltar. V dolini ob morju darujejo telesa, še topla in dišeča telesa, na žrtveniku neskončne modre planjave, katere delček pronica v zelenilo doline. Pesem se dviga v nebo in ptice jo pijejo kot roso z listov. Potem padajo, saj njen zven doni v telesu, dokler ne preneha njegovo bitje in ga vzamejo vetrovi v svoje naročje in ga poneso na zelenilo trav, da tam strohni in postane hrana zelenilu. Pesem žrtvovanja, darovanja neznanim bogovom, katerih pest drobi kamenje v prah, premika reke in potoke, suši zelenilo. Bogovi umiranja so to, zato se nikar ne žrtvuj na njihovem oltarju.
Prestopi na ono stran spočetja, kjer boš našla svojo pravo podobo, kjer je odziv vetrov vendarle pesem, ki tiho doni še dolgo po zamiranju. Tiho doni in razklanja drobna telesca v tebi v šopek, mehko dišeč venček popotovanj nekam, kjer se vse uresničuje in ne izničuje.
Stopi na to pot,
saj njeno križišče
bo vedno donelo
v tvojih dlaneh.
Vojna 10
Prišla si; kot srna si se tiho prikradla v moje sanje in iz sanj v srce, od koder ni lahke poti. Morda se tega ne zavedaš, a mene preganja in sanje se ponavljajo in vsako prebujanje je težje, bolj ubijajoče in zasanjano. Čutil sem, da ti tega ne smem razodeti, saj bi sedaj trpela oba, tako pa trpim sam. Morda tudi ne bi hotela stopiti na isto pot, zato ti prepuščam, da sama izbereš, spoznaš svojo pravo smer, da najdeš cilj, ki ga sama iščeš. Morda si čutila vse, kar se dogaja v meni in je povezano s tabo. Morda si se mi smejala, ker sem bil tiho. Ne vem kaj se je dogajalo v tebi. Morda bi korak, ki bi ga prestopil, beseda, ki bi jo izrekel, kretnja, ki bi ti kaj pomenila, morda bi vse to povezalo najine poti. Vonj povezave je že vel od tebe, a zaradi te poti, dolge in negotove, nisem storil ničesar.
Utrinek časa, dolg, neznansko dolg utrinek tiho pada na zemljo. Ugaša in se upepeljuje. Da da zemlji hrano za ponovni razcvet.
Zato ne stopi na pot, ki vodi preko puščave, ne išči le peska in prahu, ker vendar obstajajo poti polne cvetja in ptic. Njih pesem je uspavanka, a vendar himna, ki doni v srcu in ga prebuja. Stopi na to pot, a zavedaj se, da tudi na tej poti leži kamenje, prah, ki se zajeda v mnogo korakov in pušča odtise še dolgo na tvojih sledeh. A vendar, brez tega bi bila pot dolgočasna, kljub travam in pticam, saj ponavljanje ne nudi ničesar, je le enakomerno ponavljanje in nič drugega. Zato sprejmi vse to, kamenje in cvetje v naročje, naj vzklijejo v njem kali spoznanja.
Nikdar ne prestopi prag uničevanja, saj na drugi strani obstajajo le plameni, ki ničesar ne dajejo, le jemljejo poslednje kar imaš. Upepeljujejo vse želje, spoznanja, čistijo pred tabo in za tabo vse sledi in upanja, sežigajo celo vonj po svobodi in obstajanu. Stopaj le po poti, po kateri si prehodila že vse trenutke, ki še klijejo v tebi in upanja, ki čakajo na uresničenje. Stopaj le tod in uslišana bodo, le del jih bo odpadlo v zelenilo ob poti in tiho zazvenelo v poslednjih utripih življenja. In vonj cvetja bo tvoj vodnik naprej. Nikoli ne boš vedela kje je razpotje, a ono obstaja, nikoli ne boš slutila kje je križišče, a ono obstaja. In ne boš vedela, kaj vse te čaka na tej poti, dokler tega ne boš doživela. Vse to ti bo dajalo moč za pot naprej.
Se nadaljuje…
https://www.preberite.si/moja-vojna-4/
https://www.preberite.si/moja-vojna-3/
