Peru, Bolivija, Čile – 2. del



2. dan: Lima, Paracas, otoki Ballestas, Ica in oaza Huacachina

Meni zajtrka s kruhom, marmelado, jajci in pomarančnim sokom, ki sem ga dobila v Limi prvi dan, me je spremljal še cel mesec na južnem kontinentu. Z izjemo kokinega čaja, ki so ga namesto filtrirane kave dodatno ponujali v višje ležečih predelih Peruja.

Jutro v Limi je bilo zavito v meglo, kar je popolnoma naraven vsakodnevni pojav. Mesto je namreč zaradi pojava ‘garua’ od maja pa do novembra celo dopoldne v megli. Do tega pride zaradi kondenzacije vodne pare nad mrzlim Pacifikom, katerega hlad povzroča Humboldtov tok. Vožnja v dnevni svetlobi skozi mesto je razkrila pogled še na ostale predele Lime, tudi na barakarska naselja imenovana pueblos jovenes. Iz Lime nas je pot peljala na Panamericana cesto, ki povezuje severno in južno ameriško celino. Pred nami je bilo štiri ure vožnje do mesta Paracas. Paracas je ribiško mesto od koder turistom nudijo izlete na otoke Ballestas. Otoki spadajo pod narodni park Paracas, ki obsega istoimenski polotok in obalna območja ter tropsko puščavo. Namen parka je ohranjanje morskega ekosistema in ohranjanje kulturne dediščine avtohtonih prebivalcev kulture Paracas.

Prva postojanka po odplutju s pomola v čolnih za okoli petnajst oseb je bil skrivnostni geoglif, imenovan El Candelabro (lestenec), vklesan v skalo na strmi obali. Visok je 120 metrov.

Nekateri pravijo, da geoglif upodablja kaktus San Pedro, ki je močno halucinogen in je bil pripomoček vračev oziroma duhovnikov pri sporazumevanju z višjimi silami duhovnega sveta. Skrivnost geoglifa je v tem, da nihče ne ve, kako je nastal. Okoli kroži več teorij o tem čigavo je to delo:

  • delo kulture Chavin (900 let p.n.š.),
  • delo kulture Paracas (500 let p.n.š.),
  • delo osvoboditelja Peruja San Martina iz 19. stoletja
  • delo vesoljcev

Preden smo prispeli na naslednjo destinacijo, samo skalno otočje Ballestas, si nisem predstavljala kaj bom doživela. Povsem sem bila nepripravljena na to množico ptičev – na tisoče in tisoče jih ždi naokoli in leta vse naokoli. In vse je temu primerno pokakano. Fenomenalen pogled! Na teh otokih prebiva na tisoče ptic, katerih naravni izločki so nadvse cenjeno naravno gnojilo in se mu reče gvano. Gvano na otokih zbirajo na sedem let, ki ga potem izvažajo v Evropo in Severno Ameriko. Poleg različnih ptičev, kot so črni kormorani, galebi, pelikani, modronogi strmoglavci in še ogromno ostalih, na otokih živijo tudi morski levi, tjulnji in humboldtovi pingvini.

rsz_slika_9

rsz_1slika_10

rsz_slika_11

Po ogledu vreščečih ptic, smo se odpeljali z avtobusom naprej do mesta Ica. Od Lime do Ice nas je pot vodila že cel dan in tako smo videli več mest, ki so si bolj ali manj podobna. Izkazujejo revščino in so daleč od našega razkošja, kjer imajo hiše zelene vrtove in strehe. Vse hiše tu se držijo tesno skupaj in so večinoma brez streh. Les je namreč drag in posledično tudi strehe. Iz vsake hiše štrli veliko število anten. Elektrika je nasploh napeljana vsepovsod, tako da so ulične svetilke stičišča celih konvojev električnih žic. Tukaj si definitivno ne bi želela biti električar. Ulice so nekatere asfaltirane spet druge ne.

rsz_slika_13

rsz_slika_12

V Ici, ki je večje mesto, smo si ogledali muzej, ki prikazuje življenje predinkovske kulture antičnega sveta. Razstavljene so podolgovate lobanje in prikaz njihove lobanjske kirurgije. Po ogledu muzeja smo se odpeljali v oazo Huacachina, ki je sredi puščavskih sipin tik ob mestu Ica. Visoke peščene sipine so kar vabile na svoje obline. Takoj sem se preobula v ‘tevice’, nahrbtnik pustila v hotelu in naravnost na sipine. Ampak to ni tako lahko, kot je izgledalo na prvi pogled. Precej sape mi je pošlo, preden sem prispela na vrh. Od tam pa pogled na stotine sipin v daljavi. Božansko. Še bolj božanski je bil potop sonca v njih. Vsa ta panorama, popolnoma nova za moj čut in hkrati zavest, da sem daleč, daleč od doma, nekje tam na južni polobli, katero sem sanjala od osnovnošolskih dni, mi je dajala občutek zmagovalca.

Večer smo zaključili v prijetnem hipi baru sredi te oaze, kjer so seveda tudi prenočišča in je popolnoma turistično območje. Ko smo pili svojo drugo Cube libro, je prišel natakar in vzel pijačo. Začudenim nad tem dejanjem nam je razložil, da prihaja policija in ne smejo več javno točiti alkohola. V Peruju je bil namreč čas volitev. Takrat je za štiri dni uvedena prepoved uživanja alkohola, prav tako je veliko ustanov zaprtih z namenom, da gredo državljani lahko voliti v svoj kraj. Resno jemljejo volitve, ni kaj.

Naslednjič: 3. dan: Oaza Huacachina, piscoteka, Nazca

Prejšnjič: 1. dan: Lima

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*