OSNOVNA ŠOLA FOTOGRAFIRANJA – 3 spoznajte pomen zaslonke, časa in ISO vrednosti

V kolikor pomena izrazov zaslonka, čas, ISO vrednost ne poznate, je najboljše, da nastavite vaš fotoaparat na popolno avtomatiko. Fotoaparat se bo sicer v določenih primerih zmotil, pa vendar boste na ta način še vedno dosegli najboljše rezultate, saj posnetkov ne boste nehote pokvarili. V kolikor pa želite vplivati na zmote fotoaparata, ali pa s pomočjo teh možnosti že od začetka vplivati na kreacijo vašega posnetka pa bo potrebno vedeti, kako boste s temi nastavitvami dosegli izboljšanje vaših fotografij.

ZASLONKA je mehanska priprava v objektivu. Sestavljena je iz kovinskih lamel s katerimi povečujemo ali pomanjšujemo odprtino, skozi katero pade na film ali digitalni čip (v nadaljevanju – medij) potrebna količina svetlobe. Pri večji količini razpoložljive svetlobe mora biti odprtina manjša (enako kot pri človeškem očesu). Številka s katero zaslonko nastavljamo bo v tem primeru višja (zaslonka 11 pomeni, da je le-ta bolj zaprta kot pri zaslonki 2).

Kovinske lamele zaslonke
Kovinske lamele zaslonke

Glede na svetlobno jakost objektiva prepoznate vrednosti zaslonke po naslednjih številkah f1.4, f2, f2.8, f4, f5,6, f8, f11, f16, f22.

Hkrati s pravilno osvetlitvijo fotografij, pa dobimo pri različnih nastavitvah zaslonke tudi večjo ali manjšo globinsko ostrino, kar se zgodi zaradi optičnih lastnosti leče objektiva.

Pri nizkih vrednostih zaslonke (f1.4, f2, f2.8, f4) boste imeli ostro fotografijo le na določenih delih. Te vrednosti se zato uporabljajo kadar želite, da vodilni motiv izstopa iz ozadja, npr. pri fotografiranju portretov.

Pri visokih vrednostih zaslonke (f11, f16, f22) pa boste imeli ostrino na večjem delu posnete fotografije, uporabili pa jih boste pri fotografiranju večjih motivov, panoram in pri skupinski (gasilski) fotografiji.

Odprtino zaslonke lahko nadzirate z nastavitvijo “Av”(navedene oznake so vzete pri Canonu). Ta nastavitev je nekakšna delna avtomatika, saj boste odprtino zaslonke nastavili vi, ostale nastavitve pa bo prilagodil fotoaparat sam. V večini primerov se bo to dobro obneslo, včasih pa bo ta nastavitev vseeno neustrezna.

Na vaših fotografijah bo namreč, zaradi neke posebnosti motiva, le-ta lahko preveč, ali pa premalo osvetljen. Ena od možnosti s katero to lahko to nepravilnost na fotografijah popravimo je nastavitev “M”(Manual). S to nastavitvijo lahko namreč nadziramo praktično vse.

Za pravilno osvetlitev fotografije pa je potrebno količino svetlobe, ki pade na medij, pravilno kombinirati s časom osvetljevanja.

Vrednosti zaslonke, in območje globinske ostrine pri izbrani razdalji
Vrednosti zaslonke, in območje globinske ostrine pri izbrani razdalji

ČAS OSVETLJEVANJA pomeni kako dolgo bo odprt zaklop vašega foto aparata in koliko časa bo tako svetloba osvetljevala medij. V primeru bolj odprte zaslonke bo čas osvetljevanja kratek, zaprta zaslonka pa zahteva daljše osvetljevanje. Pri starejših foto kamerah je bilo mogoče uporabiti sledeče nastavitve časa: B, 1/1, 1/2, 1/4, 1/8, 1/15, 1/30, 1/60, 1/125, 1/250, 1/500, 1/1000, 1/2000 kar pomeni dele sekunde, pri digitalnih kamerah pa so možnosti še večje, saj so te vrednosti razdeljene na še manjše delčke, prav tako pa omogočajo tudi daljše osvetljevanje. Oznaka B pa pomeni, da bo zaklop odprt toliko časa, kolikor dolgo boste vi pritiskali na sprožilec.

Čas osvetljevanja lahko nadzirate z nastavitvijo „Tv“. V tem primeru boste pri fotografiranju nastavili željeni čas, delna avtomatika pa bo temu primerno prilagodila zaslonko. Tudi v tem primeru pa se vam bo lahko zgodilo, da rezultat ne bo tak kot ste ga želeli. Ponovno se lahko zatečete k, že zgoraj opisani nastavitvi “M”.

K nastavitvam čim krajšega časa bomo težili predvsem takrat, ko bomo na fotografije želeli zajeti neko gibanje. Hitrejše ko je, krajši morajo biti časi.

Kljub vsemu naštetemu pa se vam bo lahko zgodilo, da vam fotografije vseeno ne bodo uspele zaradi slabše obstoječe svetlobe. Takrat vam bo na pomoč priskočila še nastavitev ISO.

Z nastavitvijo ISO nastavimo občutljivost tipala za zajem fotografije. V dobrih starih časih je moral fotograf vstaviti v fotografski aparat film z željeno ISO vrednostjo in je potem moral posneti celo serijo fotografij na ta film. Nekateri fotografi so imeli zato več fotoaparatov in v vsakem film z drugačno vrednostjo ISO. Takrat so bile vrednosti ISO 50, 100, 200, 400, 800 in le v zadnjem obdobju filma tudi več, vendar so take filme uporabljali le fotografi, ki so vedeli kaj to pomeni, saj je večja številka pomenila tudi večjo zrnatost izdelanih fotografij.

Danes je uporaba nastavitve ISO veliko bolj enostavna, saj jo lahko prenastavimo prav za vsak posnetek, prav tako pa dosegajo veliko večje vrednosti. Pri velikih vrednostih ISO danes ne govorimo več o zrnatosti, temveč uporabljamo izraz „šum“. Izdelovalci fotoaparatov pa težijo k temu, da algoritmi čim bolj omilijo „šum“. Seveda imajo boljši in dražji fotoaparati implementirane boljše algoritme.

Ko se vam pojavi problem, da pri nastavitvi ISO 100 in pri odprti zaslonki ne morete več doseči časa osvetlitve, s katerim vaša fotografija ne bi bila stresena, boste povečali vrednost ISO.

Se nadaljuje…..

Poglejte še predhodne nasvete:

En komentar

  1. Veronika Hribar

    Tale osnovna šola fotografiranja je zelo dobra, komaj čakam nadaljevanje v višji razred.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*