Peru, Bolivija, Čile – 3. del



Pred vami je tretji del oziroma tretja zgodba mojega popotovanja po državah Latinske Amerike.

3. dan: Oaza Huacachina, piscoteka, Nazca

Takšne adrenalinske budnice, kot sem jo doživela tretji dan na južnoameriškem kontinentu, še nisem doživela. Takoj zjutraj smo se šli voziti z džipi oziroma ‘boogiji’ po sipinah. Prava adrenalinska vožnja čez sipine gor, dol, levo in desno. Pesek povsod naokoli in v meni, sonce pa je neusmiljeno pripekalo v puščavski neskončnosti. Parkirali smo se na najvišji sipini in se preizkusili še v deskanju po mivki. Toliko mivke, kot jo je padlo iz mene pod tušem, še nisem imela na sebi.

Oaza Huacachina
Oaza Huacachina
Z džipi po sipinah (levo zgoraj džip)
Z džipi po sipinah (levo zgoraj džip)

Po tej adrenalinski budnici smo nadaljevali pot do Nazce. Pot nas je vodila skozi puščavo. Bolj kot ne le sušna krajina naokoli nas. Komaj sem čakala višje ležeče kraje, kjer je več zelenja. Vsake toliko časa so ob cesti ležala naselja oziroma skupek kolib nametanih kot na šahovnici. In to sredi ničesar. Šofer je razložil, da naj bi bile te kolibe last siromakov, katerim država ponudi zemljo. Če se jih potem dovolj naseli tam, jim napeljejo vodovod in elektriko. Vendar ne razumem kako sploh živijo tam. Še grmovja ni.

Kolibe sredi ničesar na levi
Kolibe sredi ničesar na levi

Med vožnjo do Nazce smo naredili dve postojanki. Eno v vinoteki, drugo pa piscoteki. Kaj je vino vemo, pisco pa je žganje iz belega grozdja. Je glavna sestavina znamenitega latinskega koktajla Pisco sour (skupaj z limeto in jajčnim beljakom). V piscoteki so nam prikazali naraven postopek izdelave te pijače. Zanimivo je, da nimajo lesenih sodov, ampak glinene, saj lesa ni ravno v izobilju v teh puščavah. Seveda sem pridno ‘degustirala’ pisco v kombinaciji z olivami in sirom. Rahlo omotični od pijače smo potem večinoma odspali pot do Nazce.

Pisco v glinenih sodih

Nazca je eno večjih mest v regiji Ica, ima 60.000 prebivalcev in je svetovno znana po znamenitih linijah ter geoglifih spraskanih v tla. Skrivnostne oznake predstavljajo različne risbe, živalske figure (opica, kalibri, pajek …) ter kilometrske linije, ki tečejo neverjetno naravnost v neskončne daljave. Skrivnost Nazce ostaja uganka še danes. Tako nas jutri čaka let z manjšim letalom, saj se linije in figure vidijo le iz zraka, tako obsežne so.

V mraku smo prispeli v mesto, ki nas je pozdravilo s svojim značilnim hupanjem na vsakem vogalu. Z novopečenimi prijatelji smo šli malce raziskovati po mestu. Že vodička nam je razložila v kateri konec mesta ne smemo iti, saj naj bi bil zelo nevaren za tujce. Da vodička ni pretiravala, smo dojeli, ko so nam domačini sami mahali, da naj ne gremo več naprej po ulici, ko smo zatavali malce preveč v stranske ulice. Brez zadržkov smo jih ubogali. Tu sem že bolj občutila utrip južnoameriških velikih mest. Predvsem je veliko smeti na cesti, saj nimajo smetnjakov, ampak smeti zvečer v vrečah postavijo pred vrata. Seveda je to veselje za potepuške pse, ki jih je ogromno. In to ne nekih malih ščenetov, prave zverine so. Do ljudi sicer niso agresivni, ampak jih je vseeno grozno gledati, ko se tepejo za kos mesa, ki je bil najden v smeteh.

slika 19

Ulice poleg smeti, psov in hudih avtomobilskih mrcin ponujajo še pečenega piščanca na vsakem vogalu. Tako je za večerjo bil piščanec z vrsto različnih omak in je bil čisto zares okusen.

Po ogledu smo v hotelu izvedeli, da je prejšnji dan na ogledu Nazca linij padlo turistično letalo in so umrli trije turisti in pilot. Seveda mi je srce padlo v hlače. Že prej sem slišala o ‘varnosti’ teh malih letal, sedaj pa se je to še potrdilo. Mar bom šla na polet?

Naslednjič: 4. dan: Nazca, Cauachi, Arequipa

Prejšnjič: 2. dan: Lima, Paracas, otoki Ballestas, Ica in oaza Huacachina

En komentar

  1. Če je letalo padlo en dan prej, niste imeli razloga za strah. Zagotovo so naslednji dan vse 3 krat preverili.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*