Peru, Bolivija, Čile – 6. del: kanjon Colca



Jutranja budnica ob dveh zjutraj je bila lahkotna, saj sem komaj čakala treking v drugi najgloblji kanjon na svetu. Kanjon Colca se namreč razteza 100 kilometrov počez ob reki Colca, globok pa je od 1000 do 3400 metrov. Narava. Končno bom v objemu Andov. Na hitro sem spakirala manjši ruzak za dva dni in se namestila v avtobus. Pred nami je bilo pet ur vožnje. In to kakšne vožnje! Avtobus, s katerim smo se vozili že od Lime, je bil že tako ves škripajoč in s pokvarjenimi vrati od stranišča, da je pihalo skozi njih direktno čez moj vrat. In sedaj smo se proti koncu vožnje vozili po neverjetno ovinkasti cesti. V avtobusu je bilo tako mrzlo, da sem oblekla vse kar sem imela, se zavila v spalko pa sem se še vedno tresla kot cucek. Da ne govorim o ledeno strupenem prepihu, ki je vlekel skozi straniščna vrata. Ta vrata so doživela precej agresivno brco od mene z namenom, da bi se zaprla. Ni bilo uspeha, šofer pa je le skomignil z rameni. No, pa pustimo to ledeno izkušnjo. Jutro se je namreč prebudilo v čudovito panoramo na terasaste ravnice nad kanjonom, ki jih prebivalci obdelujejo že od Inkovskih časov.

P1070054

V glavi sem čutila rahel glavobol, saj smo vmes v noči prečkali 5000 metrski prelaz. Sedaj pa smo se vozili na višini 3000-3200 nadmorske višine po kanjonu Colca. Nekaterim je bilo tudi slabo, tako da je bil aspirin zelo aktualen. To je bil naš prvi vzpon nad 3000 metrov in pravilo privajanja na visoke višine je, da se vsak dan dvigneš le za 300 metrov in prespiš. Takšen je bil tudi plan našega potovanja, saj naj bi se v naslednjih dneh postopoma dvigovali na višje nadmorske višine: Cusco z nadmorsko višino  3300 metrov,  jezero Titikaka s 3800 n.m.v., vse do bolivijskega Potosija, ki leži že na višini nad 4000 metrov.

Ob sedmi uri zjutraj smo prispeli v vas Cabanaconde, ki leži na 3200 nadmorske višine in je izhodišče za treking. Vas je bila prijetno podeželska, z makadamskimi ulicami in polna otrok in domačinov, ki so hiteli ali v šolo ali po jutranjih opravkih. V hotelu smo dobili zajtrk in prvič kokin čaj, ki je moj glavobol prijetno omilil, tako da hujših posledic z višinsko boleznijo, ki se imenuje ‘Soroche’ nisem imela. Le čutila sem pritisk, zrak pa kot da bi jedla, ne le dihala.

P1060890
Kokine liste preliješ z vrelo vodo in tu je kokin čaj

1-IMG_6241

buttons11
Mestece Cabanaconde

Ta dan kakšne treme zaradi pomanjkanja kondicije nisem imela, saj smo imeli v načrtu ‘le’ spust 1200 metrov navzdol v kanjon. Strahove o tem, kako sopihajoče se bom prebila iz njega, sem pustila za drugi dan. Pogled iz vrha v dno kanjona je bil čudovit. Počutila sem se čisto majčkeno, kot škrat v deželi ljudi, tako so name vplivale paroname kanjona Colca. Naš cilj je iz vrha kanjona bil videti popolnoma blizu, tik pod nami, oddaljena zaplata zelene barve z modrimi bazenčki. Pa še zdaleč ni bilo tako blizu.

colca2
Z rdečo črto je označena pot navzdol v kanjon Colca, z zeleno pa vzpon iz kanjona, ki me čaka drug dan – 1200 metrov višinske razlike
P1060905
Pogled pred spustom v kanjon Colca
P1060910
Oaza na dnu je naš cilj

Sonce je bilo z neusmiljeno močjo svojih žarkov. In povsod prah. Spuščali smo se tri ure. Vmes je kolega zvila nadmorska višina in sva iskala zavetje za suhim grmičevjem za olajšavo prebavnih motenj. Po dolgem cik-cakanju navzdol smo prispeli v dno kanjona in prečkali reko. Čudovito je bilo videti reko, ki je skozi leta izdolbla ta mogočen kanjon. A kaj ko je bila polna smeti. Res me je žalostilo dejstvo, da ne cenijo narave. Čez kakšno uro hoda po dnu kanjona, smo prispeli v skupek par kolib, kjer sta nam vodiča skuhala kosilo. O kako prijetno je bilo ležati na travi z razbolelimi nogami, polnim želodcem in piti pivo ob opazovanju cvetočih rož, v ozadju pa strmine kanjona visoke nad 1000 metrov.

P1060913

buttons10

Pot od tu se je potem zlagoma dvigovala in spuščala in kar ni je hotelo biti konec. V poznih popoldanskih urah smo prispeli v vasico Sangalle, ki se sedaj imenuje Oaza, saj tu uspeva prava tropska vegetacija, k čemur prispeva hlad doline in mogočna reka Colca.

P1060959

P1060962
Reka Colca

Sicer v vasici ni več pravih domačinov, ki bi dejansko tu živeli. Povezave z zunanjim svetom so namreč zelo slabe. Pešpoti in oslovska vprega. Par domačinov je naselje uredilo v prenočišča s skromnimi bungalovi in bazenčki. Prvo kar sem storila, ko smo prispeli v naš bungalov, je bil tuš in skok v bazen. Kako je prijala osvežitev po tem hribolazenju, si najbrž lahko predstavljate. In iz sebe sprati trdovraten prah … to je bilo resnično osvobajajoče.

P1060995
Ostanki hiš domačinov, ki ne živijo več tu

P1060994

P1060991

Kmalu je padel mrak in ugotovitev, da tu sploh ni elektrike. Tako smo ob svetlobi sveč in naglavnih svetilk pojedli večerjo in ob pivu prijetno klepetali. Zvezd je bilo na tisoče in tisoče. In kako so sijale. Noro! A Velikega voza nisem našla in po neuspešnem iskanju me je razsvetlila vodička. Seveda, na južni polobli sem. Tu ga ni. Je pa zato Južni križ, ki ga pri nas ni mogoče videti. Prav presunilo me je dejstvo, kako daleč sem. In da sem tu šele pet celih dni. Za mano pa toliko doživetij, da sem imela občutek, da sem tu že tedne.

Naslednjič: 7. dan: Kanjon Colca, Cabanaconde

Prejšnjič: 5 dan: Arequipa

2 komentarja

  1. Meni se sdi, da sem v enem starem Lonely Planetu prebral, da naj bi bil to najglobji kanjon na svetu?

    Sicer pa te globine, višine,… vsak malo priredi zase. Lansko leto sem se zanimal za rafting v kanjinu reke Tare, pa mi je vrli ‘Bosanec’, trdil, da je to najglobji kanjon na svetu. Mi je tudi razložil svojo teorijo meritve.

  2. Pred leti so izmerili, da je sosednji kanjon Cotahuasi globji za cca 100 metrov. Vendar je od Arequipe oddaljen še dlje (14 ur vožnje) in zato turistično manj obljuden.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*