Peru, Bolivija, Čile – 7. del



7. dan: Kanjon Colca, Cabanaconde

Jutro na dnu kanjona Colca me je pričakalo s sončnimi žarki vsepovsod. Rahlo šepajoča zaradi žuljev in bolečin v mišicah, ki so stokale po včerajšnjem celodnevnem spustu v kanjon, sem se odpravila k zajtrku, ki je bil postrežen v preprosi kolibi. Za spremembo so me pričakale palačinke z bananami, kar je bilo čudovito po enolični marmeladi in kruhu. Po zajtrku je sledila ‘operacija’. Nikoli ne vem, ali je dobro, da se žulje predre ali pusti na miru. Vendar tukaj mi ni preostalo drugega, kot da jih predrem in prelepim z obliži, saj je bil pred mano vzpon iz kanjona, žulji med prsti na nogami in petah pa tolikšni, da so mi bili čevlji premajhni. Torej rečeno storjeno. Malce stokanja in bolečin, pa je bila ‘operacija’ uspešno izvedena. Obilno sem jih namazala s kremo iz čajevca, se ulegla v visečo mrežo z Agatho Christie v naročju in uživala v prvem počitku na potovanju.

buttons12

Zgodaj popoldne smo štartali iz kanjona v dveh skupinah. Prva skupina ob enih popoldne, vanjo smo spadali vsi tisti z manj kondicije, druga pa je štartala ob dveh popoldne. Še pred mrakom smo  namreč morali priti iz kanjona na vrh in sicer z višine 2200 metrov na 3200 metrov.

P1060998

Pogled na cikcakasto neskončno pot me je kar malce plašil, močno sonce pa je vse skupaj delalo še bolj naporno. Prvo uro je šlo kar v redu, če ne štejem tega, da je pot tekel z mene v potočkih. Potem pa je zrak postal za moja pljuča izjemno težek. Višinska razlika je začela kazati svoje zobe. V trenutku me je prešinilo, da imam v žepu nahrbtnika spravljene kokine liste. Ustavila sem se in vzela vrečko z listi na plano. Vzela sem tri do štiri listke in jih posula z llycto. Lycta je alkalna substanca (soda bikarbona ali pripravek iz oglja), ki pospeši izločanje alkaloidov iz listov. Kepo teh listov sem nato dala med ličnico in dlesni. V ustih sem začutila grenak priokus, zelenkasta tekočina, ki se izloča iz listov, pa mi je omrtvičila del sluznice. Učinki koke so se pokazali čez približno petnajst, dvajset minut. Energija se je dvignila, korak je bil lažji, prav tako zrak. Odlična sprememba. Ta učinek je trajal kakšne pol ure. Ko sta mi zrak in korak spet postala težka, sem ponovila postopek žvečenja, ki mu domačini pravijo Acullico. Mati naravi sem se zahvalila za to posebno rastlinico.

P1070001
Postojanka med vzponom iz kanjona Colca, z obvezno Acullico

Delal se je že mrak, ko sem prisopihala na vrh kanjona. Ponosna sem bila nase in si ogledovala sončni zahod iznad kanjona, ki je zeval pod menoj. Moje telo je kričalo po postelji in počitku, ampak postelja je zadnja stvar, ki se jo prakticira na takšnem potovanju. Izkoristiti je potrebno vsako prosto urico za samostojno raziskovanje. Tako sem takoj po tušu in večerji že stala na ulicah vasice Cabanaconde. Z novo pečenimi prijatelji smo odkrili bife, ki je na zunaj izgledal kot zanemarjena koliba, notranjost pa je bila prav okusno opremljena. Domačno z inkovskimi motivi. Ob koktejlih, prijaznimi domačini in dobri glasbi smo malce zaplesali, vendar je 3200 metrov višine prehitro vzelo sapo, da bi lahko kakšno pesem odplesali do konca. Večer smo zaključili pri nekem domačinu, ki ga je izvohal nekdo od naših in je imel doma pravi pravcati teleskop. Tako sem tiste milijone in milijone zvezd videla še bližje, skoraj kot da bi bile na dosegu mojih rok.

P1070021
Ena izmed redkih domačinov, ki se je dovolila slikati

8. dan: Chivay, prelaz Patapampa, Arequipa

Naslednji dan smo se spakirali in čakali na naš avtobus, ki nas je spremljal še iz Lime. A glej ga zlomka. Naš šofer je meni nič tebi nič, izginil kot kafra. Tako smo lepo počakali v vrsti na lokalni avtobus, kot vsi domačini.

P1060894

Pot nas je peljala čez prelepe terase obdelanih polj in panorame kanjona. V stenah kanjona gnezdi znameniti kondor, ki meri v razponu kril kar do 3 metre. Avtobus je ustavil na prelazu Cruz del Condor, kjer je razgledna točka in je možnost, da vidiš kondorja, precej velika. Kjer so razgledne točke pa so seveda tudi stojnice z živopisanimi izdelki iz alpakine volne. Ker sem se ob predolgem buljenju v nebo za kondorjem utrudila, sem si z veseljem spočila oči na prelepih izdelkih domačink, ki so svoje otroke med prodajo zasidrale kar v grmovja. Tako preprosto je tu življenje.

P1070053

P1070043

Žal sem v živo doživela kondorja le kot  malo pikico na nebu. Naslednja postojanka je bilo mestece Chivay na 3600 metrov višine, ki je tik pred prelazom Patapampa z višino 4915 metrov. Na prelazu je vse polno molitvenih možicev iz kamenja in pa oznake, ki kažejo na množico vulkanov v okolici. Proti večeru smo spet prispeli v Arequipo, pobrali stvari iz hotela in se odpravili na nočni avtobus, ki nas bo zapeljal v prestolnico Inkov – Cusco.

buttons13
Mesto Chivay


P1070066
Prelaz Patapampa (4915 n.m.v.) s kamnitimi možici in smerokazi na vulkane
P1070086
Divja pokrajina na poti s prelaza Patapampa do Arequipe

Naslednjič: 9. dan: Cusco

Prejšnjič: 6. dan: Kanjon Colca

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*