Peru, Bolivija, Čile – 1. del



Da sem sploh začela to potovanje, sta bili krivi dve stvari. Prva je bila Machu Picchu – Peru. Kadarkoli in kjerkoli sem videla sliko tega inkovskega svetega mesta, me je stisnilo pri srcu. Vendar do pred petimi leti, nikoli nisem zares verjela, da bi lahko stopila na ta kraj. Zdelo se mi je oddaljeno tako po daljavi, kot po finančni plati. Drugi krivec je bila knjiga, v kateri sem zasledila naslednjo misel: Pravijo, da v življenju moraš sanjati, saj v sanjah vidiš cilje, h katerim potem stremiš in tako na poti do njih zapolniš svojo življenjsko pot. Ugotovila sem, da sem dovolj dolgo sanjala. Tako se je pričela akcija najprej v glavi in posledično zatem reakcija v realnosti. Nenadoma nisem videla več ovir, ampak le poti. Ko sem leto kasneje pakirala stvari nahrbtnik, sem se smejala sama sebi. Le zakaj sem pred tem mislila, da je to neuresničljivo? S tem, ko ne verjameš, si sam zapiraš pot . Vsak rabi čas, da pride do tega spoznanja.

Torej naj začnem s samim potovanjem. Izziv se je začel že s pakiranjem nahrbtnika. Kako v 60 litrov globok nahrbtnik spraviti prtljago za en mesec? Rešitev se je glasila: spakiraj vsa oblačila za tri dni, vmes pereš, kjer pač lahko. Obvezna oprema je bila še naglavna svetilka, pohodniški čevlji, topla spalna vreča in seveda torbica z zdravili, ki vključuje obvezen liter šnopca. Šnopc učinkovito pobija bakterije in preprečuje diarejo, če ga narediš požirek po vsaki hrani. Pri meni preverjeno deluje. Seveda so me vsi zbadali, kaj da se ga nalivam. A po prvih napadih diareje v skupini v tednu dni, so me že vsi prosili za požirek po jedači oziroma so si kupili viski.

1.dan Lima

Enomesečno potovanje se je začelo z nočnim odhodom izpred Tivolija v Ljubljani. Tam se nas je nabrala skupina 16 avanturistov. Vodič naj bi nas čakal šele v Limi. Z avtobusom smo se peljali do Benetk od tam pa po zraku do Madrida in iz Madrida direktno v Limo. Let čez Atlantik je trajal celih trinajst ur. Moj načrt krajšanja časa na letalu je bil zaplesti se v pogovor s sosedoma in naročati pivo dokler ne zaspim. Vendar sem se malce uštela. Končalo se je tako, da sem zaspala že po kakšnih dveh urah, kar niti ni čudno, saj sem bila pokonci že od dveh zjutraj. Zbudila sem se po treh urah. Tako je bilo pred mano še vedno osem ur leta in to v družbi z mačkom. Groza. Vendar vse mine in je tudi to. Mimogrede, pijača je na med oceanskih letih zastonj, kar je prav priročno za pivoljubca s tanko denarnico, kot sem jaz. Ob sedmih zvečer po perujskem času (pri nas je bila ena zjutraj) smo tako pristali v Limi.

Zrak na letališču je bil soparen in toplejši, saj sem iz slovenske jeseni prispela na perujsko subtropsko pomlad. Da sem prišla v drugo deželo, je bilo vidno že na letališču. Uniformirano osebje je bilo indijanskega porekla. Nikjer belcev. Vendar me to še ni predramilo iz letalske otopelosti. Prihod iz letališkega kompleksa na plano pa me je resnično prebudil. Ves vozni park je bil namreč popolnoma drugačen od našega. Avtomobili veliki, ameriški z obvezno potolčenimi odbijači ali razbitimi lučmi, ogromno mini busov, tuk tukov ter motorjev. To je že dalo slutiti, da sem daleč od doma.

Kako resnično daleč sem od doma, pa sem šokirana ugotovila, ko smo se vključili v promet mesta Lime. Ogromno prometa in eno samo hupanje. Turki in Grki se lahko skrijejo pred južnoameriškim hupanjem. Tu pritiskajo na hupo že samo, da se vključijo na cesto. Kot opozorilo: »Glej me, izsiljujem te!« In naš šofer ni bil izjema. Semaforjev ali sploh ni ali pa jih ignorirajo. Še danes mi je neznanka, kako to vse skupaj funkcionira, brez da bi prihajalo do množičnih nesreč. Vendar jim očitno znese. Sem spoznala Slovenko, ki živi v Limi že dve leti, in še ni šla za volan v mestu. Si ne upa v ves ta kaos.

Čez slabo uro smo iz letališča prispeli v hostel, ki je bil poln južnoameriškega kiča v kombinaciji s kolonialnim slogom Špancev. Nahrbtnike smo vrgli z ramen in se odpravili po delu Lime, ki se imenuje Huallaga. Za ta predel je značilna zgodnja kolonialna arhitektura, ki lepo sovpada s palmami, ki rastejo v parkih.

Lima ima 8 milijonov prebivalcev, leži pa ob reki Rimac ob vznožju Andov na eni strani in pacifiškim oceanom na drugi strani. Ko sem hodila po ulicah okoli Plaze de Armas sem se počutila nezemeljsko. Vpliv časovne razlike je delal svoje, pogled na vse te Indijance okoli mene pa je vse še bolj stopnjeval. Gledala sem v Indijance, kot v sedmo čudo, oni pa mene. Belcev je namreč zelo malo, jaz pa sem tudi pričakovala bolj Špance kot Indijance. Saj ne vem zakaj. Da, v kombinaciji s časovnim zamikom sem doživela kulturni šok. Tako mi je pivo v 0,66 litra veliki steklenici v indijanski beznici prijalo, kot še nobeno do sedaj.

Naslednjič: 2. dan: Lima, Paracas, otoki Ballestas, Ica in oaza Huacachina

6 komentarjev

  1. Se že veselim nadaljevanja potopisa!

    V Peruju sem že bil. Bolivija in Čile pa sta na mojem seznamu želja!

  2. branka ojnik

    Bolivija je za umret lepa. Boš videl v nadaljevanju potopisa 😉

    • Branko super si, hvala, ker nam s temi objavami ponovno obujaš spomine na prečudovito potovanje, lahko bi ponovili v isti sestavi… Upam tudi jaz, da se kmalu snidemo. Z brankotom te lepo pozdravljava.

  3. karmen pečarič

    peru je na moji listi must see destinacij ze par let, zato komaj cakam nadaljevanja….tudi stil pisanja je drugacen, prijeten, lepo berljiv

  4. Marijana Tavčar

    Zanimiva vsebina + odlično napisano = bravo, Branka

  5. Branka živjo, zakon si, ti kar objavljaj in nam obudi spomine in trenutke na prečudovito potovanje. Lahko bi ponovili v isti sestavi, na enaki poti….
    jaz se priporočam, da me o novih objavah obvestiš na mail. Prav tako pa tudi jaz komaj čakam na kakšno snidanje amigosov:-)

    Z Brakotom te lepo pozdravljava.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*